YUNGMORPHEUS & ewonee: Thumbing Thru Foliage

Bad Taste Records, 2021

Produktivnost je lastnost, ki najbolj zaznamuje 26-letnega ameriškega reperja in producenta Colbyja Campbella, znanega pod imenom Yungmorpheus. Mladi Morfej izvorno prihaja z vzhodne obale, kjer je kot mulc brejkdensal po ulicah Miamija, pred leti pa se je preselil na zahodno nabrežje, v Los Angeles. Tam je začel kot po tekočem traku na plano metati dolgometražne plate, EP-je in single. Letos je že v začetku januarja izdal album States Of Precarity, pred nekaj tedni dva komada, s katerima je napovedal novo poletno plato, v nocojšnji Tolpi bumov pa se posvečamo njegovemu zadnjemu dolgometražcu Thumbing Thru Foliage, ki je izšel marca letos pri založbi Bad Taste.

Poleg Morfeja je drugi ključni akter nocojšnje Tolpe še newyorški producent ewonee, ki mu je Yungmorpheus prepustil vso svobodo v ustvarjanju prasketajočih medenih podlag, ki jih sestavljajo vzorci, pobrani z znucanih jazz, soul in funk vinilk. Doslej je Yungmorpheus večino beatov svojih albumov naredil kar sam ali pa jih je nabral od mnogih različnih producentov. Sodelovanje z ewonom, v katerem Morpheus zavzema izključno vlogo MC-ja, morda predstavlja obrat v načinu njegovega glasbenega ustvarjanja, saj je napovedal, da bo tudi na naslednjem albumu producentske vajeti popolnoma prepustil glasbeniku EYEDRESSU. Takšen premišljen pristop k skupinskemu delovanju navsezadnje pritegne več pozornosti, povezuje fenovske skupine, na koncu pa tudi sami plošči prinese večjo mero kohezivnosti. Komadi z albuma Thumbing Thru Foliage predstavljajo Morfejevo prvo sodelovanje z ewonom, vendar je njuna naveza vse prej kot presenetljiva. Oba se namreč gibljeta v podobnih stilih in na istih scenah; oba sta že sodelovala z izvajalci, kot so Fly Anakin, Koncept Jack$on in Pink Siifu, s katerim je Yungmorpheus lani posnel izvrstno plato, naslovljeno Bag Talk.

Gre torej za podtalno druščino reperjev in producentov, ki se pretežno ponaša z zadimljeno atmosfero in popolnoma sproščenim, rahlo zakajenim plutjem po zasanjanih podlagah, ki nosijo pridih stare šole boom bapa. A tisto, kar Yungmorpheusa – zlasti na aktualnem albumu – loči od njegovih kolegov, je besedilna ostrina, njegova direktnost, ki jo kamuflira s svojim ležernim flowom. Thumbing Thru Foliage namreč predstavlja Morfejev miselni tok, v katerem se fragmenti osebnih izpovedi prepletajo z eksplicitno družbenopolitično kritiko, opisi nasilja ter šaljivimi dovtipi na ravni besednih iger in semplov. 

Središčni problem, s katerim se na plati spopada Morpheus, je zatiranje temnopoltega ameriškega prebivalstva, ki je znotraj sistemskega rasizma najbolj razvidno v policijskem nasilju. »Svinje«, kot Yungmorpheus ljubkovalno imenuje može v modrem, so tako glavna tarča njegovega ležernega pljuvanja, njegovih rafalnih rimoklepaških strelov, ki v nepopustljivem prepričanju ACAB ne poznajo usmiljenja. Upravičeno, a vendarle rahlo površinsko bojevito nastrojenost proti prašičem Yungmorpheus na trenutke nadgradi tudi z obširnejšimi, kompleksnejšimi ali introspektivnimi pogledi, ki pa večinoma ostanejo na nivoju domiselnih primerjav in enovrstičnic. Večino vsebinske ravni še vedno zaseda klasično repersko bahaštvo o tem, kako je sam najjači, najpristnejši in najnevarnejši, vendar svoj ego redko povzdiguje na osnovi materialnega bogastva, na diamantnih lancih in gorah denarja, kot to počne veliko reperskih sodobnikov. Morpheus se pred konkurenco najraje hvalisa s svojo samostojnostjo, svojo zgodbo self-made mana in s svojo izjemno produktivnostjo. Na njegovem pljuvaškem strelskem pohodu, na katerem niza verze brez refrenov, se mu pridružita še pajdaša obijuan in DMH, ki pa zaradi Morfejeve lirične dominance in ewonovih izpiljenih plavajočih podlag ne pustita močnega vtisa. 

Yungmorpheus je album Thumbing Thru Foliage po lastnih besedah osmislil kot neke vrste »poziv k akciji, k uporu«, a glede na končni izdelek gre morda za preveč širokopotezno, preveč ambiciozno željo. Številne korektne kritike namreč zameglijo miselni odvodi fragmentnih podob in stereotipni reperski egotrip, zaradi katerih se v spomin vtisnejo zgolj površinske parole. Plati primanjkuje malce več lirične osredotočenosti in prodornejšega uvida, s katerima bi lahko Yungmorpheus izdelek dodobra nadgradil in ga dvignil za nekaj stopničk višje. Kljub tej pomanjkljivosti, ob katero se spotaknemo zgolj zaradi poznavanja prvotnega Morfejevega namena, je plata prijetna kohezivna enota sproščenega reperskega valovanja po toplih, zaprašenih podlagah, ki zaradi svoje relativne kratkosti nikoli ne postane monotona, ob tem pa služi kot dokaz, da tako Yungmorpheus kot ewonee zelo verjetno še mnogo obetata.