Discrepant, Keroxen, Gandula, In:ex, Lovers & Lollypops, Moorworks, The Indian Runners, Valve, 2023

Eklekticizem prog rocka in izposojanje iz diaspore je presečišče, ki v največji meri zaznamuje album ZA! & la TransMegaCobla, poimenovan po sodelovanju treh projektov. ZA! je dvojec iz Barcelone, ki ga sestavljata kitarist Papadupau in bobnar Spazzfrica Ehd, MegaCobla je kvartet pihalcev, predznak »trans« pa predstavljata ustvarjalki Tarta Relena, katerih album Fiat Lux smo na Radiu Študent izpostavili kot eno boljših sodobnih folk plošč leta 2022. To veliko združbo je imel recenzent čast slišati na letošnjem festivalu Monkey Week v Sevilji, kjer je navkljub intenzivno projecirani energiji veliko škodo koncertu povzročilo ozvočenje. 

Supergrupa ZA! & la TransMegaCobla deluje izjemno predvsem zato, ker posamezne enote prinašajo svoje najboljše atribute. S tem seveda pripomorejo k večplastni glasbeni enolončnici, ki bi jo lahko obsežno razčlenjevali, pa vendarle ne bi mogli podati celovite kategorizacije različnih scen in kultur, iz katerih glasbeniki črpajo vplive in navdih. Že zgolj Tarta Relena imata pri svojem delovanju pregled nad glasbo celotnega Mediterana, MegaCobla pa kompozicijam doprinesejo zappovski pihalni element, ki obenem spominja tudi na v našem okolju znane zvoke guče ali pa že samo po mestu vandrajočih trubačev. 

ZA! ustvarjata okvir kompozicij, ki so utemeljene na kitarskih rifih, te pa bi lahko uvrstili v mathrock, zeuhl in celinsko, če ne morda celo nemško prog linijo. Ekipa v aranžmajih uspešno sodeluje pri puščanju dovolj prostora posameznim sekcijam, hkrati pa ne dopusti trenutka, v katerem bi plesni pulz upadel. To je ena od značilnosti, ki je dobro izpeljana tako na plati kot v živo. Velik del mediteranske muzike predstavlja prav ples, ki ga zasedba kljub kompleksnim in razgibanim kompozicijam potiska v ospredje. Ritem je torej osrednje gonilo te muzike, ne glede na to, ali so poudarki lihi ali sodi.

Oktetu je uspelo povezati mediteranske korenine v igrive forme, ki niso zgolj izvedene na najvišjem nivoju, temveč tudi zvenijo sveže v svoji liniji. Pomanjkljivost sorodnih zasedb, primer katerih je denimo King Gizzard & The Lizard Wizard, je zasičenost s kolažem idej, kar vodi v izgubo fokusa. Nadgrajujejo glasbeni izraz bendov, ki jih citirajo kot navdih, manjkata pa dejanska nadgradnja in raziskovanje glasbe v njenem izvirnem kulturnem okolju. Tukaj ciljamo predvsem na poplavo bendov, ki so dolgočasna kopija bendov The Mothers of Invention ali Magma, kljub temu da igrajo glasbo z izhodiščem na Balkanu ali pa v severni Afriki. 

ZA! & la TransMegaCobla se temu skremženemu posnemovalnemu momentu izognejo in vzpostavijo linijo lastnega izraza, ki nedvomno izhaja iz močnih umetniških identitet vseh sodelujočih v projektu. Raven improvizacije in aranžiranja skladb z lahkoto uvrstimo vsaj v evropski vrh, s tem da je glasba tako nabita z različnimi koncepti in idejami, da slej ko prej najdemo vstopno točko. To je lahko denimo že samo raba različnih jezikov ali pa trubaški moment in pihala, ki frazirajo v makedonskih sedmicah. Zasedbo bi zagotovo utegnili slišati na kateri od prihodnjih Drugih godb, morda celo na kakšnem jazz festivalu, čeprav je glasba morda za odtenek preveč ljudska, da bi jo pripoznali jazz kuratorji. 

Plata predstavlja cum laude primer tega, da kljub temu, da je zlata doba prog muzike mimo že zagotovo kakšnih petdeset let, še vedno obstaja možnost, da nas nekaj pozitivno preseneti. Zasedba to naredi tako, da ne porodi nikakršnega dvoma o tem, da poskušajo glasbeniki ustvarjati muziko za kogarkoli, razen njih same, in da ne živi v senci velikanov žanra. Treba se je zavedati, da sta za ustvarjanje takšne muzike nujni ne zgolj raziskovalna širina in ljubezen do glasbe, ki vodita posameznike v drobnooglede mikrokultur širom Mediterana, temveč tudi stotine in stotine ur, vloženih v vežbanje teh ritmov, melodij in pesmi. ZA! & la TransMegaCobla so brez dvoma ponudili kandidatko za plato leta in so – preverjeno – brez dvoma tudi kandidati za odličen koncert.