»Tje bomo našli pot!«

Vsako leto je na tisti dan, ko se pri nas podeljujejo Prešernove nagrade, v globalnem spominu še neka druga obletnica. Ta obletnica kulturo zadeva nemara še ostreje, natančneje kot že tako ali tako zmeraj zaostreno, obloženo, že kar monotipsko večerno »prešernovanje«. Postavljena pa je v Firence, kar sploh ni od muh, če je na naši strani v igri tako prizadeven in pretkan frajgajstovski kaliber, kakršen je bil France Prešeren. In kot se nam bo pri nas zmešalo od debat o kulturi, nje pomembnih bojnih poljanah in namišljenih vojnah — pri čemer je treba takoj dodati, da so ta kulturna jetrca res zapacana do obisti, »demonizirana«, kot bi potrdil Dragan Živadinov — tako so Firence na drugi strani do tolikšne mere zasičene z umetnostjo, da njihovo prizorišče nastopi v diagnostiki tako imenovanega Stendhalovega sindroma: ko se ti sfuzla od preveč arta.

Nori dominikanski frater Girolamo Savonarola, ki so ga sicer nastavili Medičejci, a se jim je v svojem preziru do umetniških in družbenih dosežkov (po njegovem: ekscesov) renesanse povsem izneveril in se jih je počasi tudi znebil, je v Firencah na pustni torek, 7. februarja 1497, izvedel svoj veliki falò delle vanità. Njegovi varnostniki so uničevali domnevno grešne predmete, kot so bili denimo zrcala, kozmetični preparati, fina oblačila, igralne karte in glasbeni inštrumenti. V Savonarolovem obrednem ognju so tedaj končala tudi nemoralna literarna dela, rokopisi posvetnih pesmi, slikarije in kipi. Zgodovina je v naslednjih stoletjih prepolna zgražanja spričo drugačne kulture, izrojene in napačne umetnosti, pri čemer lahko mirno omenimo tudi današnje obdobje pri nas. Živimo čisti obrat kulturnega plenuma Osvobodilne fronte, za sto osemdeset stopinj se je zasukalo, tako da smo zdaj priča izgradnji novega slovenskega človeka, ki je za pusta še najraje slon v trgovini s porcelanom. Sam in samovoljen na 30 kvadratnih metrih površine pred preplašeno prodajalko. Posledice so dobro vidne in katastrofalne. Pri tem je, jasno, najbolj na udaru vsakršen kulturni rob, še bolj pa skupnosti, ki rade sežejo čezenj.

Včerajšnja Prešernova proslava ni bila več niti groteska niti farsa, pa ne zaradi posnetka same sebe oziroma epidemičnih okoliščin. Pravzaprav je bila mučno nevtralistična in ekvidistančna, čeprav je težav vedno več in še zmerom zapletenejše so. Če pustimo zaslužne nagrajence in nagrajenko ob strani, je proslava odstrla nekaj globokega zaupanja v postopke iz prejšnjih stoletij in skozi besedje glavnega govorca, predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožefa Muhoviča, brez kakršne koli teoretske poučenosti o izmuzljivosti pojma utemeljila moč tradicije. Pri tem se le velja obregniti ob enega izmed glavnih nagrajencev, Ferija Lainščka. Celo on se je namreč ujel v pojmovno zanko in v razgovoru za časnik Večer poudaril, kako je literatura »tihotapila skozi čas vrednote«. Seveda, spoštovano poslušalstvo, vrednote kar že nekje so oziroma so prišle, od boga so dane ali od koga drugega, le tihotapiti jih je treba skozi čas, jih obujati, opozarjati nanje, jih negovati, pa bo že nekako šlo.

V resnici je povsem drugače. Z vrednotami je kajpak podobno kot denimo s tranzicijo. In kakor je tranzicijska naloga pred nami prav sleherni dan v življenju, potem ko se zbudimo, tako velja vrednote postavljati, utemeljevati in se o njih vpraševati zmerom znova. Ni jih »od kdaj prej«; niti niso nikdar »pozabljene« ali »zatrte«. Mar bi ne bila na primer ta hip posebna vrednota, da bi kdo od nastopajočih na Prešernovi proslavi odklonil sodelovanje in s priložnostnim pismom dal vedeti, da se tega grobega poigravanja s kulturo, umetnostjo, politiko in prebivalstvom do nadaljnjega več ne gre? In pri tem morda opozoril ali opozorila na ključen momentum, do katerega je — prav v kulturi, natanko v njej, v ravnanju s prebivalstvom, materialom in simbolnim kapitalom — prišlo pred nekaj tedni, ko je bila Avtonomna tovarna Rog docela ilegalno izpraznjena in je lokalno samoupravo prostodušno nadomestila lokalna samovolja. Slednja ni tuja niti postopkom ministrstva za kulturo, pri čemer ta hip sploh ne gre več za to, kdo in kako bo kdaj v prihodnje za to kaznovan, ampak predvsem za to, kako kolikor toliko znosno delovati v skupnosti in živeti človeka dostojno življenje. Po možnosti brez vrnitve v »normalnost«, saj je bila ta že sama po sebi dovolj neznosna in lahko zdaj lepo na zofki uživamo tudi njene posledice.

Mineva 30 let od odcepitve. Si opazilo, drago poslušalstvo, kako gladko deluje zgodovinski revizionizem? Prav nič redke namreč niso izjave, da je šlo na plebiscitu tudi za glasovanje o spremembi družbenega in političnega sistema. Ne, o tem, torej o kakšni splošni uvedbi kapitalističnega produkcijskega načina, tedaj nikakor ni bilo govora. Pot je bila čisto drugačna, v glavnem je tekla z izbrisi, ravnanjem za hrbti, razprodajo in krajo. Sistem je ostal identičen, le povsem popačil in skrivenčil se je. Njegovo trenutno fazo imenujemo plenilski kapitalizem: zapazimo ga v rušilnih in ignorantskih dejavnostih ministrstva za kulturo, ki sicer pravilno ugotavlja, da je današnji položaj v kulturi in umetnosti dosežek »nekih prejšnjih« časov, a ga to ne more opravičiti; zapazimo ga na ravni mestne uprave, z veseljem se ga oprimejo — neizvirni, kakor so — tudi tako imenovani Rumeni jopiči: »Porušimo še Metelkovo!« Kdo so ti mi in kako mislijo tale še? Do kod seže še? Seveda lahko zelo daleč, odvisno od vseh nas in ravnanja na točki, ko so stvari povsem v oči bijoče. Pričujoči radijski postaji so, kakor vemo, tudi zelo blizu takšna in podobna svarila. Toda čas je spričo množice dejavnikov sila neugoden. Profesor Rastko Močnik ima vnovič prav, ko ugotovi, da je »trenutno večja verjetnost, da se poveča apatija, kot pa razvije odpor«. Kakor smo v zadnjem obdobju že večkrat poudarili, je upor v takšni situaciji premalo: odpor je namreč za razloček od upora dinamika, pri kateri z nasprotnikom ni več ne dialoga ne pogajanj. Brezpogojna nepokorščina v iskanju novih možnosti. Toda kako doseči odpor, ko se napovedujejo še mračnejše zore? Apatija se zelo rada prilepi na dolgo znan in gojen defetizem, defetizem pa ni nič drugega kot na glavo obrnjeno tovarištvo; med pandemijo in raznimi zaporami se razmahne kot vsak dober plevel. Kako se iz te in takšne napovedi o tukajšnji kulturi, če smo rahlo patetični, izviti s čim manj žrtvami? Kako ohraniti še kaj dostopa do produkcijskih sredstev? Kako prebivalstvo prepričati, da umetniške in kulturne ambicije v vsakem urbanem okolju segajo tudi čez rob in jim ne gre zaupati nič manj in nič bolj kakor elitizmu? Kako preprečiti, da bi se kulturni boj sprevrgel v razredno vojno? Oziroma še raje takole: kako vsiljeno iluzijo o kulturnem boju dobro in širše doumljivo predstaviti kot realistično razredno vojno?

»V tem toksičnem ozračju najdevajo svojo zaslombo tudi poulični fašisti, katerih interesi se v primeru avtonomnih prostorov in družbeno-politične opozicije skladajo z interesi kapitala in vladajočega razreda,« so zapisali tovariši in tovarišice iz Anarhistične pobude Ljubljana. »Pri tem napadu iz več smeri, ki se bo po vsej verjetnosti zgolj še stopnjeval, nam ne bodo na pomoč priskočile institucije, ki so po možnosti tudi same globoko vpete v sovražno ofenzivo proti ljudem. Kot prebivalkam in prebivalcem nam preostane grajenje mrež ljudskega odpora, katerih skupni imenovalec je prihodnost dostojanstva, svobode in enakosti za vse.«

Savonarolove uničevalne posege v kulturo in družbo renesanse je kaznovala kar sama katoliška cerkev — najprej so ga ekskomunicirali, 23. maja 1498 pa obesili na križ in zažgali na grmadi prav na Piazza della Signoria v Firencah, kjer je z zaščito varnostne službe tako rad izvajal svojo samovoljo. Kako se bodo zadeve na tem kompleksnem in pri nas tako obremenjenem polju kulture razvijale v tem hipu, je težko oceniti. Vsekakor pa so v času, ko ne premoremo sveže, zgledne delavske partije, kakršna je bila tam do leta 1914 recimo SDP v Nemčiji, prav pobude anarhistk in anarhistov družbeno-političen orientir, ki ga ne gre prezreti ali vzeti lahkotno. Ta trenutek namreč ne premoremo druge sile, ki bi se tako odločno zoperstavljala brutalnostim kapitalizma, represije in gentrifikacije. Vse anarhistične pobude je treba vzeti v razmislek že zato, ker iščejo nujnost političnega prostora zunaj strankarske godlje. In kakor na častitljive institucije v kulturi, tako ne gre računati niti na interpelacije in podobne hipne maščevalne poteze. Stvar zahteva sistemske spremembe in je tako alarmantna, se bojimo, da dejansko terja vsak dan novega človeka. Boj se šele dobro začenja; človeški davki so, kot zapažamo, visoki. Toda brez radikalno drugačnega ukrepanja bomo še lep čas blodili po gluhi lozi, kakor jo je s parafrazo Janeza Trdine ondan ustrezno strašljivo poimenovala Anja Z. Golob.