Hej,

ker sem prve tri tedne pandemije zaradi obolelosti z virusom, ki je ali pa ni bil najnovejše zvrsti, preživel zaprt v stanovanju, sem se dodobra naveličal vseh oblik medijske stimulacije. Odklop sem kot marsikdo izkoristil za raziskovanje virtualnih igričarskih svetov, brskanje po obskurnih Instagram profilih, igranje šaha, gledanje filmov in serij ter branje. Razpoloženje bi bilo mogoče opisati kot vaporwave, saj združuje popolno osamljenost in neskončno povezanost, občutek biti zadnji človek, zasičen z zapuščino informacijske dobe.

V tem času mi je edino obliko rekreacije nudila diatonična harmonika, ki je pomenila tako odmik od horizontalne lege kot od glasbe, ki jo ponavadi poslušam in s katero se ta radio ukvarja. Ker mi je preveč stvari obviselo nad glavo, sem počasi začel častiti ta stik z vzporedno pastoralno resničnostjo, zaprt v prašno blokovsko stanovanje. Uzurpiral bom torej tale prostor za blogpost, ki mi je bil dan, s povsem osebno razglednico. Za razumevanje odnosa Slovenca s frajtonarco bom torej tokrat v tej izrazito osebni rubriki pisal o njej ali pa bolj skozi njo. Album, ki mi je prav s tega vidika zelo pri srcu, so Aljaževe Viže. Ta album si ne upa le otresti predsodkov do narodnozabavne glasbe, temveč je njene elemente sposoben povezati v smiselno celoto, ki je več kot samo domača in zabavna, temveč je tudi potihem samokritična. Premošča prepad med urbano in ruralno kulturo, ki postaja v trenutni družbeni ureditvi vedno večji. Kot vemo, se je vaporwave razvil v regionalne podzvrsti, kot na primer balkanwave, ki prerase večno razbrazdanost post-jugoslovanske tragične kulture. Viže stopajo po tem vzorcu tej hibridno-ljudski glasbi naproti. Včasih lahko od koga izzovejo posmeh tej veselosti, ki je osnoven gradnik našega podalpskega obstoja in ta posmeh je vselej grenak – najsrčneje se bo vedno smejal veseljak.

Veselo glasbo zares dojemam v prvi vrsti kot plesno glasbo (techno je le polka za resnobneže), ki z ritmom požgečka naše živčevje in telo slej ko prej spravi v gibanje. To gibanje ni nujno veselo, je pa, vsaj v kulturni zavesti naših krajev, predispozicija veselosti. To je prepoznal Ali En z Odpravo zelenega fanka, ki govori takole: »zajebi mesto, zajebi cesto, raj nekje v gozdu najdem si nevesto«. V tem smislu je Ali En veseljak, the real Kekec. Prepozna tudi, da je Krpan hočeš nočeš narodni heroj, in kdo drug bi lahko v teh časih to poosebljal bolj kot švercar zaščitnih mask, Joc Pečečnik?

Nekaj o Krpanu >>

Ali En dokazuje, da se zna zabavati in hkrati misliti s svojo glavo, česar mainstream narodnozabavna glasba v Sloveniji že dolgo ni sposobna. To vključuje kritično držo do vseh zgoraj omenjenih, odnos do teh likov pa je predvsem determinističen. S podobno držo so si pot utrli Čompe, kjer nam v ušesa pade povsem drugačna frajtonarca, kot smo je navajeni iz raznih ansamblov.

Seveda smo sposobni tudi bolj temačnega pristopa k narodni in plesni glasbi. Zaradi naslova mi na misel pride post-pankerski projekt Dead Can Dance, nemalokrat pa sem si v zadnjih dneh zavrtel enega najudarnejših komadov, kar sem jih spoznal prek tega radia, Are you OK? Camille Sparksss.

Vedno me je privlačil žmoht tako ali drugače hibridnih glasb. Mislim, da je pop kultura trenutno na vrhuncu takšne hibridizacije, ki združuje, prevzema, gnete… Na nek način označuje vrnitev. Chapter 24 Barrettovih Pink Floydov pravi: »Our movement is accomplished in six stages and the seventh brings return«. Mogoče je to vrnitev domov. Bolj srcozlomen moment pa ujame ruska post-pank zasedba Utro, skladba Dom mogoče povzame združitev motiva topline in hladu, ki pa seveda ni brez zabavnega obrata na koncu. To pa verjetno tudi povzame večino mojih aktualnih poslušanj v zadnjem času.

Če se ogibate anekdotično-sentimentalnih generičnih pripovedi, je morda bolje, da sledeči odstavek preskočite. Diatonično harmoniko ali po domače frajtonarco, ki mi od novega leta dela družbo, je pred več kot sto leti kupil moj prapraded. Če ne bi bila mus pr bajt, bi jo verjetno skupaj s hosto in njivami vred zapil, a pri domačiji je pač vedno morala delati družbo šnopcu, saj brez nje ni bilo plesa. K sreči jo je že zgodaj pobral praded, moj soimenjak, ki je nanjo za veselje igral ob popoldnevih in za denar na ohcetih. Med drugo svetovno vojno so jo za krajšanje časa odtegnili partizani in moj praded bi nanjo že skoraj pozabil, ko je dolgo po po koncu vojne do njega le prišla vest, da se je ta harmonka sicer v zelo klavrnem stanju le znašla zavržena nekaj deset vasi odondod. Po zmagi nad fašizmom je doma samevala, saj si je moj ded že kupil novo, staro pa so zaradi pomanjkanja dostojnega zaslužka na majhni kmetiji namesto plačila dali enemu izmed pomagačev. Po petnajstih letih jo je za spomin na očeta le odkupil eden izmed mojih starih stricev. Tako je frajtonarca le priromala v roke teti Francki, ki je nanjo do starih let igrala, vmes si jo je še celo nekdo sposodil in po njenem modelu naredil nekaj novih harmonik, letala je iz rok v roke, ob odhodu v dom za ostarele pa jo teta je podarila mojemu očetu. Ne spomnim se, da bi kdaj koga izmed svojih sorodnikov videl igrat na frajtonarco, saj se je moj oče nikoli ni učil, stric je igral klavirsko, star oče pa je umrl pred mojim rojstvom. Domišljam si, da sem se torej vrnil nazaj iz stanja zadnjega v stanje prvega človeka.

Frajtonarca je preprost inštrument, ki se ga je treba učiti bolj intuitivno in segmentarno kot ostale. Če prav razumem, diatoničnost pomeni, da igra en gumb na tipkovnici dva različna tona, odvisno od tega ali meh raztegujemo ali stiskamo. Predznanje ostalih inštrumentov tu ni v veliko pomoč, motorični spomin nas kvečjemu ovira pri igranju. Le s posluhom in raznimi tutoriali se je treba počasi udomačiti v lestvičnih zaporedjih, v katere so gumbi postavljeni. Dodajanje basov je za ne-pianiste dodaten izziv, saj mora vsaka roka istočasno delovati po svoji ritmičnih shemi. Ko po pregledovanju mnogih posnetkov na Youtubu končno osvojimo osnove narodnozabavne glasbe, pa stvar postane otroško preprosta. Narodnozabavna glasba je preprosta in vsa po istem kopitu, zato pač za raziskovanje ni zanimiva. A vendar se zdi, da ima poleg navduševanja jare gospode lahko tudi drugačno vlogo. Morda je prirejanje nje znak izumirajoče folklore, postironična gesta razplajanja bogvekakšnih idej. Andrej Kocan je enkrat za Svaštarniški intervju spodbudno rekel, da bomo mladi že našli načine za vključevanje starodavne in stare glasbe v novo ustvarjanje. In ena izmed Slakovih viž se mi je vtisnila v spomin s svojim zadržanim ljubezenskim besedilom, kakršnega danes redko slišimo.

Mesto frajtonarce torej ni povsem jasno, ker je za način, kako glasbo produciramo in poslušamo, zastarel inštrument. Je prvi inštrumentalni hibrid, ki je združil ljudsko in zabavno glasbo, ter odnesel stare pesmi čez domačo grudo vse do Bavarske. S tega vidika je največkrat predstavljena kot nekakšen rekvizit, kič ali fejk. Mislim pa, da še vedno navdušuje, ker lahko zanjo poprime kdorkoli, se muzikalično udejstvuje in radosti marsikoga. V kulturi z izjemo takšnih kriz verjetno ne bo nikoli več izpolnjevala svojega namena, a vendar nočem, da ostane le sentimentalna trofeja v kovčku.

»Pride na Radio Študent en model s kufrom za harmoniko. Ga odnese gor do uredništva in ga brez besed postav na mizo. Vsi ga napeto gledajo, kaj bo s tem kufrom. Tip ga brž odpre in razkrije, da je noter bomba. Pa reče urednik: »uf, sm se že ustrašu.«

Ljubljana, 11. 4. 2020