Dobrodošli v prvomajski Art-arei. Ob prazniku dela, se bomo posvetili skupnostnim delovanjem na domači umetniški sceni. Specifično: nagovorili bomo oblike združevanja, ki se same naslavljajo kot kolektivi ali pa jih kot take zaznava okolica. V nadaljevanju bomo slišali tri pogovore s skupinami, ki precej različno pristopajo k skupnemu delu. S sopostavljanjem različnih pristopov k združevanju smo na sledi definiranju skrajnih točk spektra, na katerega bi bilo mogoče umeščati kolektive v relaciji do sistema, kar razbiramo na podlagi njihovih notranjih dinamik. Kolektivi, s katerimi smo govorili, so večinoma na novo ustanovljeni, veliko sogovornic je na začetku svoje umetniške poti, delujejo pa pretežno v Ljubljani. Oddajo zastavljamo kot prvi, terenski del širše raziskave, ki se je bomo v naslednji Art-arei lotili še teoretsko. 

Kar nas zanima, je predvsem razumeti impulz za skupno delovanje, s ciljem naglasiti neko sprostitev v odnosu do individualnega avtorstva, ki biva v napetosti z institucionalnim okvirjem. Slednji deluje po principih, vzpostavljenih na temeljih umetnosti kot produkta umetniškega genija, ki je vedno en sam. Umetnostni sistem je zastavljen tako, da predvideva honorar za eno avtorico, eno umetniško delo, eno razstavo, več avtorjev pa si mora isti znesek razdeliti. Poleg tega kolektivno delo lahko podaljša procese odločanja, roki za dokončanje projektov pa so kratki. Kljub tem izzivom ali pa ravno zaradi njih je moč zaznati tendenco po opustitvi individualne persone umetnice in željo po vzpostavljanju skupnostnih okolij.

Kolektivnost prepoznavamo kot dediščino zgodovinske avantgarde, trenutno pa lahko njeno pojavnost umestimo v kontekst postkolonialnih trendov, prepletenih s kritiko umetniškega sistema in ideologij, ki ga obdajajo.

V tem kontekstu se skupnostni projekti vzpostavljajo kot pomembna subverzivna praksa, ki ne nasprotuje zgolj normi individualnega avtorstva, pač pa si pogosto zamišlja povsem drugačne načine delovanja v skladu z načeli povezanosti, solidarnosti in vključevalnosti. Vznik takšnih projektov je moč prepoznati na institucionalni ravni. Petnajsto Documento je kuriral indonezijski kolektiv Ruangrupa, do nedavnega je Kunsthalle na Dunaju vodil hrvaški kolektiv WHW, leta 2021 pa so bili za britansko nagrado Turner prize nominirani sami kolektivi. V današnji oddaji se posvečamo specifikam pojavnosti kolektivov na lokalni sceni. Tu se združevanje, ki se zdi ravno tako pogosto, kaže drugače. Nedavno odprta razstava Kurativna spajanja, ki je še vedno na ogled v Mestni galeriji Nova Gorica, predstavlja različne ljubljanske umetniške skupine. Kuratorka razstave Maša Žekš združevanje v umetniškem svetu prikaže kot priložnost za boljše delovne pogoje, prostor za podporo, diskurz in medsebojno pomoč. Poleg kolektivov Podmladek, Kvadratni meter in Kolektiv Arhiv na razstavi sodelujejo tudi produkcijski umetniški prostor Kela, platforma Pita Projekt in tandem DILEMA. 

Kolektivnost, kakršno trenutno zaznavamo na globalni ravni, se tu udejanja izrazito bolj praktično. Kela denimo temelji na skupnem delovnem prostoru, ki je odprt tako za člane Kele kot zunanje umetnice. Kolektiv Arhiv se je združil z namenom izdaje publikacije Sterilni študent, trenutno pa njegovo delovanje zahaja bolj v polje oblikovanja. Tandem DILEMA se je ustanovil zaradi potrebe članic po medsebojni pomoči in večji delovni sili pri postavljanju in predstavljanju lastnih umetniških praks. Četudi delovanje izhaja iz podobnega izhodišča – problematičnosti umetniškega sistema –, se torej tu kolektivnost pojavlja kot orodje za soočanje s pogoji, ne pa toliko kot poskus njihove subverzije. 

V skladu s predpostavkami Žekš nas zanima, do kolikšne mere sodelovanje v kolektivih dejansko olajšuje delovne pogoje. Opažamo namreč, da večina razstavljenih kolektivov za člane predstavlja zgolj en aspekt njihove umetniške prakse in bi tako delo v kolektivu lahko postalo le še eden izmed mnogih projektov, ki jih umetnica izvaja, da poveča svoje možnosti zaslužka in pojavljanja na sceni. Tu se predpostavljena razbremenitev skupinskega dela zanimivo preplete s prekarnostjo. 

Hkrati želimo raziskati ločnico med kolektivnostjo, ki implicira pripadnost, tovarištvo in navezanost, ter kolektivnostjo, ki pomeni predvsem skupinsko predstavljanje sicer individualnih praks. Od umetniških kolektivov namreč pogosto pričakujemo konceptualno opravičitev za delovanje v skupini. Njihov način delovanja naj bo tako specifičen in njihova teza dovolj dodelana, da jim zaupamo, da imajo za skupinsko delovanje res razlog. Poleg tega pa inherentno značilnost kolektivnosti vidimo v preseganju modela individualnega avtorstva. Na drugi strani poimenovanje kolektiv kdaj pritiče ravno nasprotno – skupini ljudi, ki dela ločene projekte in ima ločene in različne umetniške prakse, skupno poimenovanje pa si nadenejo zato, ker delajo v skupnem prostoru, si delijo opremo ali pa jim skupno ime omogoča boljšo vidnost na umetniški sceni. Pri tem praktičnega spopadanja z umetniškim sistemom ne želimo prikazati kot nujno neveljavnega ali napačnega. Zanima nas, kaj takšen odnos do umetniškega sistema pomeni za odnos kolektiva do skupnosti in njenih širših potreb. 

Nastanka kolektiva ne zakoliči nujno vnaprejšnja konceptualna odločitev. Ni vsako skupno delovanje, kjer si skupina ljudi nadene ime kolektiv, tudi kolektivno in skupnostno. Menimo namreč, da je kolektivno delovanje tisto, ki je vpeto v skupnost in odprto zanjo, ter tisto, ki implicira etos kolektiva. 

V nadaljevanju bomo predstavili pristope, kjer je skupno delovanje na različne načine prepleteno z življenjem. Pri kolektivu BRAVO je sodelovanje in domala zlitje konceptualne in performativne narave, pri RUPI predvsem praktično in ne zares vsebinsko ali konceptualno, pri Kvadratnem metru pa kritično in aktivistično. Ti trije pristopi nakazujejo raznovrstnost skupnega delovanja, četudi ne zajemajo vseh njegovih oblik na trenutni sceni. Upoštevamo tudi, da smo nekatere druge kolektive na radiu že obravnavali. Nedavno smo govorili s Kolektivom Arhiv in nekoliko prej še s Pita Projektom in Kelo. Poleg tega smo že nekaj časa nazaj izčrpno intervjuvali kolektiv Robida. V današnji oddaji naboru dodajamo še tri pristope, ki razpirajo polje raziskave in ponujajo vpogled v različna razumevanja skupnega delovanja. 

Začenjamo s kolektivom BRAVO, ki ga sestavljajo študentke Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Ana in Neža Urbiha ter Pika Basaj. Svoje prijateljstvo z orodji fiktivne pripovedi pretvarjajo v paralelno resničnost, ki jo gradijo lutke iz papirmašeja, poustvarjene po njihovi podobi. Izdelujejo vsakdanje predmete, ki vzniknejo kot šala in se prelevijo v sprožilce situacij in asociativnega toka misli, ki na podlagi teh oprijemališč vzpostavljajo vedno bolj samonanašalno, hermetično in njim lastno govorico. Izdelujejo predimenzionirane tablice zdravil, ki jim spišejo navodila za uporabo, ta zdravila pa zdravijo izmišljene bolezni, ki temeljijo na hibah likov, ki so vzniknili skozi njihovo skupno preživljanje časa. Modelirajo hrano iz slanega testa, saj je pomemben aspekt njihovega delovanja skupno kuhanje, pripravljanje hrane za druge in druženje. Njihovo početje subverzira tradicionalne vloge v družini in tradicionalno podobo povezanosti. 

Prisluhnimo, zakaj in kako so se povezale v kolektiv. 

V bistvu ta kolektiv temelji … 

Vsebina pa tudi predpogoj in vzgib za oblikovanje kolektiva je torej prijateljstvo med članicami. Vprašali smo jih, ali so po ustanovitvi kolektiva opazile kakšne spremembe v medsebojnih odnosih.

Mogoče smo začele mal boll resno …

Kljub temu članice poudarijo, da je meja med odnosi znotraj in izven kolektiva zabrisana.

Ja, mislim, da je to mejo med …

Zanimalo nas je tudi, kako se delovanje v kolektivu povezuje z lastnimi umetniškimi praksami članic. Poskušamo zaznati, kako se delovanje v kolektivu vklaplja v življenje umetnice in v njeno širše umetniško udejstvovanje. Želimo ugotoviti, ali je kolektiv zanje le še eden izmed projektov ali pa kolektivnost razumejo kot sestavni del življenja in ustvarjanja. Ima drugačen status? To vprašanje smo zastavili tudi vsem ostalim sogovorkam. Neža Urbiha in Pika Basaj poleg delovanja v kolektivu BRAVO razvijata tudi svojo lastno umetniško prakso. Zanimalo nas je, ali je ta podaljšek delovanja v kolektivu ali obratno, ali pa gre za nekaj povsem ločenega. Umetnici poudarjata prepletenost delovanja v kolektivu z delovanjem izven njega.

Ja, znotraj lastne prakse … 

Ana Urbiha, tretja članica kolektiva, se izven kolektiva ukvarja s konservatorstvom, kar med intervjujem odpre zanimiv premislek o zasedanju in delitvi vlog.

Ja, res je, da neke lastne prakse …

Ker je v BRAVU delo zelo prepleteno z osebnimi odnosi, tudi pri odločanju nimajo točno določenih protokolov. Obvelja tisto, kar je vsem najbolj smešno. Njihova specifično intimna naveza obarva tudi logistične aspekte sodelovanja.

Mene zanima, če ste kdaj razmišljale …

BRAVO torej udejanja kolektivnost na izrazito osebni ravni. Spajanje identitet zavoljo skupnega etosa, ki ga prepoznavamo kot pokazatelj kolektivnosti, je tu privedeno do skrajnosti. Članice BRAVO postanejo družina, torej neko skupno telo. Četudi gre za delno fiktivno entiteto – delno, ker sta Ana in Neža dvojčici –, BRAVO z elementi absurda in humorno predelavo odnosov članic predstavi neko možnost utopije. Identitete nekdaj nepovezanih posameznic se skozi intenzivno poznanstvo popolnoma prepletejo. Postanejo družina, ki deluje po povsem lastnih pravilih in predstavlja svojstven način življenja in izražanja. BRAVO tako subverzira družbena pravila glede tega, kako si delimo življenje z drugimi, in vzpostavlja svoja.

Proces spajanja je hkrati tudi predmet njihovega umetniškega raziskovanja. V skladu s prijateljsko oziroma družinsko navezo, sodelovanje delno zaznamuje afirmativnost, ki jo naznanja tudi ime. Fiktivni procesi imajo tako učinek na realnost. 

V bistvu med korono smo ugotovile …

Terensko raziskavo kolektivov na domači likovni sceni nadaljujemo s skupino študentk Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki upravlja s študentsko galerijo RUPA [rúpa]. Njihovo skupinsko delovanje je bolj podobno kuratorski ekipi. Umetnice tukaj prevzamejo vlogo producentk, piarovk in grafičnih oblikovalk, zraven pa seveda kurirajo program galerije. Njihovo delovanje je globoko prepleteno z umetniško sceno na akademiji, saj so tudi same neločljivo del nje. Vrednost njihovega delovanja je še posebej v tem, da so se odzvale na potrebo okolice – vzpostavile so sistem za razstavljanje, ki ga akademija sama po sebi ne omogoča – in v tem, da izpostavljajo najmlajšo generacijo mladih umetnic in umetnikov, torej tistih, ki so še na začetku študija. 

Prostor so podedovale od platforme Pita Projekt, umetnic Nine Goropečnik in Ree Vogrinčič, ki sta galerijo kot umetniški projekt zgradili v času študija na akademiji. Tudi tukaj je šlo za projekt, ki se je začel kot konceptualna gesta in prerasel v učinek, ki spreminja pogoje izven galerije. Po obdobju neuporabe je prostor prešel v roke novi ekipi študentov, po njihovem odhodu pa ga je prevzela trenutna ekipa v zasedbi Eme Ajster, Urše Marolt, Hane Aleksić in Lucije Laure Schwarzbartl. Skupina opiše svoj cilj pri upravljanju z galerijo.

RUPA je študentska galerija … 

Pri zasnovi galerijskega programa so vodje imele proste roke. Schwarzbartl opiše začetke sodelovanja in zastavljeno strukturo projekta.

Na prvem sestanku …

Njihovo delovanje je torej podobno nekaterim kolektivom, ki, kot smo omenili na začetku oddaje na primeru večjih institucij, delujejo producentsko in namesto umetniških del ustvarjajo alternativne pogoje za delovanje. Ekipa RUPA se ravno tako odziva na potrebo, ki jo zaznavajo na sceni, in po lastni presoji oblikuje prostor oziroma projekt, ki bi jo naslovil. Njihovo delovanje je vključujoče in odprto, hkrati pa je eden od ciljev galerije gojiti občutek skupnosti in kreativno stimulativnega okolja. V teh izhodiščih prepoznavamo značilnosti kolektivnosti, ki smo jo predstavili na začetku oddaje. Zanimivo pa se ekipa RUPA ne dojema kot kolektiv. 

Jaz osebno bolj vidim nas kot … 

Ekipa RUPA torej umetniško kolektivno delovanje razume specifično v okviru proizvajanja umetniškega dela. Svoje delovanje pa kot skupinsko delo za skupen cilj, ki ni umetniški projekt in torej od njih ne zahteva skupne identitete, ki bi naznanjala njihovo skupno delovanje. Kuratorska in producentska vloga sta že širše razumljeni kot takšni, ki s svojo specifično vlogo doprinašata k cilju skupaj z drugimi poklicnimi profili. Tukaj se kaže, kako je vloga umetnice še vedno dojeta kot »posebna«. 

V skladu z »uslužbeniškim« pristopom, kakor ga simbolično opiše Schwarzbartl, sogovorke svoje delo v galeriji razumejo povsem ločeno od lastnih umetniških praks. 

V bistvu vsaka od nas ma …

Tudi umetnici in članici kolektiva Kvadratni meter, Teja Miholič in Urša Rahne, s katerima bomo govorili v nadaljevanju, svojo lastno umetniško prakso ločujeta od svojega delovanja v kolektivu. Ločitev med delom v kolektivu in izven njega še poglablja dejstvo, da se Kvadratni meter osredotoča na stanovanjsko problematiko in izvaja s to temo povezane intervencije v javni prostor, protestniške akcije in razstave. Rahne predstavi, kako se je začelo naslavljanje teme stanovanjske problematike in v čem meni, da je vrednost umetniškega posredovanja pri naslavljanju te teme.

Začel se je v bistvu tko … 

Iz prepoznanja neke sicer individualne, vendar vsem skupne frustracije, ki tvori družbeno problematiko, se je postopoma razvila skupna umetniška praksa. 

Če si nek posameznik je to lahko … 

O opredelitvi svoje formacije so pričele razmišljati, ko so jih o tem spraševali drugi. 

Ja, v bistvu je blo zelo organsko … 

Od leta 2019, ko je kolektiv nastal, so se mnogi člani kolektiva zamenjali. Kot nakazano v zgornji izjavi, je njegova oblika odprta, predvsem podvržena vsebinski usmeritvi. Vseeno pa skupno delovanje od članic zahteva delitev nekaterih zadolžitev.

Smo kr zdej zadnje čase …

Stanovanjska kriza je problem, ki ga naša generacija skorajda univerzalno občuti. Še posebej, ker gre za družbeni problem, se sogovornicama zdi nujno, da je njegova obravnava taka, da vključuje mnogotere glasove. Ker gre za specifičen način dela, nas je zanimalo tudi, kako delovanje v kolektivu vpliva na njuno postopanje pri lastni umetniški praksi.

Mislim razen kvadratnega metra … 

Mene v bistvu delo v kolektivu … 

Delovati kot umetnica – kakor je značilno tudi za mnoge druge ustvarjalne poklice in poklice v polju kulture ter velja za vedno več različnih področij – je lahko izolirajoče. Poklic umetnice od nje zahteva, da izumlja, vzpostavlja in vzdržuje vse pogoje in aspekte svojega delovanja, vendar pa je za vizualno umetnost bolj kot za na primer film, glasbo ali gledališče uveljavljeno, da avtorica deluje samostojno. In to tudi v primerih, ko je njena praksa takšna, da zahteva vrsto raznolikih veščin in sposobnosti. 

Umetniški kolektiv je tako lahko dodatna spodbuda za razširitev in nadgradnjo lastnega umetniškega delovanja, morda način, da se sodelujoča preizkusi v drugačnih ustvarjalnih procesih ali se osredotoča na specifično temo, spet drugemu pa lahko zagotavlja stabilnost in motivacijo za ohranjanje rutine umetniškega ustvarjanja. Poleg tega vzpostavljanje skupnih pogojev dela lahko zagotavlja ogrodje, v katerem je lažje razpirati nedokončane ideje in zametke zamisli in jih potisniti naprej ali pa vztrajati v negotovosti, ko se zdi da neka ideja ne napreduje. Ravno odsotnost ustaljenih potez delovanja umetnice ustvarja intenzivno potencialnost za eksperimentiranje z različnimi oblikami skupnosti. 

Z oddajo smo želele nakazati to inherentno odprtost in potencialnost skupinskega delovanja ter njuno prepletenostjo s subverzivno držo. Hkrati pa ravno potencialnost kolektivnosti termin kolektiv podvrže kopici različnih interpretacij. Po vsem povedanem se namreč zdi, da je poimenovanje kolektiv skupini umetnic, kuratork ali producentk dodeljeno precej naključno. Poleg tega, da si ga kdaj dodelijo same, spet drugič jim ga dodelijo drugi, je naključno tudi to, ali se kot kolektiv dojemajo takoj, ko pričnejo skupno delovanje, ali pa se s tem naslovom poistovetijo postopoma in sčasoma, z razvojem svojih medosebnih dinamik in ustvarjalnih procesov. 

Naslednjo oddajo bomo namenili relaciji kolektivnih vzgibov z kolektivnostjo na pomenski ravni. Zanima nas, ali je kolektivno delovanje mogoče natančneje opredeliti kot skupinsko delo in ali je kolektiv bolj specifična in svoja oblika združevanja, ki jo opredeljujejo določene vrednote in notranje dinamike. Poleg tega bomo podrobneje nagovorili estetsko konotacijo tega pojma. Do naslednjič pa vas prepuščamo lastni kontemplaciji teh vprašanj in vam želimo, da jih v kolektivnem duhu predebatirate v skupini.