Samozaložba, 2023

Živa je psevdonim Lucije Ivšić, nekdanje pevke in kitaristke hrvaške punk zasedbe Punčke, ki je v svojem večletnem aktivnem delu pridobila žig kultne punk zasedbe nove generacije. Trio, ki sta ga sestavljali še Ena Baćanović in Anja Tkalec, je imel svoj zadnji nastop leta 2019 v Ljubljani. To je pomenilo razkol benda, mogoče tudi za vedno. Lucija se je istega leta preselila v Melbourne, kjer je kmalu zatem dobila štipendijo za doktorski študij, v okviru katerega preučuje uporabo tehnologije za ustvarjalni napredek. Poleg psevdonima je Živa tudi ime debitantskega izdelka, ki ga je novopečena Avstralka ustvarjala v času pandemične izolacije, izdala pa maja letos.

Živa se začne v maniri trip hop in pop zvoka, a se takoj po uvodu v prvi komad Anything But A Night preoblikuje v sanjave coldwave balade. Večina površja plate je elektronsko ustvarjena in precej potopljena v synthovske in elektronske momente, nastale pod vplivom coldwava devetdesetih let. Na tej liniji umetnica ostane do konca albuma. S takšnim bolj grobim in hladnim pristopom ohrani energijo, ki smo jo lahko v njeni glasbi zaznali že v prejšnjem projektu Punčke. Tudi v novem projektu prevladujejo temačnost, nihilizem in hladen inštrumental, popestren z elektronsko ustvarjenimi zvoki, kar kaže na neko drugo plat umetničinega dojemanja glasbenega ustvarjanja. Tokrat se odpira okno v njen alter ego, v katerem je motiv ustvarjanja še vedno isti, a je prispel na drugi pol in tam našel svojo sestro dvojčico, ki je v resnici darkerica. 

V komadu Only Feeling When I’m Lost se pesem odpre s semplom tamburice – tradicionalnega inštrumenta regije, ki zajema Slavonijo, južno Madžarsko, zahodno Srbijo ter sever Bosne in Hercegovine. Med drugimi je v tej regiji tudi mesto, v katerem je Ivšić rojena in kjer je odraščala. Z uporabo zvoka tamburice in podobnih elementov uprizarja povezanost z lastno dediščino, ki doseže vrh, ko Lucija s svojim glasom ustvarja večglasnost, ki spominja na žensko zborovsko petje.

Ena od komponent, ki poganjajo album, je evforična teatralnost, ki se prvič razkaže v drugem komadu, Bad Blood. V njem se kot protagonistka pojavi struktura zvoka, ki je slišati kot ogromna stena, segajoča v neskončnost. Na tej steni glasovi odmevajo in se kot kovine kujejo v močnejše, debelejše in glomazne stebre. Hkrati povzročajo občutek veličine in vseprisotnosti, ki jo najbolje opišemo z epitetonoma slovesnosti in dramatičnosti. Zvoki syntha nežno in previdno vstopajo v osrednji prostor komadov in semiološko prevzemajo vlogo spominov. Prihajajo iz daljave, nekega nedoločenega prostora.

Spomini so precej pomembna komponenta prvenca. Delujejo kot protagonisti in voditelji glasbeničinih čustev. Gre za Lucijino počasno odmikanje od identitete, ki jo je dojemala kot lastno, ko je živela v svoji domovini. Po preselitvi na drug konec sveta je pridobila nove karakteristike in se asimilirala v novo okolje. Skozi ta proces gre umetnica s čistim nagonom po preživetju. Brska po bazi spominov in poskuša najti tistega, ki bi ji pomagal k bolj prijetnemu počutju. Kljub temu naleti samo na tiste neprijetne, ki kažejo na negotovost, neljubeče občutke do lastnega obstoja in začarani krog nepripadnosti. Besedila so napisana v angleščini in hrvaščini, a se med izvajanjem besede in stavki mešajo. Tematika besedil se ne spreminja glede na uporabljeni jezik – vedno so izražena globoko intimna in osebna občudovanja, za katere se skozi tokratno ustvarjanje ne iščejo rešitve, ampak se preprosto dajejo na površje. 

Tista občutno osebna čustva umetnica upodablja s precej nežnim in nekoliko blagim reverbom, podanim vokalu. Ta proizvaja občutek petja, javljanja ali glašanja iz globine jame oziroma iz mračnega in skritega prostora. Standardno petje se velikokrat prepleta s preprostimi melodičnimi izgovorjavami glasov, ki bolj ko ne zvenijo kot jecljanje v objemu trpljenja in nemoči. Prevladujoč glasbeni element plošče je hitrost ritma beatov, čez katere umetnica poje, kar pogosto zveni, kot da bi želela prehiteti ritem – kot da ga lovi ali za njim teče. Ob poslušanju sentimentalnih komadov se izkaže, da je album sprehod z demoni iz preteklosti in ponovno oživljanje tistih spominov. Poleg tega je pri izvajanju veliko šepetanja, ki ustvarja atmosfero misterioznosti in hkrati tvori še bolj temačno in napeto ozračje. 

Ivšić v prvencu nadaljuje pot, na katero je stopila že zdavnaj, a je tokrat tlakovana z drugačnimi kamni in obdana z drugo pokrajino. Ob njenem nežnem pristopanju k mediju zvoka se naježimo, kar sproži taktilne dražljaje. S strukturo zvoka, ki kaže na hitenje in paranojo, ter hkrati z iskreno razgaljenimi besedili Lucija trdno stoji za svojo stvaritvijo kot medijem lastnega govora.