Fat Possum, 2013

Trevor Powers, ki ga bolje poznamo pod vzdevkom Youth Lagoon, nas je na plošči The Year Of Hibernation leta 2011 navdušil predvsem z intimno atmosfero, ki je delovala izrazito iskreno in neprisiljeno. Njegove pesmi so imele tako pristen lo-fi značaj, da se nam je ob poslušanju včasih zazdelo, da smo s Powersom v isti sobi in da igra samo za nas. Besedila so bila nepretenciozno osebna, večinoma so risala drobne slike povprečnega vsakdanjika in z mehkim fokusom obdelovala sprano, grenko-sladko nostalgijo, inštrumentalna podoba, ki je spremljala Trevorjev oddaljen vokal, pa je bila zgrajena iz rudimentarnih, igračkastih klaviatur, reverbane kitare in špartanske ritem mašine.

Plošča Wondrous Bughouse, ki je pred enim mesecem izšla za založbo Fat Possum, ohranja prepoznaven Powersov stil, hkrati pa na nekaterih pomembnih križiščih ubere drugačno pot od svoje predhodnice. Pesmi so daljše, več je ovinkov, obvozov in raziskovanja, pa tudi zvočna podoba je malce preurejena. Skelet s prejšnje plošče je obogaten s svežimi produkcijskimi prijemi, ki glasbo vsaj deloma povlečejo iz zasanjane meglice in jo nekako prezračijo. Zvoki so še vedno majavi in pisani, a preoblečeni v bolj čist in jasen plašč, ki pesmi, ki so bile poprej krepko zasidrane v lo-fi tradiciji, prestavi proti bolj cinematičnim in epskim soničnim planjavam. Ob poslušanju vznesenega refrena pesmi Mute, ki je sicer tudi najboljša pesem na plošči, se v glavi porodijo celo paralele s Sigur Ros. Pri tem veliko vlogo nedvomno igra podobnost med Powersovim in Jonsijevim vokalom, vseeno pa ne moremo mimo dejstva, da je Powersu na plošči Wondrous Bughouse občasno uspelo vpreči prav to sigurrosovsko potentno mešanico zasanjanega in telesnega, plavajočega in perkusivnega, tistega, ki se giblje med etrom in trdimi tlemi.

Vsi rezultati sicer niso pozitivni, saj nadležno lajnasti komad Attic Doctor v ritmu valčka znatno prepočasi pripleše do svojega konca, vseeno pa so dobre kvalitete plošče Wondrous Bughouse precej bolj opazne od njenih slabih. Nazaj na pravo pot nas po omenjenem nerodnem cirkuškem intermezzu pripelje animalcollectivski The Bath, zanimivo glasbeno popotovanje se potem nadaljuje z retro psihedeličnim štiklcem Pelican Man, vrh dramskega trikotnika pa predstavlja Dropla, ki še najbolj spominja na pesmi s prejšnje plošče, le da je precej bolj odločno zastavljena.

Manjšo pomanjkljivost bi lahko izpostavili še v tem, da so z novo zvočno preobleko svoje mesto pod žarometi izgubila Powersova besedila, ki sicer ne sodijo na polico z vrhunsko poezijo, so pa na njegovi prvi plošči zaradi svoje preprostosti in direktnosti delovala zelo učinkovito. Tokrat se na njih kar težko osredotočimo in tudi zaradi tega se na Wondrous Bughouse verjetno ne bomo tako navezali kot na The Year Of Hibernation. Po eni strani nam je tako lahko žal, da je Trevor Powers med sabo in svojimi poslušalci zgradil manjšo ogrado, ki preprečuje tisti resnično neposreden in intimen stik med obema poloma, po drugi strani pa se lahko veselimo vseh novih, drugačnih in zanimivih reči, ki nas čakajo onstran teiste ograde in ki tam lahko prebivajo prav zaradi nje.