Pogrej se, kjer slika gori

Oddaja
6. 12. 2021 - 23.00

»Z vsakim delom me je manj,« sem rekel in napisal večkrat. »Medtem ko slikam sliko, izginjam.« V.S.S.D., ko sem še bil, sem bil kot divjak, vročekrven, ekspresiven subjekt. In tudi samomorilski subjekt. Saj z vsakim delom me je bilo manj. In ne več in več, nisem se širil, napihoval, zmanjševal sem se do zadnje bele razstave. Sanjal sem deset let. Umrl sem leta 1995. In že na začetku in tudi nekje vmes je bila likvidacija, uničenje, manifestativno žganje umetniškega dela. Dvakrat – »Uničenje slike« '86 in »Goreča slika – Anamorfoza« '90. Slikar požigalec? Včasih sem gorel sam kot ogenj in se preslikal v »Ognjene slike« ali v slike »Iz krvi in mesa«.

Dober večer, drage poslušalke in dragi poslušalci tristodvajsete Art-aree. Nocoj bomo z besedami požigali slike in se naslajali nad partikularnim pogledom preminulega slikarskega subjekta V.S.S.D. Do polnoči boste, drago slušateljstvo, lahko poslušali tako rekoč glas iz groba, ki nam ga je uspelo prestreči dvakrat - v pisarni in skladišču – prostorih, ki danes predstavljata slikarjev habitat. V.S.S.D. – morebiti še neznanec vašim ušesom in očem – se bo v naslednjih petdesetih minutah, kolikor traja klasična psihoanalitična urica, ponekod prikazal iz senc preteklosti.

Jaz sem zdaj malo pogledal…

Številni glasbeni hiti, verzi, romani in navsezadnje lastne izkušnje nas svarijo: če ljubiš, pomeni, da moraš v nekem trenutku tudi žalovati. K smrti je vodila zgodba o prijateljstvu.

Veš slikar svoj dolg ali krajše V.S.S.D. je ime umetniške dvojice, ki sta jo med letoma 1983 in 1995 sestavljala Janez Jordan in Alen Ožbolt. Veš slikar svoj dolg je nastal kot vihrava mladostniška entiteta, razširjen subjekt, in se kot takšen v prvi osebi ednine pogovarjal z zunanjim svetom. A kaj imata pravzaprav mlada ustvarjalca opraviti z dolgom? Komu in kaj dolguje slikar leta '83?

Njuno stališče do vprašanja brez odgovora najlepše pojasnimo, če se pozanimamo o analogiji s štirideset let starejšim vprašanjem Otona Župančiča »Veš, poet, svoj dolg«. Leta 1988 V.S.S.D. meni, da je »vsaka podobnost z Župančičem naključna, ali točneje, analogija z njegovim vprašanjem [je] nujno zlo«. Medtem ko je dolg za pesnika v vojni politično-družbeni precep, je za slikarska fakina v miru to ontološko vprašanje. Prazno, provokativno in postavljeno tako, da je odgovor nanj le stežka izrekljiv z besedami ali slikami.

V dotični provokaciji ne gre zanemariti, da je dolg ekonomski pojem in kategorija žrtvovanja, lastna patriarhalnim strukturam. Dolg je nekaj, kar mora nekdo povrniti ali storiti zaradi določenih moralnih norm. Tegob, ki se porajajo iz koncepta dolgovanja in povračanja, se V.S.S.D. loteva s cinizmom. Namesto goljufive ujetosti v eno konsistentno identiteto, ki je primorana igrati vloge brez tankočutnih odtenkov, si dvojec ustvari spojino vseh dvomov, praznin, strahu in želja, ki jih je po njunem mnenju treba izživeti, predvsem pa deliti z drugim.

Slepljenje v slikarstvu se prične, ko si jezik in slika dolgujeta. Prerazporeditev členov izhodiščnega nasprotja med besedo in slikarskim delom, pri kateri krhkost slednjega omogoča drugačno telesno srečanje z besedo, je osišče ontoloških tegob V.S.S.D.-ja. Besede so srž vedno le delno poravnanega dolga, ki destabilizira in iz nas izvablja najčudovitejše rešitve. Nezapolnjena vrzel v procesih razumevanja lastne prakse vodi v enako neizpolnjenost mišljenja biti v njeni nekonsistentnosti. Razkrivanje temeljne negativnosti privlači ljudi kot vešče luč. Obetavne posledice te usodne privlačnosti se lahko kažejo tudi v »radikalni« odločitvi, da si medsebojno zaupamo.

Alen Ožbolt in Janez Jordan sta se spoznala na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, na kateri sta intenzivno urila svoj urbani jezik V.S.S.D. Med listanjem knjig in revij v knjižnici likovne akademije so mlado najstniško oko zamikali newyorški grafiti, ki so v začetku osemdesetih doživeli institucionalizacijo oziroma premik iz javnih v galerijske prostore ter tako dosegli tudi oddaljeno Ljubljano. Alen in Janez gresta prestrašeno na ulico, brez sprejev, s čopiči in barvami iz Mavrice.

Recimo enkrat sva…

Srdit in jezen, pa tudi zmeden in brezbrižen je deški korak dvojice, ki je ostril čut za tempo na ljubljanskih kulturnih dogodkih. Slikarstvo V.S.S.D. je odraščalo sočasno s prvimi sramežljivimi plesnimi gibi na hiphop in fascinacijo z Laibach Kunst, se obračalo k urbani glasbi in street artu ter sedelo na predavanjih ljubljanskih teoretičnih psihoanalitikov s filozofske fakultete. Italijanski mojster tihožitja Giorgio Morandi, ki ga je Ožbolt kot osnovnošolec občudoval, je blago rečeno zbledel in izgubil bitko – ne pa tudi vojne – proti novoodkritim telesnim užitkom tukaj in takrat. Izvzemši slikarstvo Bojana Gorenca, pri katerem je, kot Ožbolt sam pravi, »zastrigel z očmi po tem, ko ga je prikovalo«, se V.S.S.D. sprva ni predajal slastem klasičnega slikarskega medija. Kljub temu sta se mladeniča deklarirala za slikarja.

Midva sva sicer slikala…

V drugem in tretjem letniku akademije, leta '86 in '87, se zgodita prvi razstavi, Veš slikar svoj dolg I in II, obe v Galeriji Škuc. Poleg izjemne fotografske dokumentacije so ostale besede in pa luknjast spomin na vsrkavajoč prostor. Veš slikar svoj dolg I je bila prostorska slika v mešani tehniki z veliko različnih materialov – slikami, reliefi, kipi, objekti. Kako tono peska, gline, železa, aluminija, modrega pigmenta, postavljenega po vsej galeriji.

Avtor ob razstavi zapiše:

»Strast te mora zajeti kot poplava, da te pretrese in zalije ... Veš slikar svoj dolg, do peklenskega ognja večnosti. Vsi shranjujete svoje podobe, da bi v njih večno živeli: sežgite svoje podobe, da boste večno živeli sami v sebi in v njem, ki zna edini ceniti te podobe: vse drugo je nič, biti lastna smrt. Jezik predstavlja izginevanje navzočnosti: jezik nastopa, ko se beseda umakne, je simbol odsotnega govora.«

Preminuli avtor se, dvajset let kasneje, spominja:

»[…] tam je bilo veliko ognja; svojo prvo sliko sem sežgal tu in takrat. Bil je vonj po ognju in tudi glasba, zvoki – rekel sem ji »glasba za gledalca« – ki jo je posebej pripravil prijatelj glasbenik Mario Marolt. Hotel sem se dotakniti gledalcev, jih ganiti, jih napolniti z emocijami. In to se je – mislim – tudi zgodilo.«

Tako iz izvirnih besedil V.S.S.D. kot iz njegovih posthumnih zapisov iz leta 2007 je razvidno, da imamo opraviti s  slikarsko prakso, ki bolj kot po čem drugem hrepeni po očeh in telesih drugih. Z debitantskimi ambienti se V.S.S.D. približuje in oddaljuje, izmika in izvija čvrstemu dotiku besede in slike. V.S.S.D. pretresa znane ikonografske, materialne in konceptualne kombinacije videnih slikarskih praks in s tem zavaja svojo obiskovalko – še huje! Dreza globoko v njene ideje o abstraktnih slikah.

Na reprodukcijah so videti prostorske slike v Škucu spolzke in slepe. Na trenutke spominjajo na jamo, šamanski šotor ali hišico jagababe, a ko gledalki uspe zbrati misli, vidi v njih rudarjenje po temeljnih predpostavkah slike. Zavrtimo se okoli substanc, ki jih uporablja V.S.S.D., saj se prek njih in prek dela z njimi najočitneje prenašata elementarizacija in prehajanje – dve operaciji, s katerima umetniku uspeva uhajati srhljivi nesmrtnosti tabelne slike.

Vedno pa je tako…

Minljivost ali pa efemernost v kontrastu s času kljubujočimi, tako rekoč večnimi slikarskimi deli je eden zapeljivejših in iskrenejših trenutkov prakse V.S.S.D. Motiv slike je dobesedno njena snov, ki se kaže le v začasnih oblikah, bodisi v porisanem polju peska in pigmenta bodisi v goreči sliki, v drip paintingih iz aluminija, stenskih poslikavah, zdrobljenih ogledalih.

Pravzaprav je tako…

Srečanje obiskovalke in slike je – kot vsako stvarno srečanje v svoji vzajemnosti – hkrati nasilnejše, subtilnejše in manj samoumevno, kot je bilo v naših fantazijah. Alenka Zupančič je leta 2000 v svojem tekstu V.S.S.D./OŽBOLT opazila, da lahko obiskovalka vstopi v sliko, sledi njenim zavojem in skrivnostim le tako, da jo sproti, praviloma nehote in na robovih malce spreminja, uničuje s tem, ko z njo preživi nekaj časa. Takšna opazka postavlja izdelavo slike v tesno soodvisnost z obravnavo slikarskega dela in konceptualnimi odzivi nanj. V poskusih ubesedovanja slikarskih del govorimo o zmuzljivih procesih prehajanja, ki se odvijajo v intervalih dejanskega slikanja, v času gledanja, v času po gledanju, v hipcu spominjanja, v pogajanju, v srečanju tako za umetnico kot za gledalko.

Ko slikaš ne,…

S tem ko neposrednost materialov – njihove minljivost, čutnost in neukrotljivost – nastopa kot osrednja protagonistka del, se med obiskovalko in delom odpira prostor za pogovor. Ob tem pa ne vemo zares, kaj se bo pripetilo, saj so materiali z vedno nepopolne perspektive človeka nepredvidljivi, tako kot sami elementi ali pa drugi v srečanju. Tveganje je neizogibno v umazanih, prepustnih časovnih mešičkih, ki jih dela V.S.S.D. ustvarjajo vzporedno svetu zunaj preobraženih galerijskih prostorov. V želji po razblinjanju nasprotij med dvema svetovoma, »črnim in belim«, smrtjo in življenjem, praznino in obiljem je potreben nič, tista izguba, odsotnost, okoli katere se šele lahko kaj izvrši. Želja po neznanem, delovanje za eno in ne kot eno. To pomeni vsakodnevno tveganje s pisanjem opulentnih besedil, zahtevanjem pravice do samomora, brezkompromisnim deljenjem časa, prostora in zraka. Z izzivalnim deljenjem misli.

»Vseeno pa se V.S.S.D. nikoli ni in se tudi zdaj ne počuti zmagovalec, četudi je požigalec. Niti ni med preživelimi. Kaj je potem prisotno? Prisoten je trenutek, tukaj zdaj. Dominacija sedanjosti, to sicer blebeta vsak novinar na svojem medijskem etru, ko se oglaša in odmeva ob dogodkih. Sedanjost odmeva, govori, se fotografira, snema in opisuje nenehno in nenehno. Ta trenutek, in noč in dan. Moje osebno stališče ‘zbežati iz časa, zbežati iz sveta, doseči nekaj, kar ni od tega sveta, kar niti ta svet ni’ je razumljivo, če lahko razumemo, da ‘snovi so tudi tam, kjer jih ni’ in ‘umetnost je’ tudi ‘nekaj, kar nima a priori svojega konteksta, vzroka, niti realnega časa, niti realnega mesta’. Vendar ne opozarjam na mind the gap, pazite na praznino, vrzel, razpoko, luknjo v času in prostoru, v sedanjosti. Ne bi rad zapolnil te luknje. Rad bi pravzaprav pokazal to luknjo, praznino. Poglej, tu je praznina, odsotno mesto, odsotna preteklost, ne zgodovina, pač pa praznina, luknja in je ne bom zapolnil. Luknje niti ne bi rad zapolnil. (Morda ima, kot pišejo, vsaka celota res neko luknjo, okoli katere je – celota – šele cela). Niti-ti ne bi rad s to razstavo odprl nevednim oči. Ne – poglej cepec! – kaj sem bil, ampak – poglej cepec – kje in kako nisem. Kolikokrat sem rekel, ‘tam, kjer je nič, lahko to označimo z belino ali s črnino’. Tam me tudi nikoli ni bilo. Saj sem po titanovi beli odšel.«

Naslovi razstav V.S.S.D. so bili vedno simbolični ali metaforični. Slikar se ni bal besed in močnih pomenskih razmerij med označevalci, torej naslovi in deli. Padec angela svetlobe, Pesek v oči, Anatomija (anamorfoze) plamena, Slika slike, (Ti, tebe) Tebi. Beloočnica, Veš slikar svoj dolg. Naslovi učinkujejo kot ontološko slikarski na juriš v samo srčico dolga med besedami in slikarskimi deli oziroma prostorskimi slikami.

Ko ustvarjalka širi slikarsko gesto z besedo, jo s tem tudi zamejuje, usmerja ali pa celo paliativno oskrbuje. Ko se že enkrat naredimo ranljive in berljive v vsej naši temačnosti, brutalnosti ter negotovosti telesa, se zdijo besede v najboljšem primeru patetične, smešne ali pač odvečne. Bojimo se njihove prizemljitve, strah nas je, da nam bodo vzele sapo, odvečno odklopile razumnost in uničile genialno gesto. Opažamo, da Alen Ožbolt piše, ker v svoji praksi potrebuje miselno orientacijo in želi, da od misli ostane toliko, kolikor ostane od telesa. Tako kot v slikarskem delu, v katerem se gibi samopogovora plastijo, brišejo, premišljujejo, a na koncu ostanejo vsem na očeh.

V bistvu, če tako rečem…

Pisanje V.S.S.D.-ja odpira manj binarno interpretacijo, kot smo jo slišali v Ožboltovem razmišljanju. Navsezadnje slikarju ni treba verjeti vsega, kar pove, še posebej, če je, kot se tudi pričakuje, spretnejši v ustvarjanju slik in podob – tudi tekstualnih – kot v govorjenju. Forma in vsebina se vzajemno ustvarjata in spodkopavata. Piše se tudi s telesom in v slikarski praksi se miselno komunicira s svetom. Hodite, drage poslušalke in dragi poslušalci.

Gledaš kako hodiš…

Pomemben trenutek za V.S.S.D. in Alena Ožbolta je bila priprava na Introspektivo, umetnikovo pregledno razstavo, ki jo je leta 2020 gostila Moderna galerija. O boleči materializaciji zavesti pričajo umetnikovi eksistencialni dvomi, zatorej v pričakovanju razstave nastaja besedilo Tempo, tempo, tempo.

To so artist tekst…

Introspektiva, ta kruta preusmeritev pogleda, kopanje in praskanje po plasteh tkiva, vrtinčenje še ne tako dolgo poleženega prahu. Pregledne razstave so za umetnika nečimrn proces, saj veliko njih med pripravami postane arhivarjev svoje še perspektivne prakse. V teh kritičnih negotovih trenutkih se človek, razumljivo, začne jemati preveč resno. Intenzivnost samoopazovanja se potencira, humor zapušča studio. Nad stolom bdijo spomini. Alen Ožbolt si je prizadeval za ideal polifonije časov, tudi hkratnost in se, tako kot v osemdesetih, spraševal: »Ali soobstajajo različne časovne plasti v enem prostoru, v okviru enega dogodka?« Da.

Trepetajoč občutek, ki nas prežema, ko smo v srečanju – tudi s sliko - je najbolj primerljiv s tem, kar imenujemo tveganje, zaupanje, predaja. Ker zaupanje izvira iz pomanjkanja znanja, vsebuje poleg upanja na pozitiven razvoj nujno tudi element tveganja. Ostajanje v nekogaršnji družbi je tveganje. Riziko, izhajanje iz samega sebe, se občutno ponavlja v slikarski praksi. »Robovi mojega telesa niso robovi mojega slikarstva,« zapiše V.S.S.D. Dodajamo: robovi mojega slikarstva niso robovi mojih besed.

Mene se je vedno merilo…

Zaupanje je mogoče le naknadno ovrednotiti kot uspelo ali neuspelo. Izneverjenje zaupanju je pogosto, a vseeno se vedno znova prostovoljno odločamo, da bomo stopili v polje zaupljive predaje. Če nismo pripravljeni izstopiti, zremo le v kožo stvari. Če se ne pustimo slepiti, ne znamo iskati z jezikom. Če se ne predajamo v srečanjih, ne moremo, pa četudi vsaj za trenutek, nekam pripadati. Delovanje umetniškega para je v svojem bistvu bodisi nevidno – bodisi zahteva zaupanje. In čeprav je tako, kolektivu ni treba uresničevati premikov v klasičnem smislu; ni nujno, da deluje vidno kolektivno ali da nastopa z navzven usmerjeno identiteto združitve.

Prevrati, ki se ponavljajo, počasi, daljnosežno in v veliki meri neopaženo prežemajo obiskovalko prostorov V.S.S.D. – skoraj tako kot letni časi, ki počasi prehajajo drug v drugega. Dokler nenadoma ne nastopi trenutek spoznanja: živimo v zimi, jesen je izpodrinjena. Čutimo nov čas – do trenutka, ko se vse spet prevrne. Trajno, vsakodnevno prehajanje.

Z Alenom Ožboltom se je pogovarjala Andrea. Lektorirala je Višnja. Tehniciral je Jura. Bral sem Rasto.

 

https://introspektiva.mg-lj.si/

Foto: V.S.S.D., Uničenje slike,1986 (mere niso znane, mešana tehnika, uničeno)

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness