Oris neoliberalne kulturne politike

Oris neoliberalne kulturne politike

Oddaja
11. 5. 2016 - 20.00

Pozdravljeni v 273. izdaji oddaje Art-Area, oddaje, ki dvakrat mesečno predstavlja in komentira dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih umetnosti. V tokratni oddaji bomo poskušali zasilno zarisati konture lokalne 'neoliberalne kulturne politike'. Pri tem bomo združili koncepcijo neoliberalizma kot tehnologije vladanja, kot ga v predavanjih v knjigi Rojstvo biopolitike misli Michel Foucault, nekatere izsledke iz publikacije Kultura! Dejstva: ekonomika slovenske kulturne politike, vse skupaj pa poskušali vsaj do neke mere navezati na debate okoli rušenja in prenove tovarne ROG.

V tej navezavi je zanimivo izpostaviti, da se tako s strani strokovnjakov kot tudi lokalne zainteresirane (strokovne) javnost rado sliši, da v slovenskem kulturnem prostoru naj ne bi imeli kulturne politike, sploh pa ne učinkovite kulturne politike, pri čemer se razlog – praktično iz obeh smeri - najpogosteje pripisuje nesposobnosti in/ali pomanjkanju volje odločevalcev oziroma pristojnih.

Prevladujoče kritike zainteresirane - do neke mere tudi strokovne - javnosti tako potekajo na način psihologizacije, personifikacije in invididualizacije odgovornosti - posredno pa reprodukcije specifične koncepcije oblasti. Po drugi strani pa predvsem strokovnjaki v veliki meri ne počnejo drugega kot od sebe dajejo bodisi 'disciplinarne' bodisi tako poimenovane 'normativne' kritične analize stanja. Pri tem je v primeru slednje tako domnevno nov kulturno-politični model - tj. neoliberalni kulturno-politični model -, praviloma kritično analiziran s stališča nekega drugega, predhodnega.

Neoliberalni kulturno-politični model (posredno pa tudi neoliberalizem v bolj splošnem smislu), je v tej navezavi skratka razumljen s stališča načel in ciljev socialistične ali pač socialdemokratske kulturne politike. Raba 'načela in cilji' tukaj seveda ni podtik ali povsem naključna. Če seveda precej poenostavimo, gre namreč v obeh primerih za kritiko neoliberalnega kulturno-političnega modela s stališča planske (ekonomske) politike. 

V analizah »levičarskega tipa«, je tako neoliberalni kulturno-politični model v največ primerih kritiziran s stališča socialistične, ali splošneje: »socialno odgovorne« kulturne politike. Večina aktualnih anomalij, ki bi jih neoliberalna kulturna politika naj proizvajala - recimo korupcija, klientelizem in nepotizem, poglabljanje družbenih neenakosti itn., pa pogosto ultimativno pripisane kapitalističnemu produkcijskemu sistemu ali pač nekemu abstraktnemu »preveč neoliberalizma«.

In če za trenutek vključimo nekatere izsledke kulturnega ekonomista Andreja Srakarja, ki se je v publikaciji Kultura! Dejstva: ekonomika slovenske kulturne politike, v treh člankih z empirično in ekonometrično metodologijo osredotočil na razmerje kulturne politike in kulturne ekonomike, tudi sam izpostavi dve temeljni izhodišči analiz kadar je govora o reformi oziroma modernizaciji javnega sektorja v kulturi.

O reformah je sicer govora že od ministrovanja Majde Širca Ravnikar, ki je tudi prva ministrica od treh sledečih, ki v te namene ustanovi posebno skupino. Predlogi prve skupine strokovnjakov v sestavi Vesne Čopič, Mitje Rotovnika in Boruta Smrekarja, ki so bili v uradno razpravo dani v času ministrovanja Žige Turka, bi naj bili v javnosti raztrgani ter označeni za »stara jajca«. Predvsem zato, ker reforme te skupine ostajajo pri vrednotah javnega interesa za kulturo, skratka socialdemokratskem kulturno-političnem modelu z določenimi izboljšavami v segmentih, kjer ta ne deluje dobro.

Druga skupina strokovnjakov iz časa ministrovanja Uroša Grilca, tako poimenovana Grilc/Kardumova skupina, bi naj bila tudi tista, ki predlog prejšnje označi za »stara jajca«. Za razliko od prve, si prizadeva za celovito prenovo in strokovno ter bolj odzivno poenotenje kulturno-političnega modela. Ključni cilji so seveda večja neodvisnost od države, pri čemer bi se naj določene odgovornosti prenesle na zasebne akterje. Hkrati pa vzpostavitev novih, prožnejših institucij, ki bi naj pristojnosti odločanja v močnejši meri prestavile v roke civilne družbe, trga in strokovnjakov.

Andrej Srakar sicer v publikaciji Kultura! Dejstva analizira financiranje kulture v Sloveniji med leti 1997 in 2014, s posebnim poudarkom na njenih ekonomskih učinkih, prihodkovno učinkovitost slovenskih javnih zavodov v kulturi ter posebno perečo problematiko samozaposlenih v kulturi. Kot že rečeno, analiza seveda bazira na ekonometrični, skratka kvantitativni metodologiji, ki prvenstveno primerja statistične podatke.

Ugotovitve, kot so to, da se celotna proračunska sredstva za kulturo najbolj zmanjšajo med leti 2012 in 2013, da nekako v tem istem času – v primerjavi z javnimi kulturnimi zavodi - največ sredstev izgubijo umetniški programi v NVO, da v področnem smislu med drugim najbolj izgubljajo vizualne umetnosti ter da se kar slaba tretjina samozaposlenih v kulturi približuje splošnemu pragu tveganja revščine, skratka ne predstavljajo nikakršne pretirano nove ali presenetljive informacije.  

Srakarjeva – že zaradi redkosti – vsekakor dobrodošla »analiza« - kot tudi uvodoma navržena krajina lokalnih debat o kulturni politiki, na tem mestu služijo predvsem temu, da poskušamo nakazati na njihovo neizbežno (metodološko, disciplinarno, ideološko) ozkogledost. Analize neoliberalistične (kulturne) politike, ki smo jih ponesrečeno poimenovali za disciplinarne in/ali normativne, namreč prvenstveno 'zajamejo' zgolj ozek segment tega, kako naj bi neoliberalizem, posredno pa tudi neoliberalistična kulturna politika sploh delovala.

Ravno iz tega razloga bomo, kot rečeno, v nadaljevanju poskušali razpreti določene vidike vezane na aktualno lokalno kulturno-umetniško polje izhajajoč iz koncepcije liberalizma kot režima vladanja, kakor ga v predavanjih na College de France med leti 1978 in 1979 izpelje Michel Foucault.

Posredno pa poskušati nakazati tudi na družbeno-produktivne vidike neoliberalne kulturne politike. Pri tem se bomo morali neizbežno vsaj površno dotakniti določenih lokalnih transformacij kulturno-umetniškega polja. Šele v kombinaciji s temi je namreč mogoče vsaj zasilno nakazati te iste vidike, ki segajo od detektiranja tega, kako kulturno-politične reforme reorganizirajo organizacijo kulturno-umetniške produkcije, kakšne so nekatere konsekvence tega istega, v končni fazi pa tudi: kako spremenjeno »okolje« ali okvir kulturno-umetniške produkcije neizbežno transformira teren in horizont njenih »bojev«.

Konture liberalizma in neoliberalizma kot jih v zarisuje Foucault, so v temelju zvezane z njegovo koncepcijo oblasti, kot seveda tudi metodologijo njenega preučevanja. V predavanju 'Kako preučevati oblast?' tako – kar je potencialno zanimivo za nas – izpostavi dve oporni točki njenega preučevanja. Na eni strani pravna pravila, ki slednjo formalno omejujejo, na drugi učinki resnice, ki so hkrati produkt oblasti ter jo reproducirajo. Recimo v našem primeru: neoliberalna epistemologija ali kar družbena teorija, ki legitimira pravne reforme.

Vendar v okvirih t. i. mikromehanike oblasti ne gre toliko za fokus na teh skrajnih točkah, skratka točkah 'regularne in legitimne forme oblasti v samem jedru', temveč so pozornosti deležni bolj njeni skrajni konci. Njena kapilarna (lokalna, regionalna, materialna) razširitev ter neizbežno delna reformulacija po posameznih delih »družbenega telesa«, njena mikrosocialna razsežnost.

Liberalizem ali neoliberalizem – glede na pojmovanje Foucault niti ne vzpostavi natančne diferenciacije, v primeru drugega gre pač za modifikacijo - tako zanj ne predstavlja niti teorijo niti ideologijo. Pri tem seveda izpostavi, da oblastne strategije nedvomno spremljajo tudi ideološke produkcije, vendar na kapilarnih ravneh »družbenega telesa«, na točkah »kulminacije omrežij oblasti«, ne deluje ideologija.

(Neo)liberalizem hkrati ne predstavlja toliko načina, kako si »družba« predstavlja samo sebe, temveč gre za prakso, k ciljem usmerjen, racionaliziran način delovanja oziroma vršenja vladanja. Cilj tega specifičnega načina delovanja ali vršenja vladanja pa je maksimalizacija ekonomičnost, njegova imanentna specifika pa tudi permanentna modifikacije, vezana na širše tehnološke, »politične«, »družbene« itn. spremembe. V tem smislu je recimo tudi mogoče beležiti homologije med liberalizmom in modernostjo, kot seveda tudi kapitalizmom.

»Vsaka racionalizacija vršenja vladanja si prizadeva, da bi maksimalizirala njegove učinke in pri tem čim bolj zmanjšala njegovo ceno (nič manj v političnem kot v ekonomičnem smislu besede), liberalna racionalizacija pa izhaja iz postulata, da vladanje (in seveda ne gre za institucijo »vlada«, temveč za dejavnost, s katero se v okviru in z orodji države vodi ravnanje ljudi) ne bi smelo biti cilj samemu sebi,« v predavanjih izpostavi Foucault.

(Neo)liberalna ekonomičnost vladanja skratka implicira svobodo obnašanja, svoboda služi kot sredstvo (produktivnosti), vendar mora biti (vedno znova) proizvedena in organizirana. Princip računice 'koliko svobode?' bi po Foucaultu naj bil zvezan z varnostjo. Svoboda neizbežno rezultira v razhajanje (posameznih individualnih ali individualnih v razmerju do skupinskega) interesov, njihovo nasprotovanje in konflikt. Iz tega razloga varnost označuje uspešno manevriranje med tem, da si individualni interes ne prilašča skupinskega in obratno. Pri ekonomičnosti vladanja gre skratka za vprašanje 'kako ne vladati preveč?', ekscesno, vendar pri tem sredstvo samoomejitve oblasti naj ne bi predstavljalo pravo, ampak ravno politična ekonomija.

Politična ekonomija v temelju uravnava rast prebivalstva in življenjskih sredstev, pri čemer je cilj znova zagotavljanje dobičkonosnosti preko zagotavljanja konkurence, tako na lokalni kot globalni ravni. Iz tega razloga se – za razliko od prava, ki kot eno od sredstev zavzema zunanjo pozicijo – umešča v »notranjost razloga vladanja«.

Predmet politične ekonomije je skratka ekonomski menedžment, zato sta legitimnost in izvor posameznih ukrepov povsem irelevantna – relevantni so izključno učinki. Pri uravnavanju gre skratka neizbežno za širšo optiko. Uravnavanje med rastjo prebivalstva in življenjskih sredstev skratka zaobjema »družbeno telo« kot populacijo, pri čemer se posameznike dojema kot fleksibilne, prožne entitete, dojemljive za spremembe. Oziroma za to, da v skladu z okoliščinami delujejo po igri preračunavanja izgub in dobičkov.

Na tem mestu oziroma v tej navezavi se je mogoče znova nekoliko dotakniti Srakarjeve analize. Gre za analizo, katere predmet je ekonomika kulturna politika v lokalnem prostoru. Njen fokus skratka v nobenem primeru niso idejno-ideološke, politične in – v strogem smislu - socialne specifike posameznih predlogov reform, fokusirana je izključno na njihovo kvantitativno učinkovitost. Je torej tip analize, ki je po meri »neoliberalne epistemologije«.

Če (neo)liberalna tehnologija vladanja na področje kulture, v širšem smislu pa socialne sfere, skratka sfere, ki niti v okvirih kapitalističnega produkcijskega sistema ne more biti neposredno, temveč kvečjemu sekundarno ekonomsko profitabilna (razen če seveda izsilimo njeno radikalno reorganizacijo in redefinicijo), – kot bomo videli v nadaljevanju – uvaja oblike neekonomske konkurence, učinkovitosti seveda ni mogoče meriti drugače kot kvantitativno. Preko »pravično« standardiziranih meril vrednotenja, ki recimo procentualno merijo, koliko slovenskih javnih zavodov je od reform dejansko prihodkovno učinkovitih.

In če se znova v večji meri osredotočimo na dodatne razsežnosti (neo)liberalne tehnologije vladanja: od tod tudi strategija tako imenovanega »okoljskega vladanja«. Vse, kar je potrebno narediti, če želimo sprovocirati spremembo na ravni individualnih delovanj, je delovati na tržno okolje, v katerem posamezniki igrajo to »ekonomsko igro«, ki je perceptirana kot srž socialnega. Pri tem – kot izpostavi Foucault – primarni subjekt liberalne družbe ni resnični ekonomski subjekt menjave, ampak podjetje.

Podjetje pa pri tem ni razumljeno kot fizična, empirična institucija, ampak »določen način obnašanja na ekonomskem področju – znotraj konkurence po načrtih in projektih, s cilji, taktikami itd.«. Tudi: 'model ponudbe in povpraševanja, model investicija-strošek-dobiček,' ki postaja model družbenih razmerij, preko tega pa tudi forma posameznikovega odnosa do samega sebe, svojega okolja oziroma resursov (kapitalov), s katerimi razpolaga.

Princip urejanja (neo)liberalne družbe, ki na globalni in kapilarni ravni privzema operacionalno logiko podjetja, tako ni toliko menjava, ampak mehanizem oziroma dinamika konkurence. V tej navezavi Foucault tudi zariše neoliberalno modifikacijo, v veliki meri vezano ravno na premestitve v kontekstu koncepcije principa trga. Premestitve od menjave v okvirih liberalizma 18. stoletja, kjer gre za svobodno menjavo med dvema strankama, ki preko menjave vzpostavljata ekvivalenco med dvema vrednostma, pri čemer igra država vlogo pravno-formalnega okvirja in nadzora, da se ta dejavnost lahko nemoteno odvija, k neoliberalni konkurenci od 19. stoletja naprej.

Pri tem je evidentno, da se igra po novem ne igra po principu neprestanega vzpostavljanja ekvivalence v procesu menjave, temveč – ravno nasprotno – bazira na neenakosti in njenem permanentnem (vendar ekonomičnem!) zagotavljanju. Konkurenca namreč ni neka naravna danost, »ni rezultat naravne igre poželenja, nagonov, obnašanja itd. V resnici dolguje svoje učinke izključno bistvu, ki ga nosi v sebi, ki je značilno zanjo in na katerem je osnovana. Svojih blagodejnih učinkov konkurenca ne dolguje predhodnosti narave, neki naravni danosti, ki bi jo nosila s seboj. Dolguje jih nekemu formalnemu privilegiju. /…/ To je, lahko bi rekli, formalna igra med neenakostmi.«

Ker »ekonomska igra«, ki jo poganja konkurence skratka ni neko naravno stanje, ki bi se vzpostavilo in reproduciralo samo od sebe, je potrebno prežeti vse segmente družbe s principi te igre. Hkrati pa vzpostaviti ustrezen okvir, da bo lahko nemoteno potekala. V tem kontekstu igrata – kot že nakazano – temeljno vlogo pravo in država - navkljub razširjeni koncepciji o slabljenju vpliva in vloge države v neoliberalizmu.

Pravo in država, oziroma pravna država, pa – ravno izhajajoč iz tako imenovanega vladanja preko svobode –, ne predstavljata sredstvi neposredne represije in dominacije, ampak bolj zagotavljanja okoliščin, da hkrati o(b)staja neenakost med deležniki ekonomske igre (zagotavljanje konkurenca), vendar istočasno ni noben segment populacije zares povsem izključen iz nje.

Tako Foucault: »Pravna država, ali drugače, formalna ekonomska zakonodaja je preprosto nasprotje plana. Je nasprotje planskega gospodarstva. Kajti kaj je sploh plan? Gospodarski plan je nekaj, kar ima smotrnost. Izrecno se poskuša doseči na primer rast ali pa se poskuša razviti določena vrsta potrošnje, določena vrsta investicij. Poskuša se zmanjšati razkorak med prihodki različnih družbenih razredov. Skratka, zastavijo se jasni in definirani gospodarski cilji. /…/ Pravna država bo imela možnost, da sprejme določeno število ukrepov splošnega značaja, ki pa bodo morali ostati povsem formalni, kar pomeni, da ne bodo smeli nikoli predlagati kakšnega posebnega cilja. Ni naloga države, da reče: treba je zmanjšati razkorak med prihodki. Ni naloga države, da reče: hočem, da se poveča ta in ta tip potrošnje /…/.«

Po podobnem pristopu kot se skratka model liberalnega vladanja aplicira na ravni posameznika, preko t. i. »okoljskega vladanja«, bo »ekonomsko igro« zagotavljala tudi liberalna pravna država in »vladavina zakona«. Gre za omejitev na pravne posege znotraj pravno-formalnega okvirja, v katerem se odvija »ekonomska igra«, ne pa neposredne posege v ekonomski red in/ali »svobodni trg«. Torej uravnavanje in zagotavljanje »ekonomske igre« - igre gospodarske rasti - preko zagotavljanja ekonomske svobode.

In če na podlagi izpostavitve nekaterih temeljnih principov (neo)liberalizma kot tehnologije vladanja znova počasi preidemo na (neo)liberalno kulturno politiko ter lokalno kulturno-umetniško polje. Četudi analize kulturno-političnih modelov izpostavljajo, da bi naj v lokalnem kontekstu soobstajata dva kulturno-politična modela, je zanimivo nakazati, kako ta hibrid, soobstoj – vsaj do določene mere – funkcionira ravno kot orodje vzpostavljanja neenakosti med deležniki kulturno-umetniškega polja.

Medtem ko nacionalni ali socialdemokratski model kulturne politike poudarja državno regulirano »kulturno dostopnost« v funkciji vzpostavljanja družbene enakosti, neoliberalni temu istemu – predvidljivo – nasprotuje. Državni protekcionizem (ali v splošnejšem smislu: planski politični model) se obsoja kot kršenje načel svobodne trgovine. Prehod od enega modela k drugemu se sicer izvaja preko postopnega zmanjševanja in ukinjanja državne podpore kulturnim dejavnostim in institucijam. S tem pa bi se jih naj prisililo, da se obnašajo tržno in najdejo alternativne in inovativne poti do porabnikov in sredstev.

Liberalizacija kulturne dejavnosti v slovenskem kontekstu sicer ne pomeni dejanske privatizacije, saj gre izključno za privatizacijo izvajanja dejavnosti. Skratka bolj za liberalizacijo na nivoju »načinov dela«, ne pa tudi financiranja. Ne glede na to ali gre za financiranje javnih zavodov (Mestne občine, Ministrstvo za kulturo idr.) ali za tako imenovane »neodvisne kulturne producente« (recimo nevladne organizacije, zavodi, društva, posameznike), ki se v veliki meri pravno-formalno perceptirajo kot 'privatni', so namreč sredstva javna.

Razlika med obojim pa se torej vzpostavlja predvsem preko načina pridobivanja - ne pa tudi izvora - teh sredstev. Od 90-tih se namreč v lokalnem prostoru, predvsem preko ostankov tako imenovane neodvisne produkcije 80-tih, ki se takrat začne povezovati z mednarodnimi NVO – »na terenu« začnejo postopoma uvajati reforme v smeri »učinkovitega upravljanja kulturnih organizacij«, uvajanja kulturnega menedžmenta, odpiranja vrat svobodni trgovini ipd. Vzporedno pa se začne uvajati - predvsem pa normalizirati - tudi t. i. programsko-razpisno financiranje, ki ga postopoma privzame tudi država oziroma kulturna politika.

Če poenostavljeno sintetiziramo: v procesu liberalizacije kulturno-umetniškega polja – do neke mere odvisno tudi od tega, na institucijo kakšnega pravno-formalnega tipa se nanašajo - soobstajata dva kulturno-politična modela. Pri tem različne variacije »privatnih akterjev« (recimo samozaposleni, nevladne organizacije, društva) dejansko pravno-formalno nastopajo na »prostem trgu« - vendar prostem trgu za javna sredstva.

Za razliko od tega bi se liberalizacija javnih, nacionalno-reprezentativnih zavodov naj odvijala nekoliko bolj postopoma. Predvsem pa preko zmanjševanja sredstev za programe (pri čemer število zaposlenih praviloma vsaj stagnira). Na tak način so tudi javni zavodi postopoma »prisiljeni« določen delež sredstev za programe poiskati na tem istem »prostem trgu javnih sredstev«, od katerega so povsem odvisni »privatni«. Pri tem pa zaradi privilegijev v obliki lastne infrastrukture, deleža stabilnega državno podprtega financiranja in zaposlenih, v razpisni terminologiji: »lastnih sredstev«, seveda zelo neenakovredno konkurirajo vsem prej naštetim.

Te iste okoliščine lahko (in dejansko tudi) predstavljajo enega od temeljev, preko katerih se odvijajo notranji boji med različnimi akterji sodobno-umetniškega polja. Te pa - vsaj do neke mere – še dodatno podžigajo kakšne dodatne lokalne pravno-formalne pogruntavščine, recimo obveza izplačevanja razstavnin za kulturniške NVO, ne pa tudi javne zavode. Ali zavezanost pravno-formalno 'privatnih' organizacij, da na razne načine in neprestano dokazujejo ter celo kvantificirajo javno dostopnost lastnih programov. Tega istega javnim zavodom načeloma ni potrebno početi zgolj zato, ker so pač pravno-formalno okarakterizirani za 'javne', itn.

Liberalizacija se v kontekstu lokalnega kulturno-umetniškega polja – vsaj za velik del akterjev - skratka odvija preko čudnega hibrida med javnim in privatnim, kar je posebej zanimivo tudi v primeru predlogov MOL glede obstoječe produkcije in začasnih uporabnikov ROG-a. Po podobnem principu kot se morajo »neodvisni« posamezniki in organizacije, ki niso javni nacionalno-reprezentativni ali lokalno-interesni zavodi, pravno-formalno transformirati v institucije, da lahko zaprosijo za javna sredstva, bi se rado podobno storilo tudi z aktualnimi uporabniki javne infrastrukture ROG.

Po možnosti gre argumentacija nekako v smeri izpostavljanja, da je obstoječa razdelitev prostorov javne infrastrukture pač premalo javna, v javnem interesu, oziroma preveč privatizirana. In da je mogoče celotno zadevo narediti bolj pravično, če izvedemo javni razpis ter prostore dejansko ponudimo »celotni javnosti«, ne pa pol-privatiziranim socialnim mrežam obstoječih uporabnikov. Javni razpis – če seveda želi udejanjiti svojo »pravičnost« - seveda predpostavlja aplikacijo omenjenih standardiziranih meril vrednotenja.

Meril vrednotenja torej, ki so v praksi – navkljub vsem strokovnostim strokovnih komisij – v veliki meri osredotočena na logiko kvantificiranja simbolnega kapitala v obliki referenc. Preteklo delovanje pač predstavlja najbolj realno bazo za projekcijo najverjetnejšega v prihodnje Ta »pravično organizirani« svobodni trg, oziroma aplikacija standardiziranih meril vrednotenja, seveda od obstoječih uporabnikov ROG-a predpostavlja formalizacijo. Da postanejo tako imenovani privatni deležniki.

Transformacija pravno-formalnega statusa tukaj med drugim pomeni tudi izbris lastne neformalizirane zgodovine, da enostavno začneš »na novo«. Skratka da si povsem brez tistega ključnega kapitala, na podlagi katerega je mogoče vzpostaviti »prosti trg za javna sredstva« ter na dejavnosti organizacij in posameznikov aplicirati standardizirana merila vrednotenja. Rušenje in prenova pri tem seveda nastopata izključno kot nedolžna varnostna ukrepa.

Podoben paradoksalen hibrid med "javnim" in "zasebnim", je mogoče opazovati tudi na primeru samozaposlenega kulturnega delavca oziroma pravno-formalnih transformacijah njegovega statusa od 90-tih. Nekdaj svobodni umetnik, zdaj pa samozaposleni, je kot kulturni delavec privatni deležnik privatne ekonomije. Če skratka želi postati upravičen do javnih subvencij, mora vsaj v pravno-formalnih okvirjih postati javna oseba ter ustanoviti zavod, društvo ipd., da so transakcije javnih sredstev lahko transparentne. Hkrati pa sama z javnimi sredstvi podprta produkcija začne funkcionirati na način ekonomije dolga – izvajanje zastavljenega programa, izpolnjevanje obljubljenih ciljev in učinkov itn.

Levitev od “neodvisnih” k “samozaposlenim” torej poteka vzporedno z razgradnjo družbene sfere javnega in neodvisnega delovanja, ki je dobro podprto tudi s strani države ob začetku tranzicije. V tej navezavi je mogoče smiselno omeniti še nek temeljni paradoks avtonomnosti umetniške produkcije ali v širšem smislu kulturno-umetniške produkcije, ki se tiče ravno njenega financiranja, do neke mere pa seveda tudi modernega koncepta 'relativne avtonomije' polja kulturne produkcije nasploh.

Kot že nakazano, je dobro javno podprta produkcija avtonomna v smislu, da je kapitalu podrejena zgolj formalno in na nek način sekundarno, posredno. Med drugim skratka »služi« v namene reprodukcije delovne sile ter primarno ni organizirana ali konceptualizirana kot profitabilna dejavnost. Torej je relativna avtonomija po eni strani zvezana s fiksnimi viri financiranja, ki pa – v kolikor se ti zagotavljajo na način tekmovanja na prostem trgu – pomenijo ogrozitev te iste relativne avtonomne, ekonomski logiki domnevno nasprotne, logike delovanja.

Gre skratka za bazično bližino relativne avtonomije kulturno-umetnostnega polja – ali pač katerega koli drugega polja, ki funkcionira v območju 'socialnega' - in njenega statusa ter nekakšnega značaja rezervata. Kot tudi paradoks problematičnega pogojevanja javno podprtega rezervata in njegove nacionalno-reprezentativnosti.

Če se znova nekoliko vrnemo k liberalističnemu modelu vladanja: »ekonomični« model liberalnega vladanja, ki bazira na zagotavljanju in vzdrževanju konkurence kot temelja »ekonomske igre«, pa mora vendarle uravnavati tudi njene (v nevtralnem smislu) negativne, t. i. razdruževalne posledice. Zagotavljanje pogojev nemotene »ekonomske igre« skratka – ravno zato, ker ta ni naravna danost – predpostavlja vzdrževanje ekonomske vezi. Pri tem po Foucaultu ključno vlogo v okvirih neoliberalnega modela vladanja igrata ravno civilna družba in socialna politika.

Če znova povzamemo: (neo)liberalna logika vladanja mora skratka uspešno uravnavati igro med zagotavljanjem družbene (v končni fazi pa ekonomske) vezi ter konkurenco ki bi naj predstavljala temeljna principa trga. Hkrati pa vzpostavljati pogoje, v kateri bodo vsi deležniki želeli igrati to »ekonomsko igro«, bodo med njimi sicer obstajale konstitutivne razlike, vendar noben ne bo zares izključen (sicer namreč obstaja nevarnost, da si je več ne bi želel igrati).

V temelju gre skratka za uravnavanje med nečim, kar se zdi, da deluje po dveh različnih principih: tip ekonomske vezi znotraj »ekonomske igre« in družbene vezi znotraj – recimo – civilne družbe ali področja socialnega. 

»Drugače rečeno, ekonomska vez se umesti v civilno družbo, možna je zgolj po njeni zaslugi, na neki način jo stiska skupaj, a jo po drugi strani razstavlja. Tako na petdeseti strani prvega zvezka Zgodovine civilne družbe Ferguson pravi: vez med posamezniki ni nikoli tako trdna kot takrat, ko se je, na primer, treba žrtvovati, pomagati prijatelju ali raje ostati v svojem plemenu kakor pa iskati obilje in varnost drugje,« izpostavi Foucault.

Precej očitno je, da tip vezi znotraj »civilne družbe« funkcionira po deloma specifičnih principih. In – po Foucaultu – tukaj nastopi socialna politika (v najširšem smislu) kot uravnavanje te deloma specifične vezi znotraj »civilne družbe«, ki je v funkciji nekakšnega kontrapunkta ekonomskim procesom. Uravnavanje teh vezi skozi socialno politiko je seveda v funkciji, da se tudi deloma drugačni tipi družbenih vezi integrirajo v »ekonomsko igro«, da doprinašajo k njenemu poteku in izkupičku, ne pa toliko, da primarno blažijo njene konsekvence (oziroma: tudi to blaženje bi seveda naj bilo »ekonomično«).

V tej navezavi je mogoče iz nekoliko bližnje perspektive opazovati reorganizacijo dela v okvirih kulturno-umetnostnega polja, in sicer predvsem omenjene t. i. produktivne vidike. Kot že rečeno, se projektno delo v okvirih lokalnega kulturno‑umetniškega polja odvija vzporedno z radikalno transformacijo tradicionalnih kolektivnih podpornih mehanizmov (nacionalna država, socialna država, družina itn.), kar ima ključne konsekvence na organizacijo delovnega ciklusa.

Kolektivna kooperacija v smislu delovnega okolja skratka ni nekaj vzpostavljenega, fiksnega ampak je v primeru fleksibiliziranih kulturnih delavcev nekaj, kar se šele mora - vedno znova, vedno na novo - vzpostavljati. V okviru določenih postoperaističnih prispevkov analiz transformacije dela je recimo v tem kontekstu govora o investiciji subjektivnosti (morda bolj ustrezno: modelov subjektivacije?) v produkcijski proces.

Tako poimenovani podjetnik samega sebe mora skratka preko lastnih socialnih mrež sprožati začasne procese kooperacije, vzpostavljati določeno »kooperativno okolje«, pri tem pa nihati med razdiralno močjo konkurence kot osrednjim gibalom »ekonomske igre« in ekonomske vezi, ter socialnimi vezmi, ki bi naj bile utemeljene na solidarnosti, ekonomiji daru ipd.

Lahko bi rekli, da gre za ekonomizacijo socialne vezi ali kar solidarnosti. Ta funkcionira kot neprestano taktiziranje in manevriranje med (ekonomičnostjo) solidarnosti s potencialnimi so-delavci v posameznem prihajajočem produkcijskem ciklu ter percepcijo le-teh kot konkurentov na “prostem trgu za javna sredstva”.

(Neo)liberalni model vladanja torej sicer uvaja konkurenčni boj kot temeljni princip, vendar predpostavlja tudi ekonomizacijo, podvrženje drugih tipov vezi. Iz tega razloga je mogoče socialno politiko tudi razumeti v širšem smislu. Ne le kot distribucijo storitev in socialnih prejemkov z namenom, da nihče zares povsem ne izpade iz »ekonomske igre«, temveč kot disciplinirano solidarnost.

Občasno – recimo v posebej zaostrenih pogojih konkurenčnega boja ob radikalnih rezih v sredstva za dejavnosti ter permanentnega večanja števila njihovih izvajalcev – celo izsiljeno sodelovanje med posamezniki in organizacijami, ki v »ekonomski igri« zavzemajo približno podobno (slabo) pozicijo. Ali pač oblike pokroviteljskega solidariziranja med »neenakimi«, ki – skozi bolj ekonomistična očala – funkcionira sila podobno outsourcingu.

Socialna politika v širšem smislu skratka vključuje vrnitev klasičnih legitimacij tipa javno, skupno dobro, samoorganizirano organiziranje, različice samoupravljanja, horizontalnega povezovanja, organiziranja v obliki skupščin, ki seveda v tem primeru v veliki meri, mestoma celo izključno, funkcionirajo kot ideološko dopolnilo k nemotenemu poteku »ekonomske igre«. Vzporedno s tem istim se kritike drugačnih oblik vedenja seveda psihologizirajo in obsojajo.

Oris liberalne ali pač (neo)liberalne tehnologije vladanja »preko svobode« s fokusom na kulturni politiki, bi skratka lahko nekako provizorično formulirali preko naslednjih taktik:

- kako vzpostaviti pogoje, da kulturni producenti sami sodelujejo v nadaljnjem procesu krepitve konkurenčnega okolja?,

- kako preko demokratizacije odločanja, ali povsem konkretno: demokratizacije procesov reform kulturno-političnega modela, doseči, da sami so-delujejo v dodatni birokratizaciji in omejevanju lastnih dejavnosti?,

- kako vzpostaviti pogoje, da – z legitimacijo, da so-delujejo v odpravljanju anomalij sistema - aktivno participirajo v uvajanju novih, po možnosti dodatnih, zakonskih omejitev ter bdijo nad njihovimi implementacijami?,

- kako doseči, da v bojih proti neenakostim, pristajajo na 'enako pravične (slabe) fleksibilizirane pogoje dela za vse'?,

- da neprestano legitimirajo lastno dejavnost ter da jo legitimirajo tako, da vzpostavljajo (kulturne, kvalitativne, ideološke, celo moralne) distinkcije?

V navezavi na ta zadnji segment, je do neke mere mogoče umestiti tudi določene legitimacije 'avtonomne produkcije', ki bi naj nastajala v tovarni ROG, in ki so bile izrečene na simpoziju Tovarna ROG med politiko MOL in samoorganizacijo. Recimo legitimacije neformalizirane, prehodne in začasne avtonomne produkcije kot točno tistega dela produkcije, iz katerega dejansko prihajajo inovacije – inovacije, katere si vendarle želimo vsi. (S tem istim bi se nedvomno strinjali tudi kakšni bolj "odprti" politični ekonomisti.)

Poudarjanje produktivnih vidikov amaterizma, skratka neprofesionalizirane dejavnosti in 'prostorov eksperimentiranja' itn. Legitimacije lastne dejavnosti, ki skratka bazira na klasifikaciji izkupičkov na eni strani ter - na drugi - legitimaciji lastne dejavnosti, ki bazira na zavračanju standardiziranih meril vrednotenja (ki naj ostanejo rezervirana za tiste, ki so se preko profesionalizacije že domnevno standardizirali) ter zahtevi, da se za ne-profesionalizirano dejavnost enostavno uvedejo drugačna merila vrednotenja.

Vendar: če smo se skratka nekoliko dotaknili načina, kako nekateri deležniki znotraj kulturno-umetniškega polja sami kapilarno reproducirajo neoliberalno tehnologijo vladanja, si je v navezavi na problematiko ROG-a, smiselno zastaviti še neko dodatno vprašanje: na kakšnem terenu vzpostaviti boj za ohranitev njegove domnevne avtonomije, brez da bi pri tem prvenstveno demonizirali, locirali, personificirali in mistificirali oblast?

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.