Near Unison / Dischord, 2015

Zomes, ki je bil še do nedavnega solo projekt baltimorškega lo-fi dronerja po imenu Asa Osborne, je pred kratkim združil moči z relativno svežim imenom na lokalni sceni, pevko Hanno Olivegren, ki prihaja iz Stockholma. Kar naj bi najprej bil pevkin izlet in iskanje novih inspiracij, se je spremenilo v nastanitev za nedoločen čas, kolaboracijo ter združitev s projektom Zomes – in dobili smo Near Unison.

Zomes že od samega začetka gonijo krautrock vplivi z zvokom električnih orgel in obilico sintovskih vsadkov, ki hitro prikličejo eksperimentalno atmosfero, še posebej z raznimi sempli zvočnih glitchev. A na letošnji plati Near Unison, eksperimentalnost stopi vstran ter prepusti pozornost večinoma zasanjani meditativnosti in vokalnim melodijam, ki dodajo drone estetiki precej človečnosti – v dobrem in slabem smislu besede. Prisotnost eteričnih vokalov v kombinaciji s toplim zvokom električnih orgel album približa nekaterim novodobnim folk skupinam, kot so Brightblack Morning Light, vendar jim v tem kontekstu nekako zmanjka na karakterju. Ne posamezne skladbe, razen nekaterih izjem, ne celoten album ne izžareva kakršnih koli širše mislečih vzgibov ali stališč, ki bi jih od psihedeličnih folk in drone skupin skoraj že nekako pričakovali. Duo se, vsaj tako se zdi, koncentrira na glasbo, izražanje ter občutke, ki postopek spremljajo. Tudi ustanovitelj projekta Zomes, Asa Osborne, pravi, da je sam glasbeno nepismen, da glasbe ne zna brati in se zanaša izključno na svoj notranji kompas, ki mu govori, kaj se dobro sliši. Pri tem pa naj bi Hanna, kot bogata zaloga ekspresij človeških emocij, s katerimi manipulira s petjem čez njegove drone podlage, igrala neprecenljivo vlogo.

Seveda glasba v osnovi ne potrebuje nobene dodane sporočilnosti, a ko gre za glasbo, ki se tako očitno spogleduje s specifičnimi glasbenimi svetovi, kot so lo-fi psihedelija, drone in freak folk, je treba na mizo postaviti nekaj, kar te loči od pogubne povprečnosti. Pri tej izdaji to ni uspelo vsem skladbam. Vendar je tistih, ki jim to jè uspelo, vseeno dovolj, da svet, ki ga pričarata Zomes, postane zanimiv in ob ponovnih poslušanjih globlji. Če ne drugega, je album precej sproščujoč in poslušalcu lahko inducira sanjavo stanje, s katerim postane celotno poslušanje prijetna izkušnja. Vokali redko izgovarjajo besede s trdimi pregibi in čeprav obstajajo tudi izjeme bolj artikuliranega petja, prevladujejo trajajoči toni, s katerimi pevka brez naglice manipulira. Sproščena lahkotnost albuma nosi s seboj hipnotične kvalitete, ki so verjetno ena od večjih plusov tega izida. Kot že rečeno, so nekatere skladbe nekoliko povprečne, a so tudi takšne, ki spremenijo, razvlečejo tok časa in pričarajo ekstatično vzdušje, dokler trajajo. In tu se spet malo zatakne. Skoraj vse skladbe so kot po pravilu dolge približno tri minute, kar je za uživanje drone psihedelije nekoliko skromno. Dostikrat se v tem času vzdušje in sanjavost šele vzpostavita, nakar se skladba enostavno izpoje.

Album nosi posrečen naslov Near Unison, saj je takrat, ko sta glasbenika v sozvočju, najbolj poslušljiv in navdihujoč. Vseeno pa minimalističen pristop pri tako ritualno zveneči glasbi terja mero discipline in koordinacije, ki ju glasbenika še nista povsem osvojila.