Urban Waves Records, 2017

Za tokratno Tolpo bumov stoji novoizdani zvočni material izpod prstov domačega producenta in akademskega pozavnista Žige Murka ter njegovega sodelavca Riccarda Wufa. Prva zvočna sodelovajna dua datirajo v leto 2014, vmes pa smo njunemu živemu jamu lahko prisluhnili tudi na ljubljanskem festivalu Urbano dejanje. V obdobju od lanskega poletja je novi dolgometražec že peti izdan Murkov projekt, ki z Wufovo pomočjo odpira vrata vzdušno bolj zasanjanim, a hkrati produkcijsko prizemljenim hip hop aforizmom.

O Murku smo v zadnjih letih na radiu govorili na dolgo in široko. Skorajda bi celo lahko rekli, da je bil kanček pozornosti namenjen prav vsakemu njegovemu koraku od raznolikih nastopov do samostojnih izdaj, ki jih je tekom tega obdobja nizal z zavidljivo urnostjo. Njegovi glasbi smo navadno pripisovali mehko zvočno patino VHS distorzije, produkcijsko marljivost in retro-nostalgično slo, ki pa je radijski aparat za estetsko patologijo ni prepoznal kot bolezensko, pač pa ji je pripisal celo uspešno izogibanje prekomerni banalizaciji ter idealizaciji preteklosti.

Zakaj ponavljamo že večkrat slišano? Zato, ker so koordinate zvoka podobne tudi z novoizdano ploščo. Zvok temelji na preiskušenem produkcijskem pristopu in trikih semplanja, tudi sam zvočni trk umetnikov pa zaradi precej podobnega estetskega ozadja ne povzroči kakšne radikalne stilske prevetritve. Oba izvajalca pripadata kliki navdušencev nad obledelimi analognimi fotografijami, barvnimi filtri tipa Poletje v školjki in idiličnimi motivi novitet iz prejšnjega stoletja, podkrepljenimi z namerno lo-fi zamazano zvočno podlago. Tako kot njuno stilsko in stilistično ozadje je izvajalcema skupna tudi izdajna forma kolaža kratkih komadov, ki z lepilom jazza, hip hopa in elektronike skupaj povezuje semple razih izvorov.

Formi lepljenke sledi tudi nova zbirka osemindvajsetih komadov, poimenovana meglica sanj oziroma Mist of Dreams. Kot je mogoče razbrati že iz naslova, tokratni beati imitirajo vzdušja popoldanskega dremeža v poletni senci krošnje drevesa. Topel sredozemski komadov Hollywood Blvd in Sensui na trenutke spominja na podnebje Kalifornije in delo losangeleškega producenta Mndsgnja, spet drugi, kot naprimer Slow Dawn ali Today News, pa s temačnejšo platjo opozarjajo na bližino meglene celinske turobnosti Ljubljane, ki kot trademarkovski hešteg spremlja vsako Murkovo izdajo.

Kljub imitaciji sanj pa nam kratke zvočne slike ne dopuščajo poglobitve v posamične prizore dela. Skoraj vsako minuto nas iz pene nezavednosti predrami na trenutke celo nasilna sila, nek nadležen insekt, ki nas zbudi iz oslade. Zajedljiv stvor se vrača na vsako dobro minuto oziroma ob koncu vsakega komada in nas prevečkrat zmoti ravno v trenutkih, ko nadaljevanje obeta največ, pa naj bo to ob prelomu vzdušja, dropu ali kaki slajši melodiji. Če pustimo primero ob strani, zgleda, da se umetnika zavedata dejstva, da je prijetno treba obvarovati pred predoziranjem in posledično naveličanjem. To dosežeta s časovno varovalko skrajšanih komadov, vsak naslednji prizor pa nas kljub temu kaj hitro potegne nazaj v plitki sen in tudi zato nasilnim prevetritvam težko kaj zamerimo. Štiridesetminutne sieste je tako kot ponavadi konec prehitro.

Album, ki je zaradi vsebinske nekohezivnosti v resnici bliže beattejpu, predstavlja nadaljevanje Murkove zgodbe združevanja  akademske vrline z lokalno primorsko elektronsko dediščino in melosom ameriških beatov. Seveda so na izdaji slišni tudi vplivi soproducenta Wufa, ki je verjetno poskrbel za vseprisotno dolče vito in nekoliko bolj svetovljanski zvok, kateremu do neke mere uspe prizemljiti tudi Murkovo slo po zvočnem eksperimentiranju. Tako album uho, navajeno drugačne beat-elektronike, večinoma pusti ravnodušno, saj z globino izstopa le nekaj skladb, kot so Bamboo, Love On 3rd Sight ali Slow Feelings, vedrejši komadi, kot sta vzorčna Bad Press is Good Publicity in Larry P, pa z lahkotnejšimi melodijami prinašajo več naslade za navdušence obmorske vedrine in konvencionalnejšega hip hopa. Sodelovanje umetnikov je tako privedlo do sedaj tehnično najbolj dodelanega izdelka obeh, hkrati pa do neke nepretirane zvočne kozmopolitanskosti, ki se je osvobodila izpod zgodovinskih določitev lokalnih okolij obeh ustvarjalcev. Kot je Murko že napovedal v intervjuvu za Odzven, je pretekli album Black Room nekoliko zaokrožil izdaje in slog produkcije zadnjih dveh, treh let in s tem odprl vrata v drugačna področja produkcije. Kam ga je z novoizdano ploščo za založbo Urban Waves Records vodil Riccardo Wuf, pa bomo poslušali v prihajajoči uri.