samozaložba, 2018

Ne čakaj pomladi, a čakaj na maj, je gotovo zvenelo v črnih srcih pristašev hrvaškega undergrounda. Namreč, maj je bil mesec, ki je obljubil prvenec šibeniške black death zasedbe Zlobnik in 7. maj je bil dan, ko je Zlobnik ugledal svetlobo dneva ali pa se, kot kaže naslovnica posmehoval svetlobi kot taki. Namreč, bend pravi, da je Zlobnik album, katerega ideja je prikaz človeka, ki se nekomu posmehuje, se naslaja nad trpljenjem drugega in se s tem trpljenjem seveda prehranjuje, povrh vsega pa tudi uživa v tujih težavah. To je torej zlobnik, čeprav naslovnica nakazuje, da je taka oseba pripadnik točno določenega verskega kulta oziroma zelo razširjenega in starodavnega družbenega položaja.

V resnici pa je Zlobnik tudi odlični hrvaški underground band, ki uspešno spaja mračno in težko atmosfero black metala s kompleksnostjo, udarnostjo in nalezljivo brutalnostjo predvsem klasičnega death metala. Tvorijo ga trije člani death metal zasedbe Carnate in dva nekdanja člana death metal zasedbe Cult Of Reborn. Album so posneli sami med lanskim oktobrom in letošnjim februarjem, zvočno pa ga je s črno avreolo okronal Filip Sertić iz Studia Depth, sicer cenjeni underground bojevnik iz Požege, katerega pedigre tvorijo zasedbe Sprovod, Dislike in druge, v omenjenem studiu pa so svoj še prihajajoči prvenec požegnali denimo tudi domači grinderji Glista. Rezultat je gnusna umazanija v najboljšem pomenu besede!

Album zveni nič kaj spolirano, kar mu da svojevrsten čar. Surovost, katere korenine gotovo tvorijo bendi tipa Morbid Angel, Deicide, Behemoth krasijo black metalski prijemi, ki spominjajo predvsem na švedsko black metal šolo zgodnjih Marduk, Dissection in tudi Mayhem. Bend na začetku precej izstopa z godalnim introm, ki ga je odigrala Katarina Matković, in ki napoveduje otvoritveno pesem Skeptik, podobno pa se tega prijema poslužijo tudi pozneje v komadu Zlobnik. Vmes se bend v akustično kitarskem uvodu v pesem Kralj spogleduje z zapuščino Dissection in v bistvu so to trije trenutki, kjer bend izstopi iz ustaljenih death black okvirjev. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi si drznili eksperimentirati še naprej … Bend se za razliko od marsikaterega sodobnega death black benda ne poslužuje toliko disonančnih kitarskih prijemov v stilu Deathspell Omega, s čimer se bolj kot sodržavljanom Muka približajo srbskim legendam The Stone, prav tako pa ne v glasbi benda Zlobnik boste zasledili grimm in true black thrash vplivov, kot ga poznajo Bezdan, velike doze melodičnosti, kot je ponuja zasedba Bednja, niti bizarne mračne atmosferičnosti zdaj že pokojnih Johann Wolfgang Pozoj. In kaj hočemo reči s tem? Da Zlobnik vsaj znotraj hrvaške scene ostaja precej unikaten bend znotraj tega morbidnega glasbenega miljeja.

Velik plus albuma so razgibane in dinamične pesmi, ki so lahko prekleto hitre ali pa masivno počasne, edino, kar jim lahko očitamo, je občutek, da se določene stvari rahlo vlečejo in da bi določeni komadi bili bolj efektivni, če bi bili malce krajši. Zelo velik plus albuma je tudi raba hrvaščine, ki dokazuje, da so slovanski jeziki res pisani na kožo predvsem ekstremnejšim glasbenim izrazom. Živalsko kričeč vokal je tako še bolj izrazit, surov, neusmiljen, čeprav mu do poetičnosti Borne iz Muke ali pa Nefasa iz The Stone manjka še kar nekaj prijemov, a gotovo se bo tekstopisec Zlobnika razvijal še naprej – vsaj toliko dolgo, kolikor bo bend vztrajal pri življenju. In sodeč po prvencu, Zlobnik obeta, da bo hodil med nami še dolgo.