Šteri je nej prišo, si je san krijf
Izjava Mojca Jevšek in Sašo Kopunovič
Slišale ste Mojco Jevšek in Saša Kopunoviča, organizatorja festivala Szaparty, ki je potekal 20. septembra letos, v mladinskem klubu MIKK v Murski Soboti. Tam sem se potepala tudi Prekmurka z Radia Študent, in pozorno opazovala pester kulturno-umetniško-glasbeni program, ki je trajal vse od zgodnjih ur septembrske sobote pa skoraj do nedeljskega sončnega vzhoda, 21. septembra.
Szaparty je, kot že v svoji prvi ediciji, v središču Prekmurja želel vzpostaviti alternativo bolj komercialnim dogodkom v regiji. Konceptualno je tako vključil ne samo glasbeni program iz drugih regij in iz tujine, temveč tudi lokalne ustvarjalke in ustvarjalce. Kljub svoji perifernosti glede na osrednjo Slovenijo ima tudi Prekmurje svoj center in svojo periferijo. To seveda velja za periferije nasploh, kot je pisal že Wallerstein. Na eni strani obrobna lega Prekmurja povzroča, da se dogodkov redkeje udeležuje občinstvo iz osrednje Slovenije, na drugi strani pa notranja razdeljenost med Mursko Soboto in bolj oddaljene dele regije ovira stik med alternativno sceno, ki deluje v središču, in vaškimi skupnostmi, povezanimi prek gasilskih društev in drugače zasnovanih prireditev.
Danes se bomo spustile v dogajanje tega raznolikega festivala, ki je poleg razgibanega programa odprl tudi prostor za diskurz o kulturnem dogajanju v regiji. Prisluhnile boste lahko zabavnim cvetkam, ki vam bodo obelodanile Mursko Soboto v novi luči. Za slednjo se namreč tudi veliko lokalnih prebivalcev in prebivalk strinja, da je mesto duhov – sploh izven poletne sezone. Hkrati mlade opazovalke alternativne scene v Prekmurju opažamo, da kljub trudu in ustvarjanju kakovostnih dogodkov nikakor ne moremo pridobiti publike iz osrednjih delov naše države.
Da pojasnimo zadevo malo bolj neposredno: 19-urnega programa letošnjega Szapartyja, za katerega je bilo treba odšteti zgolj pet evrov, se praktično ni udeležil nihče iz osrednjega dela države. Med domačini se nas je nekaj nabralo in moramo priznati, da je bil festival prav čarobno intimen. »Če vas neje blou, ste si sami krijvi, pa lejko van je žau!«
Naš prvi cilj je, da naslednje leto trikrat premislite, preden začnete klasično tarnati o tem, kako je: »To PrekmUUUrje, pa ta Murska sObota, je pa čist predaleč… Kako se sploh pride do tja, ne morm jst tja … Jojj pa nemorm k ta vikend grem na pivo s frendicami, joj pa nemorm k je lih nek špil u cêntru!«
Naš drugi cilj je, da v Prekmurje pripeljete sebe, svojo mamo, očeta, teto, babico, strica, sestro, brata, punco, fanta, prijateljice in vse ostale prebivalke osrednje Slovenije, da boste videli »Kak se graj češe!«
Ali pa, kot bi se pohvalila marsikatera Sobočanka: »Mamo dobro gesti, muziko, lidij, festivale, park, pa domače živali! Pa toga ne mislimo nacionalistično, ali: kak bi pravo legendarni band Langa – Jebem vam sunac!«
Druga edicija festivala Szaparty se je začela dvajsetega septembra, ob deveti uri zjutraj, ko je bila naša Sobota sobotno obsijana s soncem, na grajskem dvorišču v parku. Takoj po prihodu na prizorišče so nas prijazno pozdravile soorganizatorke in postregle nekaj slastnih dobrot.
In blej so rejdno dobre!
Ko smo pojedle zajtrk in spile jutranjo kavico, smo počakale, da pride pisateljica in doktorska študentka psihologije z Univerze v Mariboru, Laura Buzeti. Leta 2023 je izdala svoj prvenec Posuj se s pepelom Vaših Očetov, ki je bil nominiran tudi za kresnika 2024. Knjiga opisuje resnične kot tudi fiktivne dogodke, ki so se zgodili okoli 7. decembra 1980, ko je kancler Willy Brandt pokleknil pod spomenikom heroja v varšavskem getu med drugo svetovno vojno. Buzeti je povedala nekaj o knjigi in tudi o sebi ter o svoji vlogi bojda »prekmurske« pisateljice. To je namreč izraz, ki spremlja vsako umetnico iz te regije. Nikoli ni samo pisateljica, pesnica, ustvarjalka, igralka, ampak je vedno tudi »prekmurska«.
Po literarnem zajtrku smo lahko prisluhnile okrogli mizi z Mišelom Ristovom, socialnim delavcem, reperjem in slam pesnikom, ki je znan tudi pod imenom Amo Socialec. Povedal je več o svoji inspiraciji za poezijo in rap, ki v veliki meri izhaja iz njegovega poklicnega ozadja, zaradi katerega svoje ustvarjanje vedno usmerja k ljudem. Pri tem vselej vzpostavi družbenokritično držo, ki poudarja problematike zatiranih in marginaliziranih. Več o tem boste lahko slišale kasneje, saj je Amo Socialec nastopil tudi v večernem delu festivala.
Poleg jutranjega dogajanja je na grajskem dvorišču potekala tudi tržnica domačih dobrout in umetnosti, kjer so svoje izdelke predstavljale lokalne rokodelke.
izjava
Poleg njiju sta na tržnici umetnosti in dobrout svoje izdelke predstavila tudi Lara Varga, ki pod imenom Lala by Lara s pomočjo babice izdeluje torbice, tobačnice in podobno ter Pekoči Onej, ki nam je v pokušino dal nekaj svojih omak. »Mm mm mmm, njamsi hamsi.«
Hkrati je bila na dnevnem programu tudi izmenjevalnica knjig in vinilk. O svojih nakupih nam pove obiskovalec Luka Šabjan – Šabs.
izjava
Istočasno smo se lahko udeležile tudi delavnice štrikanja in kvačkanja, ki jo je vodila Sara Zver, ki se s tem »fahom« v prostem času ukvarja že več let. Prinesla je vse materiale in delavnico izvedla zastonj, ob tem pa zbirala prostovoljne prispevke.
izjava
Szaparty kot festival alternative se od ljubljanskih alternativnih festivalov razlikuje po vzpostavljanju neposrednega stika z lokalnim prebivalstvom ter platformiranju njihovih zanimanj.
Delavnica kvačkanja pa ni bila edini interaktivni del festivala, udeležile smo se lahko tudi delavnice z DJ-em Dirty Harryjem, ki ni prišel le sukat svoje plošče v večernem delu, ampak nam je pokazal tudi različne tehnike scratchanja. Dirty Harry sicer prihaja iz Velike Britanije, na Balkan pa se je preselil zaradi ljubezni, ki jo je našel na Hrvaškem.
posnetek
Dnevni program je z delavnico Dirty Harryja prilezel h koncu, me smo se lepo »sednile doj, spile eno movko pa špricer, pa šle na obit!« Počasi so začeli prihajati tudi glasbenice in glasbeniki večernega programa, ki so se pred tonskimi vajami nastanili v Hotelu Zvezda, kjer je bila leta 1919 razglašena Murska Republika.
izjava
Večerni program je začel DMB projekt, dvojec, ki ga sestavljata Vitja Rodež in Timotej Tivadar. Zapeljala sta nas v energično mešanico udarnih akustičnih bobnov, električne kitare in DJ seta. Zaplesale smo lahko na muziko iz naših kot tudi ostalih koncev sveta. Pričarala sta popolnoma organsko zvočno izkušnjo, ki pa jo je spremljala tudi videoprojekcija na stenah grajskega dvorišča. Na manjšem televizorju pred DJ pultom pa so se predvajali posnetki raznih trenutkov iz pop kulture in naših vsakdanov.
Izjava
Sledil je nastop Amo Socialca, ki pa nam ni postregel samo s svojimi napisanimi komadi, temveč nam je serviral tudi nekaj akapela slam poezije:
posnetek
Publika se je večino njegovega nastopa sicer zadrževala pri šanku, ali pa šele prihajala na dogodek. Ob improviziranem slam nastopu pa smo tiste, ki smo ga ujele, v bistvu obnemele, potočile kakšno solzo in poservirale maloštevilčni, ampak tudi precej buren aplavz. Ob pripravah odra na nastop Dirty Harryja smo seveda spet spile kakšno mofko ali dve in se pripravile, da zaplešemo na njegov težko pričakovan nastop.
Londonski producent, DJ in glasbenik je v svoji dolgoletni karieri sodeloval z mnogimi regionalnimi izvajalci kot tudi ikonami tipa GZA iz Wu Tang Clana, Seanom Priceom, J-Live-om in DJ-em Format-om. Od njega se nikoli ne pričakuje nič manj kot fuzije vse mogoče svetovne glasbe – od funka, boogija in afro-latinskih ritmov pa vse do jazzovsko obarvanih breakov in diska.
Majhna publika štiridesetih ljudi je tako lahko v intimnem vzdušju prisluhnila enournem rolanju plošč z vsega sveta; od Ugande, Tanzanije, Ruande, Gane in vse do latinskoameriških ritmov. Zavrtel je tudi nekaj še ne izdanih kompilacij, ki so publiko spodbudile, da končno zapleše še v malo večjem številu.
Zasedbi, ki smo si ju najbolj zapomnile iz njegovega nastopa, sta bili ganski Kwashibu Area in Marijata. Kwashibu Area pogosto nastopa z gansko legendo Patom Thomasom, znanim tudi pod imenom Golden Voice of Africa, ki je aktiven vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Marijata je funk bend, ki ga sestavljajo člani Kofi »Electric« Addison na bobnih, Bob Fischlan na orglah in Nat Osmanu na kitari. Preko njih smo na grajskem dvorišču v Soboti odplavale v Afriko šestdesetih in sedemdesetih let.
Ne samo to – zaradi njegovega old school pristopa, pri katerem je odvrtel vsak komad do konca ter brez dodatnega miksanja in efektov, je bil občutek resnično takšen, kot da bi se znašle v naključnem ganskem mestu in poslušale koncerte omenjenih glasbenikov v živo. Ko smo kasneje o tem debatirale, smo ugotovile, da tega ne srečamo pogosto v Sloveniji, kaj šele v Prekmurju.
Že med njegovim nastopom smo o tem in onem debatirale v zaodrju, ki so ga obiskale tudi prijateljice in obiskovalke, željne vpogleda v zaodrje festivala.
posnetek
Asa Soderqvist ali AAsAA se je na festivalu močno povezala z lokalnimi obiskovalkami in obiskovalci, kar je njen nastop naredilo še toliko bolj bombastičen. Švedinja, ki je v glasbenem svetu najbolj znana po svojem projektu Shitkid, je servirala mešanico drum machine, punka in grunge popa.
Festival je sklenil DJ Siegmund Freund, soustanovitelj kolektiva Agregat iz Slovenskih Konjic, ki je prinesel precej unikatno zvočno izkušnjo. Surova energija hard tehna se je prepletla z jugonostalgičnimi in tujimi melodijami 80-ih in 90-ih let kot tudi s sodobnejšimi elementi. Visoko število udarcev na minuto je predramilo misli in držalo plesišče v neprekinjenem toku ritma in zanosa. Po svojem setu je DJ Siegmund Freund prišel tudi do briljantne ideje za naslednjo edicijo festivala Szaparty:
posnetek
Evo, če pa te zaj še vedno pravli [ljubljansko]: »Ne morm, k grem na nek špil u lublani.«, te pa resno nevejmo ka več nucate, oziroma ka te resno razmili – potrebujete. Zato naj vam malo zmodruvlemo:
Na letošnjem Szapartyju smo tako obiskovalke kot tudi organizatorke ob mnogih popitih špricerjih, viljamovkah (mofkah) in viskijih odprle prostor za debate o nadaljnjih izvedbah festivala. Na eni strani smo, kot ste lahko slišale, uživale v vseh aktivnostih festivala, ampak kar je še bolj važno – ugotavljale, kaj je vloga in pozicija Szapartyja na prekmurski sceni, ki jo soustvarjamo mladi. Naša raznolika ozadja, ki sta jih kreirala ravno centraliziranost države in pomanjkanje poklicnih opcij v naši regiji, so povzročila precej produktiven tok misli. Intimnost, lokalnost in nesrečnost majhnega obiska pa so bile ključne, da smo te misli lahko ubesedile in skušale najti potencialne izboljšave – ne samo za Szaparty ampak za prekmursko kulturno dogajanje nasploh.
Organizatorja Sašo Kopunovič in Mojca Jevšek sta na primer izpostavila, da naša regija še zdaleč ni popolna ali pa docela razvita; je pa vsaj nekaj. To je izraz, ki ga moramo žal uporabiti preveč pogosto, da sami sebe pomirimo, da bomo vedno tisti oddaljeni in kmečki Prekmurci, ki jih itak nihče ne razume, ali hoče razumeti.
Prekmurska alternativa pa vseeno živi. Večina lokalnih veljakov – MIKK inventara – se sicer pridno udeležuje vseh dogodkov, ki se odvijajo v gradu, težko pa je privabiti ljudi iz drugih delov Prekmurja, da bi prišli poslušat nekaj, kar jim ni znano. Večina se jih namreč udeležuje večjih in zaradi svoje dolgoletne izvedbe tudi bolj znanih dogodkov – še posebej v poletnem času. To sta na primer festivala Soboški dnevi, ki je brez vstopnine in poteka na glavni zelenici v parku, ter Polanski dnevi, ki poteka v vasi Velika Polana. Hkrati je poleti tudi vsakoletni festival Soboško poletje, v sklopu katerega se odvijajo koncerti celo sezono, kot tudi drugi koncerti in dogodki izven festivalov. Pri tem je treba poudariti, da so omenjeni festivali velikokrat dojeti kot pretirano komercialni, s čimer se ne gre povsem strinjati, ker vedno ponudijo zelo raznolike programe, ki privabljajo publiko iz celotne regije. Prebivalstvo iz drugih delov Slovenije se jih, edino logično, ne udeležuje, ker ima v svoji neposredni okolici veliko podobnega dogajanja. Festival kot je Szaparty pa se, kot smo lahko prisluhnile, loteva priredbe na popolnoma drugačen način, ki v Prekmurju, ali v državi nasploh, ni pretirano pogost.
Vseeno na alternativni sceni v Prekmurju obstaja neka stalna, večletna klientela, ki se redno udeležuje vseh dogodkov, ki jih prireja klub MIKK. Posameznike in posameznice iz teh stalnih alter krogov smo tako seveda lahko opazile tudi na drugi ediciji Szapartyja. Lahko bi rekle, da je bila publika tipično mikkovska: nekaj navijačev iz skupine Gringos, alternativci, ki so ustvarjali sceno v poznih devetdesetih in zgodnjih dvatisočih ter nenazadnje mladina, ki to sceno ustvarja zdaj.
Centraši in centrašice pa medtem bodisi niso seznanjeni z dogodki tipa Szaparty, ali pa se jim Prekmurje zdi predaleč, ali celo preveč eksotično, čeprav je od Ljubljane oddaljeno le okoli 180 kilometrov in čeprav je del naše Venije. Še vedno pa so prvi v vrsti, ko se je treba pritoževati o dolgočasnosti našega glavnega mesta. Skupaj z organizatorjema nismo še čisto ugotovili, zakaj je temu tako. Nekaj je mogoče na tem, da smo imeli svojo republiko za zelo kratko časovno obdobje; mogoče slovenski centraši še danes, po 106 letih, mislijo, da smo druga država. Ne samo to, zdi se, da se do Prekmurja že najmanj stoletje državljani in državljanke obnašajo, kot da je to nek neznani planet ravnic v vzporednem vesolju.
Po našem devetnajsturnem maratonu smo si udeleženke skušale zastaviti veliko ciljev, prevladal pa je sledeči: pojasniti in pokazati osrednji kot tudi preostali Sloveniji, da je Szaparty vreden obiska. Pa ne zato, ker bi vam hotele izprazniti denarnice s predragimi vstopninami. Vsi, ki vsak na svoj način sodelujemo pri Szapartyju, to počnemo, ker nam je fajn, ne pa zato, da bi s tem služili. No, saj ste lahko same slišale, kaj vse ste zamudile, ko ste se potepale po ljubljanskih kafičih, špilih in klubih.
Zato je čas, cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci, da slovensko občinstvo spozna, da Murska Sobota ni samo vukojebina, kjer je bila razglašena Murska Republika, ampak tudi mesto, ki lahko, če se le tam znajdeš v pravem trenutku, ponudi alternativo alternativi.
Murske Sobote ne bom nikoli nehala analizirirati Enja. Tehnicirati ne bo nehal Aljaž, lektorirati pa Eva. Brali pa bova še naprej Mojca in Enđa.
V oddaji so bile ze zvočno podlago uporabljene naslednje skladbe:
1. Džezzva – So easy
2. ŠKM Banda – Vračanje
2. DMB – del iz koncerta Balkon
3. Pat Thomas and Kwashibu Area Band – Gyae Su
4. AAsa – Silly Girl
5. Jangwa - Selling The Strip By The Pound
6. ŠKM - Puščava
Dodaj komentar
Komentiraj