»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim

človeka od njegovega očeta,

hčer od njene matere,

snaho od njene tašče;

in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.

Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«

S temi besedami eno od svojih agend izpove Jezus Kristus, čigar rojstvo obhajamo na današnji dan. V času tako imenovanih božičnih praznikov, ki naj bi bili izrazito družinske narave, se zdi navedek precej primeren. Saj veste, ob božiču se pred domačim ognjiščem, okrancano jelko in bleščeče zavitimi darovi pod njo zbere vsa družina, da intimno zaprede po drobovju svoje eksistence, vsa vzradoščena od dejstva sebe in blagoslova večne nuklearne, mononuklearne, verižno reakcijske ali kakršnekoli že variante. Pojem družine in njegov koncept se pač ne spreminjata, naj se udejanja tradicionalno, enostarševsko, lgbtjevsko itn. Reproduciramo se in tega se veselimo.

Na ta sveti svetovni dan se velja toliko bolj spomniti Jezusovih izrekov, kakršne nam predočajo predvsem evangeliji, ker sicer od njegovega imena, mišljenja in rojstva - samega po sebi sicer precej minornega dogodka, izvemši ne povsem dorečen čudež brezmadežnega spočetja, ki ga danes seveda lahko fino poustvarja nič kaj božično navdahnjena medicinska znanost -, ne ostane kaj dosti. Bolj ali manj sekundarna mnenja, razne puhle poslanice, tikajoče se predvsem omenjenih familiarnih radosti, človeške bližine s presežkom kakšne lepe podobe svete družine v hlevu, ter slaboumni žurnalizem, ki razen nekih povsem nerelevanvnith t.i. zgodovinskih dejstvenosti komaj kaj pridoda k razumevanju vsaj historične figure in institucionalnosti, bohnedaj tudi kakšne subverzivne duhovnosti.

Temu lahko pridodamo še precej ogabno anglosaksonsko mrzlico obdarovanja in preobloženih miz, potic, šunk, majonez, velikih narodnih gojiteljic hemeroidov, in praznovanje, kakršno se vrši zadnjih petindvajset in nekaj let, je kar dobro očrtano. Komunisti so že vedeli, zakaj 25.12. ni bil državni praznik. A nismo tu zato, da moraliziramo in bentimo čez nebrzdano potrošniško kulturo, pozabljanje tako zvanega božičnega duha ter hvalimo nezgrešljivo socialistično intuicijo: 'Vidite, če dovolimo praznovanje teh mrtvih relikvij na dekadenten zahodnjaški način, bo šlo vse v kurac. Resnično vam povem, Kristus ne bo vrednejši od žlice francoske solate.' To meji že na preroštvo.

Skorajda vse omenjene površinske in povsem očitne zablode, kazanje s prstom na katere in trkanje na prsi zaradi katerih ni dosti manj slaboumno, demantira že čisto površinski pregled evangelija.

»Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«

Dolgi, predolgi citati, čisto se izgubi vsakršna poanta, če kakšna sploh obstaja. Res je. Po drugi strani pa vemo, da biblični citati niso nikoli predolgi. Če kaj, je preveč besedovanja in pametovanja ter nasploh pričkajočega pičkarjenja okoli njihovih poant in nepoant, premalo pa samega soočanja z njimi. No, nenazandnje to lahko rečemo o sleherni literaturi, védenjem, mišljenju od, kaj vem, arhitekture do psihoanalize. Vse preveč mahanja semtertja s tujim kurcem po koprivah ter premalo skrbenja za lasten organ. A vrnimo se nazaj na Jezusa oz., kar je isto, njegovo nujno ovekovečenje v kanonizirani besedi.

»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Za vsako stvar, ki jo želimo povedat, najdemo njeno evangelijsko varianto, ne da bi se sploh trudili pretirano iskati. Predvsem ker smo jo prečitali že kdaj prej, se podrazumeva. Vsem nereflektirajočim ateistom, brundajočim posmehljivo nejevero v naše početje, češ kaj mi še Radio Študent probava tupit to sranje, saj imamo Ognjišče in nenazadnje kar nacionalno javno hišo, lahko npr. takoj zabrundamo nazaj: »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.«

Ker pa zaradi prostorsko-časovne omejitve žal ne moremo nadaljevati s tem namišljenim disputom, moramo počasi izpovedat našo izgubljeno poanto.

Jezus in njegovo ovekovečenje v kanonizirani besedi, torej. Povejmo v preprosti formulni varianti: kar funkcionira z neprimerljivo tekstualno efektivnostjo, je evangelijska skrajna eliptičnost, tako rekoč sveta preproščina, s katero upoveduje, kar pač upoveduje, ter obenem radikalna praktična subverzija tega upovedovanja, katere medij je prav prvo popreproščeno izpisovanje pričevanja. Povedano preprosteje, je na delu naslednja fabulativna-naratološka progresija ali raje neskrunjeno mirovanje: X ljudje nekaj delajo, vleti Jezus s svojo druščino in pribije Y, nakar nikomur ni nič jasno. Nato Jezus reče: 'Kaj vam ni jasno?', poda kakšno prilično prispodobo ter jih vse skupaj pušča v transcendirajočem začudenju. In ti sami po sebi nič kaj pretresljivi drobci v bistvu sprevračajo poglavitno narativnost vladajoče ideologije, torej rušijo horizont samoumevnosti. Če smo krščansko romantični, da ne rečemo revolucionarni, bi lahko rekli tudi vsakokratne vladajoče ideologije.

Nekako takole, da zaključimo naša božična pametovanja. Prevpraševanje smisla praznovanja tega specifičnega rojstva nas je pač pripeljalo do te točke. Ker se nam mudi nazaj k potici, majonezi in raztrgavanju darov, vam lahko le še voščimo: vesel božič. »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Nekatoliško rečeno: berite biblijo.