House Of Mythology, 2018

Ko ste v rednih terminih Radia Študent zadnjič srečali zasedbo Zu, so bili ti še ravno na robu svoje velike preobrazbe iz vratolomne jazz-core zasedbe v veličasten organizem težkega basovskega zvoka, v katerem se je saksofon zvočno preobrazil v apokaliptičen orkester. Na robu preobrazbe v v novo preobrazbo namreč, ki se je s ploščo Cortar Todo že kazala v bolj konkretnemu premiku k zvočnim raziskavam, katerih rezultat se je končno pokazal v obliki epskega in bolj ambientalnega albuma Jhator. Pomik k tibetanskim obredom in bolj mistično plat Zujeve poti je pričujoči medij sicer nekoliko spregledal. A sočasno se je zasedba, katere jedro sedaj predstavljata le še saksofonist Luca Mai in še pred nekaj dnevi skupaj s Tonyjem Buckom v Ljubljani gostujoči basist Massimo Pupillo, predala manjši epizodi sodelovanj.

V resnici se teh lotevajo obe desetletji svojega obstoja. A če so ta sodelovanja v preteklosti navadno segala predvsem v jazzovski svet z danes ne preveč presenetljivo izjemo Eugena Chadbourna, zdaj že nekaj časa le še poudarjajo intimnejšo in temačno plat zasedbe, kamor jo je očitno popeljal njen že omenjeni basovski steber. Eugene Robinson, glavna figura blues-nojzerjev Oxbow, je s svojim vokalom polnim medmetov in ječanja poskrbel za povsem nepričakovan premik, ki doživlja svojevrstno ponovitev ali nadaljevanje z Zu93.

Zu93 so Luca Mai in Pupillo iz zasedbe Zu, Stefano Pilia na bobnih, Andrea Serrapiglio in Luca Tilli občasno na čelu ter David Tibet, ki je zasedbi prispeval osprednji glas, peto poezijo ter ime, ki priklicuje njegov dolgoletni projekt apokaliptičnega post industriala Current 93. Glas slednjega, z izjemo dveh komadov, je vseskozi v ospredju, ritem mu večkrat kot tolkala daje basovski ali kitarski riff, a instrumenti so večji del skrčeni na sicer ne nepomemben del ozadja, ki poudarja temačno atmosfero Zu93. Poleg tega smo nekatere riffe in posamezne teme slišali že ob omenjenem sodelovanju z Robinsonom - The Left Hand Path – ki ga poslušamo v podlagi. Vključno z zaključno temo pričujočega albuma, ki se ponovi dvakrat.

Ponovitev, zvezno nadaljevanje instrumentalnih delov, ki briše dejansko mejo med komadi, in Tibetovo petje, ki je mnogo počasnejše in doživeto recitiranje, poudarjajo zasnovo plošče, ki se posluša kot večdelna celota. Ta pa je večplastna. Kar je sprva slišati kot serija otožnih pesmic, se ob naslednjem poslušanju lahko spremeni v hipnotično razvijanje nekega mita, ki ga v nadaljnjem razvoju zaokroži elektronsko obarvana, občasno folkovska, večinoma pa močno ambientalna in tesnobna instrumentalna spremljava. Na drugi strani pa večplastnost izpostavi tudi enostaven razvoj, ki že v samem začetku akustično pesmico zoperstavi basovski repeticiji zaklinjajočega vokala. Ta se nato sprehodi po fantazijskem temačnem svetu, ki pa se konča s klicem prebujenja, kar v tem primeru niti slučajno ne zveni kot olajšanje, prej kot zaključek dolge predsmrtne agonije.

Pupillo je album označil kot zaključek dolgega obdobja fascinacije z likom in delom tu končno pridruženega vokalista. Temu primerno je kočija prepuščena Tibetu, a ji tesno sledijo minimalni, vendar premišljeni in zadeti instrumentalni posegi. Ti se zlivajo med akustičnim in elektronskim, a v resnici le podčrtujejo doživeto pripoved.