ART-AREA 237

ART-AREA 237

Oddaja

 

V 237. izdaji oddaje Art-Area prisluhnite recenziji razstave Večni september, ki je še vedno na ogled v Galeriji Škuc. Po razstavi se je sprehodil Domen Ograjenšek. V nadaljevanju prisluhnite pogovoru z Matthiasom Fritschem, nemškim umetnikom, ki se je v sklopu Večnega septembra s svojim filmom The Story of Technoviking predstavil v Projektnem prostoru Aksioma. Z umetnikom se je pogovarjala Lenka Đorojević.

 

VEČNI SEPTEMBER

Da se je z internetom spremenil svet, danes gotovo ni več nova vest. Četudi smo kvečjemu šele začeli raziskovati domet vseh sprememb. Pravzaprav je njegovo usodo napovedal že David Fischer, ko je september, v katerem je internet postal prostodostopen, označil za 'večni september'. To je trenutek naše nedavne zgodovine, ki ga reflektira in komentira tudi aktualna istoimenska razstava v Galeriji ŠKUC, ki bo na ogled vse do 26. septembra.

Razstavo je v sodelovanju z Zavodom Aksioma, Galerijo ŠKUC in s centrom za umetnost informacijske dobe LINK postavila kustosinja Valentina Tanni. Povedanemu navkljub pa je napačno sklepati, da je razstava le še eno izmed praznih poveličevanj digitalne dobe in mesta, ki ga v njej zaseda internet. Razstavljena dela izpostavljajo določena ključna vprašanja, ki jih digitalna kultura postavlja umetnosti in njenim temeljnim protagonistom.

Med prvimi deli, ki nas pričakajo na razstavi, je delo Phila Thompsona. Ta si s svojimi oljnimi slikami postavlja kompleksno vprašanje, ali je slika po mnogih duplikacijah, ko od nje preostanejo le osnovni barvni madeži, spoh še avtorsko delo izvornega umetnika? Ali je prej delo katerega od posnemalcev? Ali pa kar njihovih delodajalcev? Do zdaj že skoraj staro vprašanje avtorskih pravic je tako preoblikovano na svež in igriv način, ki podvomi tudi v najbolj temeljne koncepte. To pomeni, da vprašanje ni več le, kdo je avtor in do kod seže njegov prav. Niti do katere mere so stvari še javne in prostodostopne. Temveč, ali še lahko v dobi neumnornega podvajanja sploh govorimo o nečem, kot je avtor? Ali je še možna ta oblika subjektivitete?

Lahko bi rekli, da nanj odgovarja kar delo ARTOMAT.pro ruskega umetniškega kolektiva in hkrati tudi podjetja za proizvodnjo kreativne elektronike, Electroboutique. Ta sooča obiskovalca s kreativnim proizvodom, ki se zavoljo svojega mesta v razstavnem prostoru uveljavlja kot umetniško delo. Toda umetniško delo, ki je avtomat za prosto ustvarjanje umetniških vsebin in kot tako tudi zgolj naprava. To pomeni, da ga lahko pri ustvarjanju upravlja kdorkoli in je potreba po umetniku zavoljo tega brezpredmetna. Naprava se tako osamosvaja od figure umetnika in posledično tudi od lastnega stvaritelja.

Skoraj verižno pa se z njim izpostavi že drugi problem, problem profesionalnosti. Z deli določenih Youtube uporabnikov, ki jih na razstavi zastopajo Wendy Vainity, Dennis Logan in TheGamePro, postanejo mejnice med profesionalci in amaterji zabrisane. Internet je nenadoma teren, kjer so akterji med sabo izenačeni in merila za dodelitev vidnosti povsem drugačna. To pomeni, da prihaja s prostim dostopom do prostora, ki ni vezan na kakršnokoli institucionalno tvorbo, do vzpona amaterske ali ljubiteljske kulture.

Amaterstvo namreč pomeni, da ni več velikih umetniških institucij, ki bi krojile oziroma kar konstituirale velike osebe umetnosti ali osebe umetnosti nasploh. Amaterska kultura sicer ima imena. Ima osebe, ustvarjalce, lahko bi rekli tudi umetnike. Vendar so ti zasenčeni v ustvarjalnem vrvežu, ki ga nudita hitrost in domet interneta. So zgolj člani takšnih ali drugačnih skupnosti, ki so vezane na različna socialna omrežja in spletne strani. Zato govorimo vselej le o tem ali onem 'Youtuberju' in 'Instagramerju', katerih identiteta je zgolj provizorična in ne fiksna.

Vse to pomeni, da umetnost postane proces. Rešena umetnika kot subjekta in hegemonične strukture institucij, ki za njim stoji. Odvisna le od raznovrstnih okolišev ali omrežij interneta, ki tudi sami ne predstavljajo stabilnosti ali ustaljene točke moči. Nenazadnje je vse le proces začasnih tvorb, golo postajanje, ki daje videz nekakšnega avtonomnega bitja.

Zato ni presentljivo, da se v tovrstnih kulturnih ali umetniških fenomenih najpogosteje uveljavlja biološko izrazje. Internet se kaže kot nekakšen samoorganizirajoči sistem, njegovi elementi pa se gibljejo in širijo v podobnih vzorcih kot virusi. Tako se je na podlagi memelogije, vede, ki preočuje tovrstne vzorce, pojavil izraz 'meme'. Ta na polju vizualne kulture označuje preprosti preplet podob ali besed, ki črpa svojo sporočilno moč iz lastne ponavljajoče se forme in iz vsakdanjosti sodobnega človeka, močno prepojenega z elementi pop-kulture.

'Meme' zaživi zgolj kolikor naleti na uspešno kombinacijo omenjenih elementov. Kar pomeni, da naleti na nekakšne latentne paradokse ali absurde sodobnosti, ki burijo kolektivni imaginarij. Ob tem je podobno kot pri virusu njegova moč odvisna od hitrosti širjenja in od mutacije ali razvoja, ki se tekom tega vrši. Zato je tudi sama nekakšna paradoksna entiteta. Nekakšen partikularen vizualni preplet, ki ima svojega avtorja, četudi je ta neznan, in hkrati gibanje tega prepleta, ki ga ustvarjajo in ohranjajo le široke skupnosti interneta.

O naravi tega fenomena na razstavi najbolje priča delo Memozoologija italijanskega umetnika Maura Ceolina, kjer prihaja biološki aspekt še posebej do izraza. Umetnik se v zanj specifičnem pristopu, ki vselej preči različna polja vednosti, loteva rodovnega drevesa 'memov'. Rezultat je multimedijska instalacija, ki prikazuje nekakšno taksinomijo kolektivnega imaginarija.

S tovrstnimi deli se izgublja zaupanje v binarno perspektivo, v skladu s katero je internet le goli posnetek realnega. Tisto virtualno, ki ga nikoli zares ne dosega. S tem, ko so dela kljub spogledovanju z internetom postavljena v realni, fizični prostor, delujejo kot oznanilo, da je internet že vselej tukaj. Da ni stvar nekega nenavadnega onstranstva. Temveč že ves čas aktivno sooblikuje realno, vstopa vanj. Morda se ravno zaradi tega razstave drži mera ambivalentnosti. Bodisi na ravni tematike, ki jo razkriva, bodisi na ravni posameznih razstavljenih del, kot je Artomat.pro. Nazadnje ji ne uide niti na ravni lastne forme, ko poskuša s širokim naborom spremljevalnih dogodkov preseči tudi meje razstavnega prostora.

Domen Ograjenšek

 

INTERVJU Z MATTHIASOM FRITSCHEM

Matthias Fritsch je nemški umetnik in filmski ustvarjalec, ki je v Projektnem prostoru Aksioma pred kratkim predstavil svoj filmski projekt The Story of Technoviking. Projekcija dela filma je bila premierno prikazana kot del spremljevalnega programa ter razstave Večni september kustosinje Valentine Tanni.

Fritsch je davnega leta 2000 snemal berlinsko Fuck parado, ki je bila vzporeden dogodek Love parade. Leto zatem je prvič objavil 4-minutni eksperimentalni video Kneecam No.1, ki je pozneje postal znan kot Technoviking video. Od leta 2006, ko je umetnik ustvaril svoj YouTube kanal, je video postal viralen internetni fenomen oziroma internetni meme - Technoviking, katerega pozna na desetine milijonov uporabnikov.

Deset let po Fritschevi prvi objavi video posnetka se je pojavil The Real Technoviking - protagonist videa Kneecam No1. Proti avtorju je vložil tožbo zaradi kršenja pravice do zasebnosti in med drugim terjal denarno odškodnino ter odstranitev memejev z odzivi uporabnikov, ki so med leti nastajali v cyberprostoru.

Film The Story of Technoviking predstavlja kompleksno zgodbo o ozadju mema Technoviking, odpira vprašanja o razvoju in trku sodobne memske kulture s starimi zakoni ter hitrimi spremembami sistema, v katerem živimo. Premišljevanja o poti tehnoludizma ter virtualnih in realnih svetovih, ki se razvijajo v prepletu umetnosti, filozofije, znanosti in tehnologije, poslušajte v nadaljevanju …

////////////////////////////////////////////////////////////////

* Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

////////////////////////////////////////////////////////////////

Lenka Đorojević

povezave:
www.technoviking.tv

(spletna stran z izborom reakcij na meme Technoviking).

www.subrealic.net/mftm/opencall.html

(povezava do projekta Matthiasa Fritscha, kjer umetnik glasbenikom ponuja brezplačne neme glasbene videe)

več o razstavi Večni september:

http://www.aksioma.org/eternal.september/index_slo.html

 

Tokratno oddajo Art-Area sta vsebinsko pripravila Domen Ograjenšek in Lenka Đorojevič, urednikoval je Miha Kelemina, za tehnično izvedbo je poskrbel Linč, brala sta Rok in Jaka.

 

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness