MKVA, 2018

Danes je težko spregledati pomembnosti in velike spremembe, ki jih prinaša medmrežna komunikacija. Težko si predstavljamo že čas, ko prijateljem še nismo mogli moriti po družbenih omrežjih ali ko svojih bistroumnih subjektivnih mnenj še nismo mogli širiti med neznanci na twitterju in se o tem in onem prerekati v RŠ-evi škatlici za komentiranje. Dobrodošli, by the way :) … Anonimnost pa seveda ne buri le duhov bralcev naše spletne strani, koncept takšne komunikacije je namreč razširjen vsepovsod, vsekakor pa tudi v središče ostrega in hrkati komičnega internetnega brezna - že vsem znanega 4chana. Tam se je med uporabniki včasih skrival subjekt današnje Tolpe bumov in prav tako anonimni krivec, ki je s slano šalo prispeval svoje k stvaritvi albuma Stranger Fruit, ki bo v fokusu današnje Tolpe.

Nastanek projekta Zeal & Ardor glasbenika Manuela Gagneuxa danes ni več ovit v misterij. Zgodba je poznavalcem že dovolj razkrita: Manuel se je na 4chanu odprl za prošnje, kakšno mešanico žanrov naj ustvari za posamezno skladbo, wannabe komični kletoplaznik pa mu je odgovoril z meme žanrom, ki Manuela nato ni le ustvaril, temveč ga je s časom tudi legitimiral. O edinstvenosti mešanice nordijskega black metala in himničnih afroameriških duhovnih napevov je filozofiral že Matic Urbanc v recenziji druge plošče projekta Zeal & Ardor, plošče The Devil Is Fine, s katero je Gagneux gostoval tudi v Ljubljani. Matic je album lepo povzel z izjavo, da kar se na “papirju bere kot recept za kakofonično katastrofo, se v praksi izkaže za presenetljivo navdušujočo in poslušljivo celoto.“ Nekaj torej, kar se nam zdi precej značilno tudi za novo ploščo Stranger Fruit.

Najnovejša stvaritev Zeal & Ardor je spet nova solidna nadgradnja prvotne ideje 4chanovskih kletoplaznikov, nenavadna mešanica žanrov namreč tokrat zveni najpristneje in je že skoraj nepresenetljiva. Postane nam jasno, da si zvočna miljeja black metala in starejše afroameriške glasbene dediščine ne nasprotujeta tako zelo. Oba žanra temeljita na pretežno molovski tonaliteti, mračnjaških besedilih in - vendarle najpomembneje - na izrazih notranjih svetov avtorjev.

Dodelana mešanica je očitna že na otvoritveni Intro, ko zvokovje skandiranja, mračnjaškega bluesovskega petja in minimalistični aranžma lepo preidejo v blastbeatovsko razbijanje tolkal in tremolo nažiganje distorziranih kitar. Uvodna skladba nam tako že nakaže pot celote albuma Stranger Fruit. Ta se giblje med strastnim petjem, ki biva v okolju starega bluesa, in temačno zloveščimi pokrajinami blackmetalskih žganic. Vsak od žanrskih ekstremov je po svoje prisoten iz skladbe v skladbo. Temačne balade, kakor je spevna You Ain't Comming Back, in singla Gravedigger's Chant in Built on Ashes temeljijo na doživetem petju ter call & response vokalnih tehnikah, še kako prisotnih v starejši afroameriški glasbi. A takšen stil petja bi prej primerjali s popevkami pevca Rag And Bone Mana oziroma kopico Hozierjevih uspešnic.

Vendar Manuel za razliko od populističnih soul pevcev ne postane premočno popovsko tečen, zvok njegovega glasu je ves čas ovit v tančico nekakšnega šuma, melanholije, določene zloveščosti. Ta je nadgrajena z dodatki krikov netopirjev, kakršne običajno slišimo na kakšnih trve kvlt blackmetalskih platah. Tu pa izskočijo v skladbah, kot sta odlični Servants ali Don't You Dare.

Ne le, da nam Manuel s Stranger Fruit ponudi boljšo plat obeh ekstremov, temveč nas na dolgometražcu preseneti tudi z mirnejšimi kratkimi skladbami, ki napetost albuma umirijo, a nas vseeno zadržijo v osrčju mračnjaške voodoo atmosfere. Tu se morda opazi šibkost glasbenega sadeža Zeal & Ardor. Po oddihu v skladbi The Hermit nas pričaka spevna Row Row, ki že tipično preide iz vokalnega ostinata v razbijaško žaganje in nas v trenutku spomni na predhodno Fire of Motion. Opazimo, da veliko skladb izpade preveč formulaično oziroma prej ali slej tudi površno. Izgubimo občutek zdrave raznolikosti, znajdemo se z občutkom, kot bi brali že prebrano knjigo - seveda radi obudimo vsebino, a konec že dobro poznamo.

Vendar s pomanjkanjem raznolikosti tudi pridobimo na celoti. Stranger Fruit kot konceptualna celota deluje neverjetno lepo, album lahko namreč jemljemo kot potovanje po prepričljivo izdelanem temačnem svetu. Pot lahko uberemo po obrečnih stezicah zamegljene Louisiane, zaprašenih cestah ameriških malih mestec ali ob zapuščenih kolibah, ki razpadajo na soparnih močvirjih. Stranger Fruit ponuja čutno atmosfero težavne tematike ameriške zgodovine, vendar ponudi tudi edinstven pogled v nadnaravne alternativne zgodovine. Manuel Gagneux je dejal, da se v projektu Zeal & Ardor igra z idejo - kaj bi lahko bilo, če bi ameriški sužnji prevzeli zlo padlega angela Satana namesto ljubezni odrešenika Jezusa?

Lahko bi trdili, da je Manuel s Stranger Fruit še kako blizu zvočni viziji iz lastne mračnjaške domišljije. Zeal & Ardor pa tudi ni edini edinstven fusion black metala. Nekaj podobnega so počeli že Panopticon, ki so v svoj mračnjaško-distorzirani svet mešali sozvočja bluegrassa že kako leto pred prvim izidom Zeal & Ardor. Kljub temu pa Manuel s Stranger Fruit ponudi še najbolj dodelano idejo ameriške mešanice folkovskega black metala. Porodi se sicer tudi vprašanje, ali bodo Zeal & Ardor kot skupina z naslednjim izidom prikazali še kaj več kot le mešanico žanrov, ki postaja skorajšen gimmick. To je očitno z bendi, kot je Diablo Swing Orchestra, ali electro-nažigaškimi Britanci Enter Shikari, s katerimi je izvorno edinstvena, a izčrpajoča mešanica privedla do praktične samoparodije.

V toplem pričakovanju upamo, da se bodo Zeal & Ardor z nadaljnjimi izidi še razvijali in postali več kot rezultat 4chanovske šale, ki je šla predaleč.