Ste mlajši od trideset let, a vseeno starejši od trinajst? Se radi družite, diskutirate in mlatite prazno slamo? Bi radi raziskali kakšen nov kraj, a nimate denarja? Ni panike. Povrnejo vam potne stroške, pa še za jest in za spat bo poskrbljeno. Bi radi v skupini približno tridesetih aktivnih mladih nadobudnežev spremenili svet?

Moramo vas razočarati. Ne boste ga. Danes bomo malo bolj odkriti in glasni o Erasmus+ mladinskih izmenjavah. Nekateri ste pri takšnem projektu mogoče že sodelovali in se potem ponosno vrnili domov z diplomo v roki. Če pa vaše aktivno državljanstvo še ni bilo nagrajeno s tovrstnim odličjem, brez skrbi. Danes vas bomo poskusili prepričati, da kljub izostanku od manifestacije novodobnega projektnega bullshita ostajate isto dobri ali slabi, kot bi bili po potencialni udeležbi.

Začnimo formalno. Mladinske izmenjave so del programa Erasmus+: Mladi v akciji, ki je kot formalno nov program Erasmus+ stopil v veljavo leta 2014 in bo trajal do leta 2020. Za področje mladine je odgovoren Zavod za razvoj mobilnosti mladih MOVIT, ki od leta 1999 izvaja naloge Nacionalne agencije v programih EU. Takrat se je Slovenija namreč pridružila programu Mladi za Evropo III., ki se po zdaj že tretjem preimenovanju imenuje, kot smo malo prej že navedli, - Erasmus+: Mladi v akciji.

Mladinske izmenjave se promovirajo kot “orodje neformalnega in priložnostnega učenja v mladinskem delu” in so verjetno ena manj zahtevnih projektov novih prijaviteljev, ki bi se radi preizkusili v evropsko financiranem projektnem delu. Skupini mladih različnih narodnostnih in kulturnih ozadij omogočajo druženje in učenje ob določeni temi. Ta ponavadi zajema družbeno relevantne probleme, ki jim tam zbrana ekipa skuša priti do dna skozi razne igre spoznavanja, kreativne delavnice in burne debate. Ob koncu izmenjave vsak udeleženec prejme t.i. Youthpass, ki služi kot dokazilo o novo pridobljenih kompetencah in znanju.

Nadaljujmo neformalno. Zamislimo si, da smo na mladinski izmenjavi v nekem majhnem, na primer poljskem mestecu. Odvija se drugi dan izmenjave in zdaj gre zares, začenjajo se prve aktivnosti. Naj bo tema izmenjave demokracija, populizem, pomoč prebežnikom, lokalna politika mladih, kulturna dediščina ali izumirajoča vrsta močerada, aktivnosti bodo skorajda iste.

Vsaka se vedno začne s kakšnim ajsbrejkerjem ali enerdžajzerjem, ponavadi kak ples v krogu, da se hitrejše spoznamo in sprostimo. Potem sledi premik k neformalni akciji in tako nastopijo pogovori v stilu, “ali ima tudi vaša država težave z nestrpnostjo?”. Ali pa igre vlog, ko se empatično postaviš v čevlje brezdomca in na koncu na glas poveš, da zdaj pa res veš, kako grozno je, če nimaš kje spati. Takšne aktivnosti se potem ponavljajo iz dneva v dan, vse to pa bo v nas zbudilo aktivnega državljana, ki mu je mar za prihodnost evropske družbe. Če pa ste vsaj malo občutljivi na stanje izven vaše intime, vam te debate verjetno ne bodo ponudile novih izhodišč ali zaključkov.

Večeri so namenjeni pitju in pecanju, ampak nihče ne bo nikoli priznal, da gre pri tej obliki druženja za bolj učinkovit način ajsbrejkanja in enerđajzanja. Pri tem nikakor ne smemo pozabiti omeniti še mednarodnih večerov. Takrat vsak tim predstavi posebnosti svoje države. Predvaja se kak promo video, pokažejo slike najbolj znanih nacionalnih obrazov, ponudi in potoči nekaj domačega. Velikokrat se udeleženci tudi potrudijo razbiti predsodke o svoji državi, tako da izjav, kot je “You know, Portugal is not all about Cristiano Ronaldo”, zagotovo ne bo zmanjkalo.

Seveda je vsaka mladinska izmenjava uspešna le, če ima dober načrt diseminacije. Diseminacija je zadnja leta verjetno najbolj slavna beseda razpisne dokumentacije. SSKJ pravi, da gre za medicinski izraz, ki pomeni ‘razširjenje bolezenskih klic po telesu’. Projektni diskurz se s tem ne strinja, saj naj bi pri diseminaciji šlo za proces izdelave in širjenja rezultatov. To pomeni, da se ustvari nek izdelek, ki bo povzel ugotovitve in promoviral cilje izmenjave.

Konkretni primer tega bi bil to, da udeleženci posnamejo video, v katerem rečejo, kaj so se naučili in katere strahove presegli, s čimer bi bila diseminacija projekta uspešna. Ko smo že pri diseminaciji, moramo priznati, da obstajajo tudi resnično produktivne izmenjave, na katerih se nekaj dejansko počne. Tukaj gre lahko za izdelovanje klopi, ki jih manjka v mestecu, ali pa za ureditev zapuščenega parka. Pri teh temah imata tako organizacija in mesto kot tudi udeleženci zagotovo več od neformalnega učenja kot pri prej navedenih izmenjavah mnenj o grozi brezdomstva ali nujnosti strpnosti.

Verjetno se vam po vsem slišanem zdi, da od participacije takšne ali drugačne oblike projekta nimate nič. Ne bodimo pretenciozni, to ni res. Gre za zastonj počitnice, ki nikakor ne izključujejo sproščenega druženja. Prav tako obstaja velika možnost, da bo organizator “lik, ki šteka” in vam bo dal kakšen prost dan, da boste lahko vandrali po ulicah novega kraja. Tukaj pa je še druga stran koristi, ki je na strani organizatorja. Če ste na primer prostovoljna nevladna organizacija, ki bi rada furala alternativo v neki slovenski provinci, a si njene izpeljave finančno ne morete privoščiti, je takšen projekt dokaj pragmatična rešitev. Če izmenjavo izpeljete varčno, kar naj ne pomeni, da bodo udeleženci vsak dan jedli pomfri, boste enostavno zaslužili nekaj denarja. Pri tem nočemo spodbujati neokusnih poslov, ki mejijo na pranje denarja, ampak izpostaviti možnosti, ki lahko ob koretni izvedbi projekta pomagajo kakšnim nevladnikom.

Po tej grozni resnici, ki smo jo izgovorili danes, obstajata dve poglavitni reakcijski možnosti. Prva: ne boste se udeležili ali organizirali česa takšnega, ker ste načelni in ne želite zastonj all inclusive potovanja, ki ga omogoča denar, katerega korita ideološko nikakor ne odobravate. V redu, nismo tukaj, da bi obsojali. Druga možnost: izkoristili boste prvo priložnost mladinske izmenjave, ki vam bo zaradi kakršnegakoli razloga že najbolj privlačna, in to ravno zaradi in z zavedanjem prve možnosti. V zakup za to, da bo finančno poskrbljeno za praktično vse, boste par uric na dan malo skakali v krogu in z ostalo evropsko mladino podelili ter pokomentirali kakšno tajpikal hebit, ki pritiče vaši kulturi.

Navsezadnje so tovrstne parade zgleden primer neke nove družbene podstati, nove miselnosti, ki seveda ni zamejena zgolj z mladinskimi izmenjavami in starostjo študentov. Namesto da se nekaj konkretno stori in skuša odpraviti, se o tem le pogovarja in izmenjuje mnenja. Namesto dejanske rešitve je postalo pomembno temeljito in argumentirano poročilo. Novodobni projektni diskurz, ki je zaradi vse več in več evropskih sredstev prisoten skorajda povsod, je dejansko ustvaril nek drug način spoprijemanja in aktivacijo abstrahiral v razpisno dokumentacijo.

Mlada in aktivna je bila vajenka Valentina.