27. 4. 2015 – 19.00

YOUNG FATHERS: White Men Are Black Men Too

Vir: Naslovnica

Big Dada, 2015

 

Za edinburški trio Young Fathers je bilo lanskoletno, kar nekoliko nepričakovano priznanje v obliki osvojene nagrade Mercury, ki je povzdignila prvenec Dead, nedvomno potrditev, da njihovo dojemanje hiphopa v britanski prostor prinaša popestritev. No, resnici na ljubo Young Fathers nikdar niso veljali za tipične predstavnike tovrstnega izročila, njihovo prepletanje žanrov, zvokov in razpoloženj je v veliki meri gradilo antitezo omenjeni tradiciji ter zavračalo dobrobit ustaljenim konvencijam. Morda je k slednjemu v veliki meri pripomogla njihova svetovljanskost, ne nazadnje se tako kot njihova glasba tudi trojka ponaša s pestrim rasnim, kulturnim in kulturološkim ozadjem, ki se prek Libije, Nigerije in ZDA zedini prav na Škotskem. Rasna raznolikost jim je tako znotraj kakor tudi izven polja glasbe omogočila prostor okrog sebe dojemati drugače, zaradi česar je tudi njihova izraznost tako dostopna. Najbolj zgovoren kazatelj slednjega utegne biti prav aktualna plošča White Men Are Black Men Too, ki jo zaradi njenih procesov lahko umestimo med nove konglomerate v pop produkciji.

White Men Are Black Men Too k sreči ni le odraz provokativnega naslova, čeprav slednje še ne pomeni, da Young Fathers neradi provocirajo. Verz “tonight I don’t love God”, s katerim se plošča odpre, morda v sebi ne nosi toliko ironije kakor Lamarjev “every nigger is a star”, a zato poudari, da smo pod kožo ne glede na raso vsi krvavi, da imamo lahko slab dan ali svoje razloge, zakaj je temu tako. Tematski sklop albuma ne beži od osnovne ideje, ki jo predstavlja v naslovu, v veliki meri se ukvarja s položajem in diskriminatornostjo manjšin kot tudi z rasnimi vprašanji, a pri tem ne zavzema zgolj ene pozicije. “I’m tired of playing the good black” pravijo Young Fathers v skladbi Old Rock N Roll, a dodajo tudi “I’m tired of blaming the white men” in “a black man can play him”. Tudi zato White Men Are Black Men Too ni ena izmed tipičnih plošč, ki zavzema očišče malega človeka. V svojih zapeljivih ritmih in izjemni melodiki skuša ključna vprašanja nevsiljivo poudarjati skozi zabavo. In če kaj, potem je White Men Are Black Men Too plošča, ki v sebi nosi obilo zabave.

Prav gotovo je bila ena izmed odločujočih potez tria Young Fathers skrajni pomik v neortodoksne oblike pop glasbe, njeno obravnavanje, povzemanje njenih tem ter subverzacija le-teh. Ne glede na to, da lahko trio mirne vesti obravnavamo znotraj polja alternativne hiphop glasbe, je njihovo poslanstvo tokrat predvsem radikalizacija pop glasbe z drugačnimi sredstvi, a na način, kot smo ga vajeni pri denimo Arielu Pinku. Young Fathers za to niso potrebovali veliko lastnega žrtvovanja ali oskrunitve lastne identitete. Četudi bi jih kaj hitro lahko zamenjali z brooklynskimi TV On The Radio, so edinburški mladci pokazali, kako odlične nastavke za njihovo glasbo so vseskozi ustvarjali. 

Na plošči White Men Are Black Men Too so Young Fathers izničili zgolj kvarne elemente, ki so omejevali njihovo izraznost, ter poudarjali tiste, ki so izražali njihovo moč. Ena izmed posrečenih opazk je zato nedvomno ta, da celoten White Men Are Black Men Too deluje, kot bi se refreni iz predhodnih studijskih stvaritev razpotegnili skozi celotne skladbe. Bolj kot v nizanju rimoklepaške sporočilnosti sta Akkiysious Massaquoi in Kayus Bankole prava mojstra v vokalnih variacijah in prav slednjim je tokrat prepuščene veliko več pozornosti. Družno z zvočnimi podlagami in pogruntavščinami G Hastingsa tako poskrbijo, da se plošči ni težko prepustiti.

Energija je tokrat tista, ki je še posebej izrazita in konsistentna skozi celotno ploščo. Tudi v nastavljeni lo-fi produkciji ne umanjka odličnih zvočnih prebliskov in pravzaprav ni skladbe, ki bi ne nosila močne identitete, zato nikakor ne bo težko ob vsakem vnovičnem zasuku pozornost uperiti na eno izmed njih.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.