ART-AREA 247

ART-AREA 247

Oddaja
11. 2. 2015 - 20.00

 

V 247. izdaji oddaje Art-Area prisluhnite okrogli mizi z naslovom Vloga portretne fotografije v sodobni umetnosti. Diskusije, ki je potekala v Galeriji Vžigalica in je bila hkrati sklepni dogodek projekta Sodobni slovenski portret, se je udeležila Katarina Stopar. V nadaljevanju prisluhnite razmišljanju o povezavi psihedelikov in likovne umetnosti. Pregledali bomo mnenja sodobnih raziskovalcev, ki zgodovinijo psihedelično revolucijo z druge polovice minulega stoletja, in misli nekaterih sočasnih piscev, ki so bili odkriti uživalci meskalina. O vplivu psihedeličnih substanc na umetnost in njihov umetniški naboj je premleval Miha Kelemina.

 

SODOBNI FOTOGRAFSKI PORTRET

Pred dvema tednoma se je v ljubljanski Galeriji Vžigalica odvil sklepni dogodek razstavnega projekta Sodobni slovenski portret, ki je bil prvič predstavljen leta 2013 na Mesecu fotografije v Lizboni. Sledili sta razstavi v Mariboru in Novem mestu, na katerih se je predstavilo trinajst fotografov, izbranih na začetnem natečaju. Fotografskega portreta so se vsak na svoj način lotili Uroš Abram, Simon Chang, DK, Jošt Franko, Katja Goljat, Robert Hutinski, Ciril Jazbec, Jure Kastelic, Nataša Košmerl, Katja Kremenić, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj in Matic Zorman. Ti so navdušili avtorja projekta Jaka Šulna in Niko Perne, ki je tudi vodila okroglo mizo posvečeno tej temi.

Pogovor se je odvijal v Galeriji Vžigalica, kjer so se po njegovem zaključku fotografije tudi prodajale. Sodelujoče, ki so postregli predvsem z izčrpno zalogo fotografskih izkušenj, je v uvodu predstavila Nika Perne:

//////////////////////////////////////////////////////////////////////////

* Posnetek pogovora je v posnetku oddaje.

///////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Katarina Stopar

 

BIZON IN NJEGOVA SLIKA: PSIHEDELIČNO IN UMETNOST

Po portretiranju človeške duše se bomo sprehodili še do njenega raziskovanja. Govorili bomo o zavesti, ki je preobražena s psihedeliki in o vplivu psihedeličnih substanc na likovno umetnost in umetniški naboj. Pregledali bomo mnenja sodobnih raziskovalcev, ki zgodovinijo psihedelično revolucijo z druge polovice minulega stoletja, in misli nekaterih sočasnih piscev. Ti so s psihoaktivnimi gobami, meskalinom, LSD-jem in drugimi psihedeličnimi substancami pri ustvarjanju na lastni koži preizkušali meje zavesti in s svojimi videnji, prenesenimi v umetniška dela, podoživljali mite, ki so se od nekdaj bohotili po naseljenem svetu in bili navdih vsega, kar se je izlilo v človekovo kulturno pojavnost.

Ko pomislimo na psihedelike, seveda ne moremo mimo psihedelične revolucije s sredine minulega stoletja, njihovih začetkov v farmaciji, razprav o učinkovanju, njihove rekreativne rabe in zlorabe. Preden pa se ustavimo pri psihedelični revoluciji, bomo govorili o bizonu in njegovi podobi. Toda ne kateri koli podobi. Iz črede poslikav bomo osamili bizona z jamske poslikave iz obdobja paleolitika, najstarejšega obdobja človeške predzgodovine. Ta jama je od tal do stropa poslikana s številnimi čredami divjih živali – vse stenske slikarije niso sočasne, ampak jih ločijo tisočletja, slikovna polja niso zamejena z robom, temveč upodobitve prekrivajo druga drugo, se stapljajo, uničujejo in spet drugje dopolnjujejo.

Vzrok za njihov nastanek še danes ni povsem jasen. Obveljalo je prepričanje, da ne gre za žanrski prikaz črede živali, temveč za svojevrstno versko pripravo, ritual, ki so ga prazgodovinski lovci opravili pred lovom. Vsak lov za posledico namreč ni imel izkupička – plena in zgodnji lovci naj bi se v jamo odpravili z mislijo na ritual, v katerem so na stene svete votline naslikali živali, te "pobožne" želje pa naj bi se pozneje manifestirale v uplenu.

Seveda se poraja vprašanje, kako se je človek, ki ni v naravi nikoli videl dvodimenzionalne podobe, sploh domislil, da bi ustvaril sliko, ki bo predstavitev žive živali. Zakaj bi trošil dragoceni čas, ki ga je v večnem iskanju hrane nedvomno primanjkovalo, za "umetniško" ustvarjanje? V dobi, ko smo s podobami obdani na vsakem koraku in se v »razvitem« svetu dnevno srečujemo z domnevno več tisoč podobami, si težko zamišljamo nekoga, ki podobe nikoli ni videl.

Raziskovalci jamskih poslikav se zato že dolgo poigravajo z mislijo, da so podobe nemara ustvarili prazgodovinski šamani. Ti so po zaužitju psihoaktivnih rastlin ali gob v temini svoje glave ugledali dvodimenzionalne podobe, ki so jih pozneje naslikali na steno ali vrezali v kamen. Bizoni in druge živali niso edini rezultat potapljanja v spremenjeno stanje zavesti. V svojih videnjih so prvi lovci namreč videli tudi abstraktne like, kot so kvadrat, pravokotnik, mreža, in druge geometrijske vzorce, ki so jih prenašali na steno. Njihova pojavnost še toliko bolj preseneča, saj takih podob prazgodovinski človek ni mogel srečati v naravi, pogosto pa gre za vzorce, h katerim so človeški možgani biološko nagnjeni v stanju visoke zadetosti.

Domnevo, da so prvi umetniki v zgodovini človeštva namerno iskali substance, ki so spremenile stanje zavesti, je pred nedavnim potrdila tudi raziskava mednarodne raziskovalne skupine. Izsledki kažejo, da so se sorodne slikarije na vseh celinah pojavile vsaj pred približno 40.000 leti, po zadnjih arheoloških odkritjih pa so še veliko starejše.

Prebujenje zavesti, ki naj bi pripeljalo do prvih slikarskih del v zgodovini človeštva, je bilo prvo, vsekakor pa ne zadnje. Naravne psihoaktivne substance, ki so se tradicionalno uporabljale v šamanizmu, so v dvajsetem stoletju nadomestile in dopolnile kemične. S psihedelično revolucijo in popularizacijo LSD-ja v šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja je postala droga dostopna številnim izkušenj željnim uporabnikom, med njimi tudi umetnikom in vsevrstnim ustvarjalcem.

Psihedelike lahko pojmujemo kot vrsto posameznikovega eskapizma iz družbenega okolja ali kot višanje zavesti in raziskovanje transcendentnega. Trip med halucinacijami namreč prinaša spoznanja, običajne predmete pa preoblikuje v bizarne in nepredstavljive oblike, ki jih možgani ne prepoznajo. Ken Johnson v knjigi Are You Experienced? How Psychedelic Consciousness Transformed Modern Art primerja "prebujenje" s psihedeliki v minulem stoletju s "prebujenjem", ki so ga verni ljudje občutili ob verski vnemi in fanatizmu. Spoznanja, ki zorijo pri integraciji tripa v človeško zavest, avtor podrobneje povezuje celo z gnostičnimi mislimi s prvega in drugega stoletja našega štetja.

Razprave o psihedelični umetnosti se največkrat osredotočajo na ugibanja, umetnostni kritiki pa kot takšna napačno opredeljujejo dela, ki imajo v resnici malo opraviti s psihedeličnimi izkušnjami. Umetnosti, ki je nastajala in nastaja neposredno pod vplivom psihedelikov in je včasih poimenovana tudi "vizionarska" umetnost, ne gre zamenjevati s "psihedelično" umetnostjo, ustvarjalno nišo, ki kot svojo likovno govorico uporablja specifičen izraz: kričeče in kontrastne barve, vzorce in motive, značilne za new age, in trance subkulturo.

Ken Johnson raziskuje slikarski slog in dela umetnikov, ki so odraščali ali bili na vrhuncu svoje ustvarjalne moči v času psihedelične revolucije. Avtor, sam navdušen nad psihedeliki, ki so družbi in umetnosti po njegovem mnenju prinesli estetska, filozofska in duhovna spoznanja, je začel umetnike in psihedelike povezovati veliko pozneje.

V poznih osemdesetih je med zgodovinjenjem umetnikov spoznal, da so za ključne spremembe v likovni umetnosti minulih desetletij pomembni prav psihedeliki. Umetnost, ki je nastajala v šestdesetih letih, ima po njegovem mnenju namreč malo skupnega z linearnim razvojem slikarstva moderne od Moneta do abstraktnega ekspresionizma. Nov mejnik v umetnosti je bila zavest, za katero so psihedelične substance razkrile, da je kompleksnejša in širša, kot se je domnevalo.

Johnson je prepričan, da bi bila likovna umetnost in njen razvoj, če ne bi prišlo do psihedelične revolucije, drugačna. Drugačna bi bila tudi zgodovina umetnosti minulega stoletja, če bi akademska sfera, ujeta v okostenelo govorico in osredotočena predvsem na techne, v svoje raziskovalno jedro vključila spoznanja, ki so plod zaznavnih izkušenj umetnosti. Umetnostna kritika, ki narekuje, kako razmišljamo in vidimo umetnost v drugi polovici dvajsetega stoletja, bi bila verjetno precej drugačna od uradne različice. Umetnostni kritiki bi vsekakor morali razločevati umetnine, ki kažejo formalne in slogovne prvine psihedelične umetnosti – kot so močne barve in vzorčasti učinki, prvine op arta in halucinogenega hiperrealizma - od umetnin, ki so dejansko nastale pod vplivom psihedeličnih izkušenj.

Raziskovalne institucije so že v petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja zagnale vrsto "pilotnih študij" in raziskovalnih projektov, ki so se dotikali vpliva psihedeličnih drog na ustvarjalno moč likovnih umetnikov in videza ustvarjenih umetniških del. V Berlinu so že leta 1955 izvedli poizkus s štirimi nemškimi uveljavljenimi grafiki, ki so zaužili meskalin, izvleček kaktusa pejotl in dietilamid lizergične kisline, LSD – psihedelični substanci, ki spremenita sprejemanje in zaznavanje okolja. Odbor likovnih kritikov je po končanem poizkusu nastala dela ocenil kot dela z »višjo estetsko vrednostjo«, kot jih imajo običajna dela teh umetnikov. Linije naj bi bile drznejše, barve bolj živahne, oslabljena je bila zgolj tehnična izvedba.

Številni ustvarjalci trdijo, da je uporaba psihedeličnih substanc vplivala na njihovo ustvarjalnost. Ker psihedeliki pogosto sprožijo bogato poplavo vizualnih vsebin, se njihovi uživalci vsekakor počutijo kreativnejši. Vprašljivo je, ali spremenjeno stanje zavesti dejansko vpliva na kakovost dela in ali boljša dela nastajajo pod vplivom psihogenih drog v času njihovega učinkovanja ali pozneje, ko poskušajo umetniki v svoje delo vnesti pridobljeno izkušnjo.

Uživalci po navadi med delom zaužijejo manjše količine psihedelikov, ki blago vplivajo na sam ustvarjalni proces. Nekateri – med njimi Henri Michaux in perujski slikar Pablo Amaringo, ki je znan po upodabljanju perujske verske ikonografije in svojih vizij po pitju ayahuasca – pa zaužijejo velike količine, ki jih v iskanju "višjega" še povečujejo.

Seznam umetnikov, ki odkrito priznavajo, da so se pri svojem delu posluževali psihedelikov, je kratek, vsaj ko govorimo o umetnikih, ki so svoje mesto našli v splošnih umetnostnozgodovinskih pregledih. Da se s to oznako ne počutijo udobno in da se z uživalci psihedelikov nočejo identificirati, je razumljivo, saj se teh še vedno oklepa stigma prepovedanega, uporabnikom pa se pripisuje asocialno vedenje. V stroki, ki s svojimi besedili osmišlja delovanje umetnikov, pa po vsej verjetnosti ne gre niti za to, da bi bila ta tema tabu, temveč preprosto za to, da se zdi piscem o umetnosti nerelevantna. Slika je vsekakor drugačna na drugih ustvarjalnih področjih – številni pisatelji in glasbeniki ne tajijo, da so njihove največje uspešnice plod nadizkustva. Za potrošnike kulture je to drugotnega pomena in ne vpliva na samo izkušnjo, branje in dojemanje umetniškega dela.

Sklenili bomo z umetnikom, ki se je v svojem slikarskem slogu še najbolj približal prav prazgodovinskim jamskim poslikavam. To je bil belgijski slikar in pisatelj Henri Michaux, ki je neprestano poudarjal vpliv psihedelikov na svojo ustvarjalnost. Bil je samosvoj umetnik, ki je slovel po ezoterični poeziji in knjigah, napisanih v vzvišenem jeziku in pod vplivom meskalina. Za pionirja psihedelične umetnosti je bil označen že leta 1960, leta 1978 pa je dobil še retrospektivni razstavi v Centru Pompidou in v Guggenheimovem muzeju v New Yorku. Z razstavo v Galeriji Loža se je predstavil tudi v Sloveniji.

Številne njegove risbe s tušem izhajajo iz kaligrafije, ki se je z višanjem vpliva psihedelika pačila do neprepoznavnosti. Za druga dela, ki že na prvi pogled močno spominjajo na prazgodovinske jamske poslikave, pa so značilne drobne ploskovite figure, ki sestavljajo nekakšne pokrajine figur. Sicer nevrotične poteze, ki napolnjujejo slikarsko polje, so največkrat omejene z belim robom, kar nakazuje, da se je avtor med ustvarjanjem zavedal slikovnega polja. Kljub oznaki pionir psihedelične umetnosti je Michaux pod vplivom meskalina ustvarjal že vrsto let, preden je Aldous Huxley v korespondenci s psihiatrom Humpryjem Osmondom skoval besedo "psihedelično".

Huxley je med drugim tudi avtor knjige Vrata zaznavanja: Nebesa in pekel, ki je eno od temeljnih del o uživanju meskalina. Navdahnilo je številne umetnike in pisce – med drugim so breviaturo naslova za svoje ime izbrali člani skupine The Doors. Huxley svoje izkušnje opisuje podobno kot drugi uživalci psihogenih drog, ki svojo zavest v stanju transcendence opisujejo kot odprtino, skozi katero se vanje izlivajo neusahljive kozmične energije. Njihove manifestacije v obliki spoznanj pa so odgovor na hrepenenje generacij, ki so se znašle v spremenjeni družbi, kjer odgovorov in tolažbe niso našle niti v religiji niti v znanosti.

MIha Kelemina

 

________________________________________________________________________

Ken Johnson - Are You Experienced? How Psychedelic Consciousness Transformed Modern Art

Nigel Spivey - How Art Made the World: A Journey to the Origins of Human Creativity

Aldous Huxley - Vrata zaznavanja: Nebesa in pekel

http://www.art-days.com/henri-michaux/

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

kultureljna

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.