a simple lunch, 2022

Iz sosednje Italije prihaja novonastala zasedba Zalabas s samonaslovljenim prvencem, izdanim pri založbi a simple lunch. Saksofonski trio izvira iz bolonjske jazzovske scene in je le eden od mnogih koščkov, ki tvorijo sestavljanko jazzovskega dogajanja, črpajoč predvsem iz tamkaj delujočega glasbenega konservatorija, ki osredinja tudi trio Zalabas. 

Alessio Alberghini, saksofonist, flavtist in skladatelj, je s sopran saksofonom prevladujoči solist, če ne celo vodja projekta, dopolnjujeta pa ga njegova kolega, kontrabasist Francesco Boni in tolkalec Daniel Dencs Csaba. Zopet, vsak posebej s svojim inštrumentom, del mozaika te relativno nišne, v nihajoče jazz in impro trende zatopljene scene, a po renomeju in virtuoznosti v zasedbi vendarle izstopa Alberghini. Njegova kariera traja že kakih dvajset let, na začetku stoletja se je pojavljal na ploščah italijanskega jazza in snemal v miljejih, ki segajo od članov benda Deus Ex Machina do cenjenega ameriškega kitarista Garrisona Fewella. 

Z visokoletečih jazzovskih sodelovanj in študioznosti, globokega raziskovanja avantgarde se je Alberghini v zadnjih petih letih spustil bližje tlom in začel z jazzovskim minimalizmom, ta prehod pa je nekako ovekovečila plošča Two Brothers iz leta 2017, na kateri sta sodelovala z basistom Francescom Bonijem. Tako kot Two Brothers je tudi Zalabas izšla pri bolonjski založbi a simple lunch in jo lahko obravnavamo kot nadaljevanje projekta, poglobitev njegove ritmične dimenzije pa pooseblja Dencs Csaba s celo paleto tradicionalnih ter tudi konvencionalnih tolkal, kot so denimo zvončki, tabla z indijske podceline ter sredozemski doumbek.

Z orisanimi ozadji so Zalabas za svoj debi ustvarili 9 skladb, ki jih spretno spletejo v zgodbo, prežeto z navidezno lahkotnimi preslikavami teh ozadij, njihovo orožje pa so reference. Na prvem mestu omenimo notranje, medsebojne reference med zveni posameznih skladb, ki bi lahko bile posledice umestitve v sorodne glasbene miljeje, na prvi posluh pa morda celo indic omejenosti obzorij glasbenih svetov. A misel na slednje Zalabas paradoksalno ovržejo ravno s svojo glasbeno širino. Tako je slišati relativno pogosta sklicevanja na značilne, skoraj tipske nastavke v aranžmajih, precej harmonij daje občutek sentimentalnih, razbitih drobcev, za katere se nekako zdi, da smo jih nekje že slišali. Morda v jazzu, morda med glasbami svetov, morda kje v glasbeni sodobnosti? 

Tretji preplet referenc, ki se jih poslužuje trio Zalabas, so podobno kot drobci preteklosti drobci glasbene modernosti, spretno skriti predvsem v ritmičnem delu zasedbe. Boni in Dencs Csaba utirata pot Alberghiniju z zavidljivo natančnimi, za štimo relativno repetitivnimi linijami, Alberto pa jima mestoma odgovarja s subtilno, zadržano uporabo določenih efektov v sicer povsem akustičnem okolju in simplističnimi spogledovanji z aktualnimi pristopi k jazzu.

Četrta in verjetno najmočnejša dimenzija tria Zalabas pa je njihova zmožnost igre dvojnosti, ki jo kažejo poslušalki, njihova spretna plovba med zadržanim, skorajda pocukranim, enostavnim, a izredno čistim zvenom ter nekoliko svobodnejšo, a vsekakor ne avantgardno godbo, ki bi bila za trojico, glede na njeno zgodovino, precej bolj značilna. Spretno krmarijo med prvo, ki jo uporabijo za prijazen nagovor neodločnega ušesa, in drugo prestavo, v kateri s kompleksnejšo rabo že omenjenega spleta referenc ustvarijo koherentno, nadgrajeno iteracijo nastavljenih smernic. Zalabas tako dostavijo zelo soliden, lepo tekoč, obrtniško dodelan album, ki pa se morda ravno nekje na točki med zadržanostjo, repeticijo in zaviranjem svoje siceršnje drznosti ujame v šabloni brezčasnosti. Tako ne dosežejo višin akustičnih iteracij trendov primerljivih, a slavnejših virtuoznih, akademskih sodobnikov, a vseeno dostavijo relevanten, evropski tejk.