ZOMBY: With Love

ZOMBY: With Love

Recenzija izdelka
24. 6. 2013 - 19.00

4AD, 2013

 

Tokratno Tolpo bumov začenjamo z dvema vprašanjema. Prvo naj bo kar neposredno usmerjeno na Zombyjevega poslušalca: kaj smo z novo ploščo enigmatičnega Britanca sploh pričakovali? In drugo vprašanje: če upoštevamo trende neplesne plesne glasbe zadnjih let – ali razumemo smer tega raziskovanja? Ali se nam sploh sanja, čemu – zakaj tja?

V čast Zombyjevski jedrnatosti pa naj na njiju tudi prav hitro odgovorimo. Z njegovim novim albumom bi lahko pričakovali evokativen spoj čustvenih vinjet – dramatično srhljiv, neintuitiven, a nadzemeljsko logičen - torej univerzalno učinkovit. Lahko bi torej pričakovali „zadetek v polno“ na tarči spontanosti - tako bi Zomby v izpraznjeni formi naenkrat izvršil subverziven „diss“ sceni in ugodil vsem bassovskim apetitom kar se da širokega poslušalstva. Vendar bi se v takem pričakovanju motili. Edino, kar smo lahko upravičeno pričakovali, je nadaljevanje Zombyjeve kulturi predane narative okostenevanja klubskih vplivov, zgodbe, ki vse smerokaze odraža že od najzgodnejših singlov, bolj očitna pa je postala s krajšimi izdajami, ki so predhodile albumu Dedication iz leta 2011. Dedication je v glasbenem smislu popoln predhodnik novega With Love – tudi logičen, vendar z očitno izjemo s čustvi nabitega poklona umrlemu očetu. Iz specifične življenske situacije črpana, iz-redna čustvena parabola predhodnega albuma skriva tisto nekaj, kar je zavedlo večino poslušalcev v pričakovanja mimo sicer jasnega trajektorija Zombyjevih glasbenih interesov.

Odgovor na drugo vprašanje pa je manj jasen. Kljub očitni motiviki izginevanja čistega klubskega impulza – motiviki, značilni za določen krog izvajalcev eksperimentalnejših plesnih muzik …, kljub tej motiviki torej, je smer spodkopavanja stilskih premis avtohtonih klubskih glasb ostajala meglena. Nekaj je vedno ostalo neizvršeno in to nekaj je vse te muzike ali takoj postavilo nazaj v izhodišče iskanja ali pa nakazalo siceršnjo zunanjost iskanju, torej le posredno referiranje problema, ki se jasno izrisuje v srži teh sodobnih gibanj.

Tukaj nastopi novi Zomby. With love je poklon že pobeglega. Moč albuma je v „popolni“ izvedbi generičnih klubskih figuralij, vendar izvedbi, ki je siceršnji patini že izrekla zadnje slovo. Novi Zomby je že onkraj tistega, kar referira, s tem pa izvrši referenčnost samo. With Love je prebitek specifičnih zvočnih in generičnih podpisov izbranih segmentov zadnjih 25 let klubskih muzik, a s temi 25 leti nekako nima nič. Oziroma. Z njimi ima prav toliko, kot je aktualnost tudi sama svoja zgodovina. Aktualnost je svoja zgodovina ravno v kolikor je aktualnost tista, ki zgodovino piše. Zgodovinopisje zgodovino referira in v tem zgodovino pusti pri miru.

Kot kvalitetno zgodovinopisje Zomby omenjenih 25 let pusti pri miru. In kot se izkaže, moramo tudi mi gospoda polikanega, obsedenega z mrtvo zgodovino in živimi miniaturicami, pustiti pri miru, kot nam konec koncev tudi sam veli. Zato le poslušamo njegov grime, njegov jungle, njegov trap, njegov hiphop ... Kaj pa je tisto, kar Zomby zares izvaja, pa naj pove sam ... A kolikor tukaj filozofiramo. On taktizira prav gotovo ne. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness