Brali smo Hannah Arendt. Iskali smo revolucijo, pa je nismo našli. Trkali smo, a odprla nam je le slaba vest. A skozi branje se je artikulaciji ves čas izmikala osnovna misel: revolucija Hannah Arendt, če bi se je lotili zase, dejansko ni revolucija. Njena revolucija – revolucija prijateljev, zaupnikov – ne bo v tem do roba polnem svetu nikoli segla preko meja tesnih, a trdnih zvez in malih srečanj: kjer se srečujemo enaki, ne moremo enaki tudi postati. 

Danes se lotevamo druge naloge, drugega vprašanja: kaj nam Arendt dejansko pušča, če ne revolucije? Neko čustvo in neko strast, kot smo zapisali. Prebuja zavest, da si želimo prav svobode – tudi ko koraka le misel, lahko slišimo rožljanje verig. In če prisluškujemo utripom srca, lahko slišimo, da smo zvezani s tisoč in eno privatno, moralno in javno vezjo, če opazujemo svoje geste, pa vidimo, da si prizadevamo tako ali drugače iztrgati male prostore svobode in delovanja zase.

Dobro že razumemo, da vsaka svoboda s seboj prinaša svoja zatiranja, vsako zatiranje pa spregleduje svoboščine. Vemo torej, da ne bomo nikdar toliko svobodni, da ne bi hoteli biti še bolj. Kadarkoli - tu je uvid Hannah Arendt, ki je blizu Foucaultu - se zavemo svoje nesvobode, se v resnici zavemo meja svoje svobode in jih hočemo širiti. Kot pravi nekje Althusser: otoki komunizma vedno že obstajajo. Nobena svoboda ni večna, nobeno zatiranje ni totalno.

Kje najdemo danes prostore svobode zase, v katerih se srečujemo enaki in se najbolj zavedamo svoje nemoči? Kje jih ustvarjamo in za koga? Med prijatelji, za prijatelje in z njimi – v prav arendtovski maniri. Toda druščine enakih in tovarišije prijateljev so majhne, nikoli ne bodo zbrale moči, da nas vse osvobodijo ali celo zavladajo – nikoli ne bodo postale družbe. Zakaj ne? Ker so zadovoljne same s sabo – z notranjim prostorom svobode, kjer je mogoče realizirati željo po delovanju.

Ali se bo zavezništvo akademikov kdaj povezalo z neumnimi in nerazsvetljenimi množicami? Ali bodo kdaj stopili v federacijo z druščinami čistilk, gradbenih delavcev, kmetov, s katerimi nas ne druži prijateljstvo? V resnici nas vse to niti ne zanima. Dobro hočemo najprej zase in za svoje, šele potem za svet in za proletariat. Kdo je tako predan, da bi se odpovedal življenju in prijateljstvu, ljubezni in strasti v dobro sveta?

Dejansko nismo komunisti: nimamo ne gibanja, ne partije, ne države – pa tudi predanosti in discipline, da bi jih gradili, ne. Tudi delavci nismo - prej obratno -, ne živimo še pod diktatom nujnosti, samo slutimo jo na obzorju prihodnosti, ko nam bo odvzela še tisto svobodo, ki jo imamo. Če smo torej levičarji, smo to predvsem preventivno, da bi si svobodo obdržali, ne da bi se osvobodili, da bi si obdržali svojo tolpo, svojo stranko, svoje tovariše.

Ko zadevamo ob notranje meje svoje svobode, vedno znova spoznavamo, da jo je, kolikor jo potrebujemo prijatelji, mogoče kupiti. Zemljo, hišo, vas, otok, vrt – hortus conclusus nam je povsem zadosti. Naš bojni krik? Postanimo podjetniki – kupimo si svobodo! Ko je enkrat vzpostavljena svoboda med nami, zakaj bi se povezovali?

Realno smo torej anarhisti – foucaltovski, deleuzejanski; muči nas sicer odsotnost delovanja, obsedeni smo z vprašanji oblasti in z željo po prisotnosti in vplivnosti v svetu in življenju. Kadar se ne zavedamo svoje lastne želje po svobodi, izumljamo zatiranja, upore in osvoboditve. Slišite tu, kakor odmev, sentimente Hannah Arendt? Ne smemo več mešati svobode in osvoboditve, kajti škoduje nam – toda predvsem psihološko.

Ko se zavemo svoje svobode, ko ta dobi obliko, ko se, kjer smo dva ali trije zbrani v njenem imenu, beseda naseli med nami v mesu, ne seže več kaj prida daleč. Vsakdo hlepi najprej po dejavnih prijateljstvih, po skupnem življenju in delovanju, po souporabi. Toda ali so to pojmi javnosti? Ali so to politične kategorije? Arendt jih išče pri Grkih, Agamben jih najde v srednjeveških samostanih … Navsezadnje se izkaže, da je politično za naše branje in uporabo Hannah Arendt povsem odveč. Potem ko nas spomni na svobodo, storimo bolje, če beremo rimske stoike, Deleuzea, Foucaulta in Althusserja. Tehnike življenja, mišljenja in srečanja so tiste, ki jih bolj kot politiko potrebujemo za svojo svobodo.

Če pa želimo svobodo širiti onkraj imanence prijateljstva, če hočemo torej zares biti politični, potem bomo prek vezi tovarištva morali stopiti v čevengurski komunizem – ne Arendt, ampak Bogdanov, Marx in Lenin. Ko beremo Marxa in Lenina, nas preseneti njuna skromnost – komunist je skromen v svojih zaključkih in širok v svojem razgledu. Prva naloga komunista - kot estetične in etične subjektivnosti - je preučiti položaj, uvideti svoje mesto in možnosti delovanja. To smo počeli in to je vir naše melanholije. Druga naloga komunista - kot političnega akterja - je izpeljati skromne zaključke in jih udejanjiti. Kaj smemo zahtevati? Vse. Toda kaj smemo pričakovati?

Revolucija Hannah Arendt bo vedno ostala revolucija svobode, ki traja le toliko kot človeško prijateljstvo, to pa je manj kot človeško življenje – z njo smo lahko zadovoljni, kajti lajšala nam bo ure do večnega pokoja, toda za njo ne bo ostala nobena sled. Zato je obsojena na rousseaujevsko usodo vseh človeških izumov: vedno znova pozabljena, vedno znova izumljena. Nad vrata svojih komun pa bomo zapisali in v svojih meditacijah premlevali skrivnostne Brechtove verze:

»Tvoja revolucija se bo končala s tvojim koncem,

toda, ko prideš ti k svojemu koncu

gre naša revolucija naprej.«