samozaložba, 2023

Zhlehtet, modularni kolektiv, zbran okoli pianista in skladatelja Roka Zalokarja, je ponudil svoj peti album. Trio poleg Zalokarja tokrat sestavljata še saksofonist Lenart De Bock in bobnar Žiga Smrdel. Album Poletje Loops predstavlja edinstven vpogled v kreativno sinergijo zasedbe, ki se po pandemiji vrača k živim nastopom. Kot narekuje spremljevalni tekst, lahko album skozi nabor posameznih komadov razumemo kot jantar, ki hrani na koncertih ujete trenutke, s katerimi ustvarjalci rišejo silhueto lokalne glasbene scene.

Album je zvočno razgiban in bolj kot kadarkoli prikimava dogajanju na svetovni jazz sceni oziroma teče vzporedno z njim. Zlahka slišimo odmeve ustvarjalcev, kot je Jameszoo, ali pa kakšno od številnih, predvsem londonskih amalgamacij. Odmeve slišimo v manj tradicionalnih formah komadov, ki temeljijo na sintetizatorjih, prek katerih v arhetipu piha saksofon. Sodelovanje z De Bockom in Smrdelom se je že na prejšnjem albumu izkazalo za plodovito, na plošči Poletje Loops pa se je povsem razcvetelo. Trio zveni povezano in dovršeno, glasbeniki si puščajo prostor za razvoj gruva, postopoma dodajajo melodične fraze in teksture, medtem pa ohranjajo spontano igrivost prepletanja skozi solistične dele. V večini primerov Zalokar in Smrdel zavzameta konvencionalni vlogi harmonske in ritmične osnove, medtem ko De Bock okrog njiju plete linearni narativ. To naredi album eleganten in nenasičen, poln in barvit, a nenačičkan.

De Bock na albumu igra z lirično samozavestjo opernih virtuozov, kar nakazuje, da med posameznimi izdelki, na katerih ga lahko slišimo, dela velike korake v lastni glasbeni rasti. Dober začetni primer je komad Spiritual ali pa One Groove Under the Sun, ki z minimalističnim fraziranjem v duhu Reicha prikimava tudi kratkoživeči ameriški zasedbi T.R.A.M. Pri takšnem aktualiziranem izrazu pa je nadvse pomembno izpostaviti vlogo zasedbe v kataliziranju in pripravi ustvarjalcev, da skupaj stopijo korak dlje. Da jih opolnomoči in iz njih izvabi največ, kar lahko. Prisotnost takšne sinergije se kaže pri vseh treh ustvarjalcih v tem, da noben element, kot so ornamenti, fraze ali harmonski ekskurzi, ni odveč ali prisoten naključno. Čeprav gre za improvizirane kompozicije, so te občutno prepojene z jasno in oprijemljivo estetiko. 

Zasedba ustvarja glasbo, ki je obenem poglobljena, široka, lahkotna in dovršena, kar je nekaj, česar v domačem prostoru občutno primanjkuje. Nezavedno nosijo veliko štafeto, ki utira pot zgleda mlajšim ustvarjalcem prav v času, ko ljubljanska Akademija za glasbo odpira jazz oddelek. Kljub temu da bi temu lahko pripisali veliko odgovornost, pa se glasbe drži ravno pravšnja mera nonšalantnosti. Očitno je, da umetniki dojemajo ustvarjanje glasbe v tej iteraciji prej korporealno kot cerebralno. To čutimo skozi skupno pulziranje in melodični jezik, ki ju vzpostavljajo skozi album.

Glasbeniki izkažejo širino tudi s tem, ko posvečajo veliko pozornosti podrobnostim posameznih kompozicij. Navsezadnje lahko še enkrat izpostavimo, da je album nabor komadov z različnih koncertov med poletjem. Ne glede na to pa konsistentno sledi rdeči niti in se v nobenem trenutku ne odmakne radikalno stran od splošnega obsega vsebine. Ravno zaradi prednjačenja gruva pred abstraktnimi teoretičnimi idejami pa album nadvse zablesti. Glasba se ne pretvarja, da je nekaj, kar ni, in ne enači kvalitete z ekskluzivnostjo.

Zhlehtet na albumu Poletje Loops pokažejo, da je stekleni strop Slovenije prisoten zgolj v glavah ustvarjalcev in da se lahko z izdajo ene plate zdrobi. Zdi se, da je prav Zalokar s kombinacijo izkušenj in vizije pionir v zastopanju in promoviranju tega zvoka na domači sceni. Če bi poslušali album, ne da bi vedeli karkoli o njegovem izvoru, bi le stežka ocenili, ali prihaja iz Amsterdama, Los Angelesa ali Londona. Prav spoj z univerzalnim in skozenj brezčasnim kaže velik korak, ki ga je zasedba uspela narediti v slabem letu od zadnje izdaje. Poletje Loops je brez dvoma ena pomembnejših plat v diskografiji kolektiva Zhlehtet.