Temporary Residence, 2014

Multiinstrumentalist - predvsem kitarist - in vokalist Nick Zammuto je bil nekoč polovica elektroakustičnega dvojca The Books, ki ga je tvoril s čelistom Paulom De Jongom. Ta skupni projekt sta osnovala leta 2000, ko sta bila soseda v severnem delu Manhattna. Nato so med leti 2002 in 2010 nakapljali štirje albumi in zadnji od teh je nastajal, ko fanta bojda skorajda nista bila več sposobna biti istočasno v istem prostoru, saj se naravnost nista več prebavljala. Tako je v januarju 2012 tudi uradno nastopila razpustitev dvojca The Books, v istem letu pa sta izšla še DVD 'Freedom From Expression' z vsemi 21 videi njunih komadov in 'A Dot in Time.' - celokupni nabor njunih stvaritev v enem paketu. Oboje je - tako kot njun zadnji skupni album 'The Way Out' - izšlo pri brooklynski založbi Temporary Residence Limited. In nato je taista založba takisto leta 2012 izdala prvi samostojni album Nicka Zammuta, naslovljen kar 'Zammuto', letos pa še drugega, naslovljenega 'Anchor', ki je predmet tokratne Tolpe bumov.

Na tem mestu je treba izpostaviti, da sta The Books nič manj kot blestela v premetenem ustvarjanju zvočnih kolažev, podkrepljenih z drzno ritmiko, ki so se poleg tehnične dovršenosti ponašali tudi z izdatno, ampak res izdatno mero čudaškega humorja, ki je imel sposobnost seči onkraj pričakovanega. Zammutovemu samostojnemu prvencu je še nekako uspelo v poslušalcu vzbuditi idejo, da razpad The Books morda ni tako zelo tragičen, kot se je lahko njunim privržencem najverjetneje sprva zdelo, vendar pa mu je s svežim albumom uspelo potrditi prav to tragičnost. Razpad tako ni bil tragičen le za glasbeno sceno, ampak je tudi v Zammutu očitno pustil čustveno brazdo, ki jo lahko žal upravičeno umestimo v polje infantilnosti. Video za skladbo 'IO' prikazuje namreč Zammuta s kopico pribočnikov, ki z doma izdelanim katapultom izstreljujejo v nebo in uničujejo dele njegove lastnine, vendar se med njimi znajde tudi računalnik, na katerem je dvojec ustvaril svoj zadnji skupni album, ki ga Zammuto po pristanku na tleh nato še dokončno pobije s kovaškim kladivom. Ves ta ludistični podvig pa se izkaže za popolnoma odvečnega, ko prisluhnemo celotnemu svežemu albumu. Z njim namreč uspe do te mere dotolči to, kar je nekoč ustvaril v dvoje, da se vihtenje težkega orodja nad skupnimi spomini prav ne more kosati v stopnji demoliranja, ki jo je dosegel s tem samostojnim albumom.  

'Anchor' predvsem zavoljo svoje popolne neizvirnosti vzbuja pomisleke, da se je Nick Zammuto od svojega prvega do drugega samostojnega albuma še bolj zagrenil zaradi razpada The Books in se nemara zato še bolj zbanaliziral v ideji trdne zasidranosti v tem, kar počne. Očitno umanjkanje karizme prekinjajo komajda prisotni drobci, ki vsaj približno dajo vedeti, da je pri njem nekoč le bilo prisotne nekaj predrznosti. 'Anchor' daje vtis melanholičnega pop albuma, ki si želi biti suveren, vendar se mu nikakor ne uspe izkopati iz brezna banalne spevnosti. Da nadgradimo: daje vtis materiala za samopomoč, ki je tako zelo zasidran v formalizmu, da prej spominja na material za kakšno tehniko samoobvladovanja, česar rezultat je okleščeno izrazje, ki se le bežno spogleduje s svetom izven varno zastavljenih struktur.  

Pravzaprav pri Zammutu ne gre za povsem samostojen projekt, saj se je obdal s Seanom Dixonom na bobnih, nato s svojim bratom Mikeyjem na basu. Na že tako ali tako pretirano zvonkem vokalu pa se mu občasno pridruži še Daniela Gesundheit, kar bi težko opredelili kot pozitivno pridobitev, saj družno gruljenje samo še doprinese k oholosti tega izdelka. In ker vse to ni dovolj, situacijo še dodatno poslabša dejstvo, da je Nick Zammuto ob ustvarjanju svežega albuma celo pisal blog, ki poleg tehničnih informacij o vsaki pesmi posebej prinaša še bero tako dolgočasnih modrosti, da so se v tem vidiku skorajda sposobne kosati z albumom samim. Na koncu se poslušalec res lahko že vpraša: Bi naj njegov nekdanji kompanjon Paul De Jong bil na kaj takega slučajno, hm - ljubosumen?