Youth Avoiders: Defiance + Final Dose: Endless Woe
V Tolpi bumov tokrat dvojna fatalna doza punkčine, nova ploščo Francozov Youth Avoiders z naslovom Defiance, ki je izšla v začetku januarja letos pri založbah Destructure Records in Dispear Records, in kratkometražec Endless Woe Angležev Final Dose, ki je izšel konec januarja letos pri založbi Wolves of Hades.
Youth Avoiders: Defiance (Dispear Records, Destructure Records, 2026)
Zasedba Youth Avoiders se po osmih letih vrača z novo eksplozivno ploščo. Gre za enega bolj vročih melodičnih postpunk bendov, ki je v svojo godbo na nek način vpletel elemente indie ema. Ko so bili aktualni, je bil ta podžanr izjemno popularen z bendi, kot so Autistic Youth, Generacion Suicida in Terrible Feelings.
Deset skladb v dobrih enaindvajsetih minutah udari z značilno kombinacijo melodičnega hardcore punka, postpunkovske melanholije, kljub spevnim melodijam pa posreduje bes. Ta vrlina je zasedbo že s prvimi izdajami ločila od večine evropske DIY produkcije. Defiance zveni kompaktno, ostro in presenetljivo masivno, produkcija pa poudari vsak rez bobnov in vsako napeto, visoko uglašeno kitarsko linijo, ne da bi pri tem zgladila robove.
Youth Avoiders ostajajo mojstri dinamike. Skladbe so kratke, a nikoli enodimenzionalne. Intenzivno bobnanje in nepopustljiv tempo se nenehno lomita ob melodične prehode, v katerih se srečujejo duh benda Wipers, francoski Oi! punk in sodobnejši postpunkovski mrak. Takoj na začetku Francozi nakažejo bistvo plošče: igrive, skoraj svetle kitare, ki stojijo v napetem nasprotju z melanholično intonacijo vokala. Ob poslušanju nas prevzameta jeza in ranljivost hkrati. Youth Avoiders jasno kažejo, da politična ostrina pri bendu ni ločena od čustvenega naboja, temveč z njim tvori eno samo, udarno celoto.
Plošča Defiance ima svojo moč, ki morda izvira iz dejstva, da takšnih izdaj nismo slišali že nekaj časa in zato deluje sveže in funkcionalno. Noben komad ni odveč, noben ne pade pod raven preostalih. Vse skladbe so intenzivni izbruhi jeze in obupa. Izkušnje benda so slišne v natančnosti kompozicij in v samozavesti, s katero si dovolijo ponavljati, stopnjevati in rezati prav tam, kjer je učinek najmočnejši. Plošča Defiance z vsakim poslušanjem raste in se vse bolj kaže za več kot le še eno postavko v diskografiji benda Youth Avoiders.
Final Dose: Endless Woe (Wolves of Hades, 2026)
V nadaljevanju Tolpe bumov bomo ploščo obrnili. Podajamo se v temačne vode blackmetalskega punka z Angleži Final Dose, ki so nedavno izdali EP Endless Woe. Še pred tem pa moramo opozoriti, da se bo bend v ponedeljek, 9. februarja, ustavil pri nas v škofjeloški Nami, kjer se bo slovenski publiki predstavil z Američani Prayer Position.
Final Dose na kratkometražcu ne iščejo ravnotežja med punkom in black metalom. Raje ju zvarijo v en sam, zajedavski organizem. Pet skladb deluje kot kratek, toda izjemno zgoščen zvočni napad, v katerem je punk motor, black metal pa strup, ki počasi pronica v vsako razpoko zvoka. Black metal in punk sta bila vedno v sorodu, zato nas ne čudi, da spajanje ustvari odlično godbo. Slišimo in čutimo DIY etiko, zavračanje avtoritete in namerno surovost, ki daje prednost občutku pred tehnično sterilnostjo.
Kitarski prijemi so blackmetalski z jasno navezavo na devetdeseta leta, a vedno zasidrani v surovosti punka. Kitare so rezke, umazane in hipnotične, pogosto potisnjene v repeticijo, ustvarjajo pa skoraj ritualno napetost, medtem ko ritem sekcija z d-beat taktom ohranja telesnost in surovo energijo. Vokal ne razlaga in ne prepričuje, ampak deluje ukazovalno ali pa kot prekletstvo, izrečeno iz meglenega zakulisja londonskega podzemlja.
Čeprav gre za kratko izdajo, so Final Dose uspeli zadržati raznolikost brez razpršenosti. Posamezni komadi se razlikujejo po teži in tempu, a plošča ostaja koherentna, zaprta v lastno, neprepustno atmosfero. Black metal tu ni zgolj okras, temveč hladna in umazana nosilna sila, punk pa skrbi, da je celota besna, nasilna in neolepšana. V kontekstu sodobnih poskusov zbliževanja obeh žanrov je kratkometražec Endless Woe prepričljiv prav zato, ker se ne trudi biti nekaj novega. Rezultat je plošča, ki ne prosi za pozornost, temveč jo izsili.
Dodaj komentar
Komentiraj