V ponedeljek, 23. decembra, na dan ustavnosti, je v Gallusovi dvorani potekala državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga sicer obeležujemo na današnji dan. Proslava je zadnja v letnem nizu državnih proslav, ki se je letos začel s Prešernovim dnevom, nadaljeval z dnevom upora proti okupatorju, dnevom državnosti, 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in dnevom reformacije. Tudi Radio Študent je kot predstavnik medijev povabljen na državne proslave, na katere se z veseljem tudi odzovemo. Zanimalo nas je, kako je za razliko od dneva državnosti, ki se odvija na prostem, videti državna proslava v decembrskem času v objemu topline Cankarjevega doma.

Protokol veleva, da je na državnih proslavah predvidoma en govorec, najsi bo predsednik države, državnega zbora, vlade ali ustavnega sodišča. Protokol dalje veleva: “Na državne proslave ob dnevu državnosti ter ob dnevu samostojnosti in enotnosti se vedno vabijo člani Predsedstva Republike Slovenije, Vlade in Skupščine iz časov osamosvojitve, ki imajo na državni proslavi strnjen sedežni red.” Ti sedijo v parterju: v prvi vrsti zmeraj aktualni in bivši predsedniki Republike Slovenije, predstavniki verskih skupnosti, potem po vrstah v parterju pomembnost funkcije, jasno, upada. Vsekakor je že protokolarna izvedba zanimiva - 45 minut je namenjenih posedanju, saj je sprva treba na vse balkone spraviti še ostale povabljence, ki nimajo točno predpisanega sedežnega reda in se v dolgi vrsti vijejo skozi detektorje kovin. Velja pravilo “prej prideš, bolje sediš”. Čeprav nam je namenjen drugi balkon, ki je najbolj oddaljen od odra, pa je prav iz zadnje vrste pogled navzdol izvrsten: lahko bi celo rekli, da je imel na tokratni proslavi prednost.

Pahor je povedal navdihujočo, a resnično zgodbo, magično zgodbo o uspehu, zgodbo s srečnim koncem - ko smo za skupen cilj sodelovali kot nikoli poprej in nikoli poslej. 

Nagovor predsednika

Za kulturni del proslave je bila s strani koordinacijskega odbora izbrana predstava v režiji Matjaža Pograjca, nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič iz Drage. Predstava se glasi Slovenska popevka - zrežirana kot gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše z aranžmajsko osvežitvijo dua Silence - in je premierno zaživela novembra 2017. Od takrat so nastopili že 60-krat, tokrat pa so jim vrata odprli na najpomembnejšem kulturnem dogodku v Sloveniji, nastopali so odstotkovno najvišje kotirajoči publiki.

Predstava, tokrat imenovana Tvoje srce, moja domovina, je, milo rečeno, lepa. Lepota predstave je lepota ljudi, ki v njej nastopajo, brez pretencioznosti in pretiravanja. Predstava hodi po tanki meji in bi zlahka prestopila mejo grotesknega, če bi ustvarjalci želeli siliti ljudi v formo, ki jim ni lastna ali udobna, čeprav, po pravici povedano, s te razdalje ni bilo moč razbrati obrazne mimike nastopajočih. To je ena redkih predstav, ki dela na vključevanju deprivilegiranih skupin. Poleg 12 oseb z motnjo v duševnem razvoju nastopa še 8 profesionalnih igralcev in igralk: ko pomešani stojijo skupaj na odru, se ločnica med drugačnim in normalnim briše. Navsezadnje si prizadevamo delati na inkluzivnosti.

Čeprav bi lahko bila, predstava ni niti malo cinična ali žugajoča. Kljub veselju nastopajočih bi za obiskovalce lahko delovala kot mučilnica - kako se po taki prireditvi vrnemo v svoje male svetove in delamo naprej, kar delamo, kar se nam nemara lahko zgodi ob vsaki krivici, ki jo zaznamo ob ravnanju z begunci, izkoriščanimi delavci, brezdomci, ob krivici do vseh živih bitij, ki se sama ne morejo braniti pred svetom konkurence. Delo z depriviligiranimi skupinami je vrednostno oziroma ekonomsko postavljeno precej nizko, hkrati pa je zahtevno in terja strokovno ravnanje. V veliki meri sloni tudi na bazi prostovoljstva.

Družbeno koristno delo, ki bi ga socialna država morala opravljati, je rezervirano za ljudi, ki še nimajo služb, za brezposelne, ki si s tem dvignejo socialno podporo, ali za tiste, ki ne zmorejo odplačati svoje kazni. Tako se rob z robom hrani. Pa vendar je takšno delo najbolj državotvorno in - kot nam da predstava misliti - bi moralo biti postavljeno v samo središče. Na njem bi moral biti osnovan univerzalni temeljni dohodek. Ukvarjanje s soljudmi je najbolj naporno in hkrati največ vredno za skupnost, četudi lahko kdaj pomeni le trepljanje lastne rame. A ta predstava gledalcem ne nudi očiščenja duha v svoji bridkosti - solze so nam tekle, ko bi se rajši trepljali po rami.

V na žalost precej prazni scenografiji se predstava ne trudi biti kompleksna, saj večji koordinacijski podvigi terjajo mnogo več truda in poguma. Kaj šele da bi bila predstava izvedbeno popolna, od gledalca terja potrpežljivost. Glasbene in plesne točke so ravno zaradi netočnih glasov in nekontroliranih gibov celo bolj zanimive in delujejo osvežujoče v sicer precej strogo zastavljenem prostoru vrhunske kulturne produkcije. Morda so ravno ti časi mimo, časi bahavosti in baročnih gest, ki se umikajo sproščenosti in življenju v vsej njegovi pojavnosti. A ne mislimo si, da smo s tem kaj naredili - težje prizadeti ljudje nimajo enakih možnosti, posebej če niso iz razumevajočih in socialno dobrostoječih družin. Domovi za segregirane so postavljeni na mestna obrobja; s tem se ne naučimo sobivati in ne moremo trditi, da smo spoznali drugačnost, četudi smo jo proslavljali.

Čez 1000 let

Pogostitev je bila izvrstna, z dobro glasbeno spremljavo. Čeprav bi si želeli ostati dlje in videti, kdo na državni zabavi ostane zadnji in če kdo pod mizo, smo se raje odpravili nazaj v svoje male svetove.