Bagdaddy Records, Rockerill Records, Love Mazout Records, 2023

Noise je poleg surovosti tudi žanr, zaznamovan z naravnanostjo k neredu, minljivosti in nestalnosti idej ter h konstantnemu izpraševanju in nasprotovanju etabliranim glasbenim smernicam. Na sceni, obarvani s tisočerimi odtenki bendov, podžanrov in absurdno zvenečih projektnih imen, je obdržati fokus občinstva in članov benda, ki navadno sodelujejo še v petih stranskih projektih, precejšen zalogaj. Ker se tovrstna glasba namenoma izogiba pričakovanjem mainstream poslušalstva in stremi k zadovoljevanju skozi upor proti harmoniji, sama sebe potiska v kot, v katerem je umetniški obstoj vse prej kot zagotovljen. Zaradi tega je dolgoživost glasbenih bendov v noiserskih in podobnih zvrsteh lahko pomenljiv kazalec kvalitete glasbe ter predanosti njihovih ustvarjalk in ustvarjalcev. Belgijski Youff s skoraj desetletjem kilometrine in sedmimi studijskimi izidi uspešno preživljajo surovo naravo glasbene industrije ter h gojenju scene prispevajo svoj bogat opus, ki ga sedaj dopolnjujejo še z novo ploščo Heydays.

Gre za skupino, ukoreninjeno v kultni zahodno-belgijski hardcore oziroma metalski sceni H8000, ki je v eter prinesla skupini, kot sta denimo Rise Above in Congress. Začela se je kot izrazito lokalno, DIY in straight edge gibanje, ki je samo sebe izoliralo od glasbenega in družbenega okolja ter gojilo lastne etične in glasbene vrednote. Youff se je v teku svoje zvočne evolucije precej oddaljila od izvirnih voda scene, na kateri so prevladovale bolj klasične ideje o izpeljavah metala in panka. Med ustvarjalnim obstojem so ob vestnem sledenju DIY zapovedim ustvarili lasten, dobro definiran glasbeni profil.

Najzvestejši prevod naslova Heydays bi bil razcvet, bolj natančno pa bi ga definirali kot obdobje uspeha, udobja in lagodja. Ideje in motive razcveta je na plati težko najti, koncept namreč nima prav veliko skupnega z disonančnimi rifi in samouničevalnimi beati. Toda v primerjavi z dosedanjimi izdajami bi lahko za Heydays rekli, da je ta na samosvoj način predstavlja razcvet v zvočnosti skupine. Razširila se je in v gardo vključila dodatnega kitarista ter prenovila pristop k pisanju komadov. Prejšnje izdaje je zaznamovala večja tendenca h kaotičnim napadom hrupa, v katerih je bila dinamika sekundarna surovi moči, na novi plošči pa je eden najpomembnejših inštrumentov tišina. Ta ima ključno vlogo pri praktično vseh komadih na albumu, saj komplementira osamljene hreščeče kitarske linije ali ritmično semaforizira drveči tok umazanega postrocka. Zaradi krajšega povodca inštrumentacije dobijo na različnih mestih glavno vlogo različni inštrumenti. Tako je na primer v enem trenutku pesem markirana z visokofrekvenčno distorzijo kitar, nato pa povožena z neustavljivim valjarjem bobnov. Recept tolkal je posebej dobro domišljen, dominantnost se v komadu dobro preveša; divji ritem sprva služi komadu, nato pa se ta podredi perkusivnemu kaosu. 

Bizarni kaos inštrumentacije dopolnjujejo neukročeni, nevrotični vokali. Besedilno je plata bolj ali manj nerazumljiva, pogosto pa se pevec Michiel De Naegel niti ne trudi z dejanskimi besedami, temveč zgolj spušča zvoke, ki barvno sodijo k feralnim melodijam in bobnenju. Nedvomno se v besedilih skrivajo sporočila in ideje, ki dopolnijo komade, toda njihovo razumevanje v resnici ni središčno v izkustvu plate. Vokali, ki prehajajo iz bizarnega vreščanja do umazanega dretja in paničnega sopenja, so izjemno dobro priglašeni h komadom in poglabljajo absurd zvočnega kaosa, pomanjkanje koherentnosti pa jih reducira na ekvivalent inštrumenta. Ker se manj ukvarjamo z izluščenjem sporočila, lahko vokalno interpretacijo lažje dojemamo kot integralni del zvočne kulise in ne kot izstopajoč element glasbe. 

Heydays je konkreten korak naprej v diskografiji zasedbe Youff, kar je po sedmih studijskih izdajah dober pokazatelj kreativne vzdržljivosti in nejenjajoče nečimrnosti pri ustvarjanju novega materiala. Plošča nadaljuje dosedanjo pot skupine in gradi na grotesknih elementih hrupa, ki so bili prisotni na prejšnjih izdajah, hkrati pa je celota albuma spretneje napisana in izvedena. Glasba je bolje umerjena, komadi pa so jasnejši, kar dopušča, da se individualne kvalitete inštrumentov in njihovih posamičnih linij bolje izrazijo in medsebojno prepletajo. Identiteto posamičnih glasbil dopolnjujejo sorodni motivi na skladbah, ki skupaj s konstantnim kaotičnim, apokaliptičnim vajbom ustvarjajo celoto z neustavljivo kontinuiteto in glasbeno zaključenostjo, ki pritiče skupini s tako kilometrino.

6. 11.: Youff @ Mknž, Ilirska Bistrica