Točno drugega avgusta ob 7.30 je Aleš Šteger, slovenski pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, urednik in še kaj bi se našlo, sedel na klop v parku pred avtobusno postajo v Beogradu. Umetnik je prišel na cilj – v majhen park z od sonca požgano travo in posut s smetmi. Na srbsko Lampeduso, kot park poimenuje Šteger, le eno od evropskih postojank na stotine beguncev z Bližnjega vzhoda, katerih končni cilj je evropski Zahod. In zakaj se je sploh znašel v tem humanitarnem kriznem žarišču, kjer Evropska unija vsak dan znova dokazuje, da je pri reševanju begunske krize pogrnila na celi črti?

Razlog bi najbrž najprej iskali v pesnikovem sočutju. Pomislili bi, da vrli pesnik, občutljiva duša, kakršni pesniki so, ne more več sedeti križem rok in opazovati tragedije, ki se odvija tako rekoč na našem pragu. A ugibati bi morali še enkrat – naš pesnik se je sicer v Beograd odpravil z najboljšimi nameni, a v prvi vrsti zato, da bi izvedel pisateljski performans Na kraju zapisano, za kuliso katerega je tokrat potreboval begunce.

Naj za začetek nekaj besed namenimo temu niti ne izvirnemu umetniškemu projektu, ki Štegra zaposluje od leta 2012, ko je prvič sedel v izložbo ljubljanskega elitnega Maximarketa in za steklom opazoval demonstracije proti skorumpirani politični garnituri, ki so potekale pred parlamentom. Z malo ironije lahko dodamo še, da je bilo to prvo kulturno aranžerstvo pri nas. Leta 2013 je sledila Japonska po tragediji v Fukušimi, nato Mehika po krvavem pokolu 43 študentov in zdaj Beograd. Kot poudarja Šteger, pri performansu nikakor ne gre za ekshibicionizem, kaj šele za samopromocijo, dodajamo mi, gre preprosto za to: »... da bi sebe in svoj jezik spravil v tako situacijo, ko ni mogoč noben drug izhod kot reakcija. Ta reakcija je v pisateljevem primeru pisanje samo ...«

In kakšna so pravila 'igre': pisatelj si vnaprej določi kraj in datum svojega pisanja, pri tem pa ne uporablja nobenih pripomočkov, kot so knjige, časopisi, zapiski ali splet. Pisati sme največ dvanajst ur in nastali tekst objaviti kar najhitreje, najbolje še isti dan. Celoten dogodek pospremi s fotografijami. Tokrat je bil njegov performans »reakcija na dejstvo begunske tragedije, ki je obenem tragedija redefinicije evropske samopodobe,« ali manj visokoleteče – vse večji evropski nestrpnosti je želel nastaviti ogledalo. V prispevku za RTV Slovenija nam zaupa nekaj globokoumnih ugotovitev, do katerih je prišel: »... velika večina beguncev je iz Sirije in Afganistana, velika večina jih potuje peš, velika večina si je za cilj izbrala Nemčijo.« No shit, Sherlock, kot da ne bi vsega tega slišali na vsakih poročilih! Novinarka Nina Jerman pa je za konec dodala, da gre za »prozno miniaturo, ki izrisuje sence, ki naseljujejo beguncev poln Beograd.« Se pravi, umetnost par excellence!

Vse lepo in prav, ampak kaj sploh je Štegrov projekt? Je to v resnici umetniški odziv na krizna dogajanja sodobnega časa? In če že, kakšen – ali govorimo o visoki umetnosti ali ekshibicionističnem blefu? Najbrž še vedno velja, da prava umetnost zahteva intelektualni razmislek, širi obzorja, odpira vprašanja, nudi estetski užitek in še mnogo več. Je kaj od tega zaznati tudi pri Štegrovem literarnem projektu? Zelo majhna verjetnost je, da bi literarno delo, nastalo v dvanajstih urah in brez piljenja, nudilo vrhunski estetski užitek in tudi v tem primeru je tako. Literarni jezik je bolj kot ne opisovalen, poln izrabljenih simbolov ali metafor, ponavljanj, predvsem pa iz celotnega teksta buta neznosna patetičnost, kot na primer: »Mi smo čakanje človeštva. Mi smo čas, ki ga zgodovina zaobide. Mi smo antidogodek, protiukrep sna, antispektakel, mi smo izgubljeni otrok sredi mesta, ki smo ga skozi tisočletja gradili ...«. Tudi dodane fotografije, posnete z mobilnikom, ne prinašajo nikakršne estetske vrednosti. Ker zapis ni fiktiven, ne moremo govoriti o literarnem potopisu, in ker ni dokumentaren tudi o (foto)reportaži ne. Je potem lahko kaj drugega kot navaden doživljajski spis?

Ozrimo se v preteklost, saj so pisatelji že kdaj prej prostovoljno ali po sili razmer sodelovali v zgodovinskih grozotah. Je odličen roman Klovnovi pogledi Heinricha Bölla morda manj avtentičen, ker ni nastal med vojno? Kaj pa roman Pločevinasti boben Günterja Grassa? Je pričevanje Imreta Kertésza o taboriščni izkušnji manj boleče, ker je roman Brezusodnost izšel šele čez trideset let? Od kod ideja, da mora delo nastati na licu mesta? In ne nazadnje, kakšen vtis daje Šteger, ko se v imenu umetnosti sredi največje bede ljudi brezbrižno usede na klop, odpre računalnik in začne klofati po njem? Ni to samo neokusno?

Če pogledamo širše, so takšni projekti v času, ko je kultura na robu preživetja, ko nima dostojnega predstavnika niti v svoji matični hiši in vsaj milijon 'strokovnjakov', ki si upajo brez zadržkov razpravljati o njej, sploh na mestu? Ali s takšnimi in podobnimi projekti, da ne bo pomote, Šteger gotovo ni edini, kulturniki ne pljuvamo v lastno skledo? Kakšen vtis dobi zunanji opazovalec o pisateljevanju kot delovnem procesu, ko zagleda izložbenega artista, ki v enem delovniku izda novo knjigo? Je potem čudno, da večina misli, kako literatura tako ali tako nastaja nekje za šankom, med enim in drugim 'šlukom', umetniki pa so samo lenuhi, ki parazitirajo na državnem denarju.

Pametni možakar Schiller je nekje zapisal: »Ni res, kar običajno slišimo zatrjevati, da občinstvo vleče umetnost navzdol, umetnik vleče navzdol občinstvo in v vseh časih, v katerih je umetnost propadla, je propadla zaradi umetnikov.« Skrajni čas je, da snamemo uzdo z jezika in jasno povemo, seveda ob ustrezni utemeljitvi, kaj je umetnost in kaj navadno šalabajzerstvo.

Knjigo lahko preberete tule: http://www.alessteger.com/

Fotografija: oddaja Poletna scena