SVS Records, 2018

Tako aktualni hegemoni zahodnjaški ideologiji, če je o njej sploh še mogoče tako gostilniško posploševati, kot glasbeni industriji je inherentna dihotomija med dvema diametralno nasprotnima imperativoma. Na eni strani kraljuje geslo »thinking outside the box«, na drugi pa institucionalne, tržne in ulične, kognitivne ter nezavedne silnice, ki občutno otežujejo prvi imperativ. Če perspektivo nekoliko zožimo na področje sodobne klubske, obklubske in eksperimentalne oziroma avantgardne elektronske glasbe, se včasih zdi, da je težnja po odklonih od ustaljenih filozofij in zvočnih struktur ter motivov, demisitifikacija dediščine oziroma ubijanje malikov, pogosto podkrepljena z gostobesednimi traktati, sama sebi namen. Jebiga, v duhu modernizma še vedno verjamemo v težnjo po neki višji namembnosti glasbe, ki se ne manifestira zgolj na tekstovni pač pa tudi realni ravni.



Dejstvo je, da radikalnejše artistične težnje naše kulturno izobražene generacije, ki je skozi univerzitetne kurze akumulirala zadostno razumevanje poststrukturalizma, postmodernizma, psihoanalize ter obenem skozi internetno ali včasih akademsko izobraževanje spoznala dediščino glasbene avantgarde, večinoma izpadejo papirnati tigri. Veliko pretenj za ustaljene družbene in glasbene norme, malo resničnega dosega. Ko avantgarda ne radikalizira več in ne šamari, se lahko skozi prizmo za našo dobo ključnih identitetnih politik in usta aktivistov hitro približa storitvenemu sektorju. V smislu: povej mi nekaj o moji zatiranosti, skozi zvočnike pošiljaj abrazivne signale, ki so metafora za represivne sile, in sfuraj pristen animalistični performans, da lahko jaz-potrošnik temu prikimavam, se zahvalim za izpolnitev želja ter potreb in vas na koncu lepo pozdravim.

Pričujoči rant je samo nujni uvod v nepričakovani twist, saj - kdo bi si mislil - pričujoči debitantski album v Bruslju situirane producentke, pevke in interdisciplinarne ustvarjalke vsekakor ne spada v zgornje kategorije. Pa čeprav je opis večplastnega interdisciplinarnega projekta String Figures čisti kliše v smislu kontekstualizacije umetničinih teženj znotraj sodobne eksperimentalne elektronske glasbe. Predvsem ko mediji njeno spletno brskanje in raziskovanje inuitske kulture označujejo za antropološke študije. Pa vendar … Zoë Mc Pherson je v projekt String Figures zamesila inuitske grlene pevske tradicije, pulzirajoče poliritmije latinsko-ameriških izvorov, terenske posnetke z vseh kontinentov, hiperestetizirano zvočno sliko, značilno za založbi PAN ali Raster-Noton, freejazzovske saksofonske ornamentacije, elektroakustična raziskovanja, sodobni ples, abstraktne animacije italijanske režiserke Alessandre Leone in celo ideje kurdskega feminizma … Predvsem pa motiv mačje zibelke, igre z vrvico, ki jo poznajo ljudje vseh kulturnih okolij, pri kateri preproste like tekoče spreminjamo v zaporedja zapletenih figur. Precej posrečena metafora za njeno ustvarjalno metodo! Ta monstruozni amalgam vplivov presenetljivo izpade še bolj impresiven kot nabor konceptov, ki ga osmišlja. Pravzaprav izpade nadvse impresiven, do te mere, da lahko že sredi recenzije namečemo krilatice à la »umetnica, o kateri bomo še veliko slišali« ali »kandidatka za plato leta«.

String Figures nam v dobre pol ure naniza zgolj sedem do potankosti dodelanih zvočnih tvorb. Gre za nekajminutne izseke na osnovi terenskih posnetkov skonstruiranih jamov, ki jih je avtorica postopoma zajezila in notranje razdelala. Večplastni album bi v smislu njegove estetike lahko umestili v vmesne cone bolj intelektualističnega techna in elektronske avantgarde, ki študira in apropriira tradicijo Stockhausena in ostalo kompanijo, dediščine svetovnih glasb, sodobne smernice v konkretni glasbi, prosto improvizirano glasbo in druge glasbene tradicije. Toda Mc Pherson zelo uspešno balansira med temi svetovi, ne da bi kadarkoli pretirano podlegla eni ali drugi strani. Rezultat tovrstnega iskanja ravnotežja je resnično izčrpna in mnogoplastna poslušalska izkušnja, ki sorazmerno učinkuje na duha in telo. Pri tem gre upoštevati enormen vpliv sodelavcev, kot so tolkalec Falk Schrauwen in saksofonist Sam Comerford.

Umetnica je svoje elektroakustične kompozicije oplemenitila z organskimi zvoki raznoraznih tolkal, saksofona in tradicionalnih instrumentov ter lastnih, na terenu posnetih in najdenih vokalnih elementov, ki v produkcije vnašajo dodatno zračnost in albumu String Figures vcepljajo spiritualen karakter. V tem kontekstu gre izpostaviti delo Shaman (how I became), pri katerem njene hipnotične deklamacije v francoščini in repetitivni motiv tenorskega saksofona močno spominja na skladbe avantgardne mojstrovine Comme A La Radio pevke Brigitte Fontaine in zasedbe Art Ensemble of Chicago. Na drugi strani pa kompleksne elektroakustične poliritmije gradijo groove, ki premagujejo inercijo globokega poslušanja in kar kličejo po umestitvi v kakšen vratolomen Objektov miks.

Kljub številnim poskusom spajanja techna, vzhodnjaških in avantgardnih glasbenih praks, denimo z izdajami prodorne založbe Berceuse Heroique ali v industrial patino ovitimi produkcijami Nemca Ancient Methods, lahko trdimo, da Zoë Mc Pherson s prvim poglavjem projekta String Figures in njegovo multidisciplinarno živo umestitvijo resnično postavlja nove standarde znotraj miljeja robnih plesno-eksperimentalnih elektronskih glasbenih form. Takih, ki (z)morejo zadovoljiti, tako telo, ki skozi ples beži od samega sebe, kot duha, ki lepoto išče v neslišanem in neposlušnem. Zato poslušajte to in sledite avtoričinemu šepetajočemu glasu v uverturi Sabotage Story (Unknot Opening), ko pravi: »See where it takes you«.