samozaložba, 2022

Dve leti po izidu plošče Toyomi nam je kolektiv Zhlehtet postregel z nadaljevanjem. Tokratni izdelek nosi naslov Portals Vol. 1, kar morebiti namiguje tudi na začetek večdelne serije. Kolektiv se je od zadnje izdaje z vidika zasedbe skorajda povsem spremenil. Jošt Drašler in seveda Rok Zalokar ostajata, pridružili pa so se jima še saksofonista Lenart de Bock in Boštjan Simon ter bobnar Žiga Smrdel.

Drugače kot pri plošči Toyomi se na Portals Vol. 1 Zalokar vrača k bolj organski jazzovski formi tako v kompozicijskem kot v zvočnoidiomatskem smislu. Kot zapiše v spremni besedi albuma, so bile kompozicije del Zhlehtetovega repertoarja že od samega začetka in so se ustalile v formi kvinteta. To omogoča odmik od eksperimentalne sintetizatorske hiphop linije, ki jo je zadnje čase Zalokar raziskoval na albumih Speak Your Body in Drink Soma. 

Kot že rečeno, je Portals Vol. 1 veliko bolj organski v svojem eksperimentalizmu. Skladbe v veliki meri zaznamujejo dinamična ekspresivnost, naracija, komunikacija, teksturalnost in fraziranje posameznikov, povezanih v celoto. Kljub temu pa je vseskozi močno prisotna vizija skladatelja, ki uokvirja kompozicije v koherentno in smiselno celoto. To izpostavljamo predvsem zaradi primerjave z muziko s plošče Toyomi, pri kateri je Zalokar načrtoval, da bo individualno posnel posamezne glasbenike in nato sestavil skladbe v procesu produkcije. Na Toyomi se torej zavoljo drugačnega pristopa izgubi ravno poglavitna prednost plošče Portals Vol. 1, in sicer kolektivna interpretacija skladb. Spogledovanje s prejšnjim pristopom postprodukcijske obdelave pa še vedno lahko slišimo v skladbi Line for Our Future Selves, predvsem v njenem uvodnem delu. 

Skladbe plošče Portals Vol. 1 so prostorne in razgibane ter izžarevajo lepoto, utemeljeno z melodičnostjo in aranžmaji. Kvintet je tudi zvočno in energijsko nadvse uravnotežen, kar ustvarja močan občutek zrelosti in širine. Ustvarjalci od prvega do zadnjega služijo glasbi. Album je pomemben spomenik na domači jazz sceni predvsem zaradi argumenta, da sta tudi v bolj tradicionalni formaciji še vedno mogoči inovacija in originalnost. To je pomembno predvsem za mlajšo generacijo ustvarjalcev, ker predstavlja dodatno referenčno točko mogočega. Glede na to, da smo v zadnjem času tudi na globalni ravni priča veliko hibridnim projektom, ko ustvarjalci interpretirajo sodobne klubske žanre skozi lečo formalne jazzovske izobrazbe, in pa priljubljenosti čim bolj proste improvizacije na domači sceni, predstavlja album Portals Vol. 1 nekaj, česar se lokalni ustvarjalci redkeje lotevajo. Ob morebitni primerjavi z domačim kvintetom More Low Than Low se hitro pokaže omenjeni kontrast med pristopi, ambicijami in vizijo zasedb. Kvintet More Low Than Low lovi ohlapnejšo formo in bolj poudarja improvizacijo, kar povzroči naključnejšo teksturalnost, in ta se pri Zhlehtetu zdi veliko bolj premišljena.

Zalokar na Portals Vol. 1 ponovno pokaže svojo skladateljsko in producentsko spretnost tako s kompozicijami kot tudi z naborom kvinteta, ki je v takšni obliki močan akter tako na domači kot tudi na širši evropski in nenazadnje globalni glasbeni sceni. Gre namreč za nabor mladih, a zrelih profesionalcev z močno glasbeno identiteto, ki ji skladbe na albumu omogočajo več kot dovolj prostora za izražanje. Kljub vrnitvi ali mogoče predvsem zaradi vrnitve k bolj klasični jazzovski formi pa se kažeta tudi medsebojna povezanost in pravzaprav magija skupnega izraza, ki spreminjata kompozicije v veliko več kot zgolj seštevek njihovih sestavnih elementov. V upanju, da bo kolektiv Zhlehtet nadaljeval v svoji sedanji zasedbi vsaj še za Vol. 2, lahko zagotovo zatrdimo, da so s ploščo Portals Vol. 1 ustvarili močno kandidatko za domačo jazz plato leta.