Le še dva dneva nas ločita od trenutka, ko bodo evropski birokrati končno razglasili, katero slovensko mesto bo leta 2025 nosilo »laskavi« naslov Evropske prestolnice kulture. Sredi epohe globalnega boja proti novemu koronavirusu, ki mu sledita neizbežna ekonomska kriza in poglabljanje stanovanjske problematike, se štiri slovenska mesta že nekaj mesecev intenzivno borijo za skromno finančno injekcijo evropskega sklada. Pri tem ne varčujejo z visokoletečimi puhlicami, ki bolj malo pomenijo, le utrjujejo svojo birokratično samonamembnost in nudijo ideološko oporo nadaljnji turistifikaciji.

Evropska mesta so se v zadnjih desetletjih prelevila v turistične lunaparke, polne okrancljanih fasad, s katerimi se na vso moč trudijo kakor z zavesami zagrniti bedo svojih prebivalcev. Neoliberalni vzgibi usmerjajo kapital v privlačne aktivnosti za obiskovalce, ki jim vzbujajo feel-good občutke in krepijo željo po ponovnem obisku mesta, ki se jim zdi tako zelo gostoljubno in domače. Seveda se počutijo kot doma, ko pa so si procesi gentrifikacije vsepovsod zelo podobni! Kar se nam zdi v tujih mestih tako zelo domačno, je zgolj utrjevanje norme kapitalističnega mesta. V takem mestu je prostor za obnovljenimi fasadami pač namenjen kapitalu in ta kapital se samooplaja s kapitalizacijo prostora. Kar ne more biti profitabilno, je obsojeno na odrinjenost z območja skeširanega krogotoka.

Ljubljana je nazoren primer mesta v tranziciji, kjer novi hoteli, kulturni centri in sobe pobega iz centra izrivajo prebivalstvo, ki naj svoja življenja raje prestavi kam na obrobje, kjer ne bo moglo niti slučajno zmotiti koleščkov industrije zaslužka od turistov. Iz centra izginjajo študentski in samski domovi ter domovi za ostarele, gradijo se le še elitna stanovanja, za katera lahko le upamo, da jih v naslednjih desetletjih napolnijo bogatuni, ki bodo na Petkovšku malicali desetevrske burgerčke.  Kajti Ljubljana umira in če kdo, jo bodo oživile hipsterske horde in elitni podjetniki na poslovnih potovanjih. Od njih se služi! In zaslužiti moramo! Za nove parkirne hiše, za vedno večje galerije in seveda za kafiče, kjer strežejo IPA in nabijajo cene kavam z umetnimi sirupi in riževim mlekom. Tukaj ni več prostora za pajzlje in delavce, ki za šankom zabijajo ure po šihtu ob domačem lagerju in rakiji. Moderni Slovenci, ljubljanski meščani pač ne kadimo v zaprtih prostorih in se ne vdajamo vulgarnosti ponočevanja na pločniku s pločevinkami Mercatorjevega piva v rokah. 

Nova kultura mesta ni za revne in je po logiki precej podobna operi, čeprav izrablja za svoje izkrivljene namene vse kontrakulturne vzgibe, ki so se uveljavili kot trademark privlačne skuliranosti. Metelkovo MOL oglašuje kot projekt, in sicer z besedami »najpomembnejša gonilna sila alternativne kulture v slovenski prestolnici«, pri čemer pa ignorira, kako se je ta kultura sploh vzpostavila – z bojem proti oblastnikom. In današnja realnost te alternativne kulture je ravno nasprotna od tiste, ki so si jo osvoboditelji AKC Metelkove mesto verjetno zamišljali ob zasedbi prazne vojašnice leta 1993. To, kar nam je ostalo od alternativnega prostora druženja, so klubi, v katere si vstop lahko kupimo za najmanj osem evrov. No, pet - pred polnočjo.

»Ljubljana in regija sta podoba dediščine par excellence,« pišejo. Verjetno so kot poklon ekscelenci ‒ največjemu slovenskemu arhitektu ‒ za enega izmed objektov prenove izbrali ravno Plečnikovo Baragovo semenišče, ki je s spretnim pogajanjem v denacionalizacijskem postopku dokončno pristalo v rokah MOL. Janković si prizadeva dokončati Plečnikove originalne načrte krožnega slovenskega Panteona, seveda v sodobnejši, stekleni in sterilni različici. Za potrebe kavarne bodo iz stavbe izselili dvesto tri postelje študentskega doma Akademski kolegij. Prijavna knjiga EPK pa obljublja reševanje stanovanjskih težav mladih s tem, da se bo v novem Baragovem semenišču, citiramo, »zagotovilo tudi 120 novih stanovanj mladim perspektivnim kadrom«. Kdo naj bi ti perspektivni kadri, ki si stanovanja zaslužijo, bili, pa ne povedo. Najcenejših študentskih postelj v univezitetni Ljubljani pa gotovo ne bodo nadomestili.

Tihožitja bodo v planirani največji kunsthalle, Galeriji Cukrarna, zamenjala bogato živo zgodovino, ki se je udejanjala v tej stavbi po propadu industrijske dejavnosti. Ko je po potresu leta 1895 v Ljubljani nastopila stanovanjska kriza, so Cukrarno zaskvotali. Tukaj so poleg revnega delavstva in literarne smetane svoje zatočišče našli tudi ljubljanski brezdomci. Danes se stavba institucionalizira v smislu razstavnega prostora, kjer bodo sedem tisoč šeststotim kvadratnim metrom kraljevali kipi, slike in ostale moderne umetnosti. »Klošarski hotel« pa naj svoj prostor pod soncem išče nekje izven centra, najraje v zastirki golovškega gozda, kot so recimo brezdomcem dobronamerno svetovali policisti med prvo karanteno.

Podoben primer institucionalizacije prostorov v centru je tovarna Rog, po prenovi Center Rog, za zdaj pa še obstoječa Avtonomna tovarna Rog. Za njenimi zidovi še zmerom deluje bolj ali manj družbeno angažirana skupnost, ki poleg svojih lastnih umetniško-kulturniških udejstvovanj prireja še celo vrsto brezplačnih delavnic in izobraževanj na področju raznih cirkuških, športnih in umetniških veščin. Še vedno pa v tovarni delujejo tudi skupine v podporo migrantom in brezdomcem v Ljubljani. Kljub temu da se skupnost trudi vzpostaviti pravno zaukazani dialog z občino,  MOL vztraja v dolgotrajnih dragih sodniških procesih. Delovanje Avtonomne tovarne Rog skuša diskreditirati in hkrati še osiromašiti bivše uporabnike, ki so v te procese vpleteni. Na vabilo na dve javni tribuni o prihodnosti mesta, na katerih so bile predstavljene tudi alternative planiranemu projektu, se MOL ni odzvala.

Ljubljana 2025. EPK. Solidarnost. Velika beseda za velike projekte. Vprašanje, ki se mi kot nekajletni prebivalki Ljubljane poraja, je: kako lahko zaupamo solidarnostne projekte mestni občini, ki se v večletnih Jankovićevih mandatih nikoli ni zares izkazala kot solidarna s svojimi prebivalci? Ali solidarnost pomeni v časih stanovanjske krize deložirati več sto študentov in hkrati še stanovalcev v neprofitnih stanovanjih iz Akademskega kolegija? Ali je solidarnost med pandemijo zapreti vsa javna stranišča in mestne fontane ter tako brezdomcem popolnoma onemogočiti dostop do tekoče vode in osnovne higiene umivanja rok, ki rešuje življenja? Ali solidarnost pomeni odvzeti skupnosti štiriindvajset tisoč kvadratnih metrov prostora in ji v zameno ponuditi petsto kvadratnih metrov za nadaljnje delovanje?

Če solidarnost v resnici pomeni menedžiranje mesta po svoji grebaški viziji ‒ povečevanju zaslužka na račun turistov in domačih prebivalcev ‒, potem je delovna skupina za prijavo EPK odlično zadela slogan. Če pa solidarnost v resnici pomeni kaj popolnoma drugega, potem bi lahko za bolj vključujočo in solidarno MOL predlagali opustitev megalomanskih kulturnih projektov in osredotočanje na projekte gradnje novih neelitnih stanovanjskih blokov. Predlagali bi lahko tudi prenovo dotrajanih stavb v centru za brezdomska zavetišča, brezplačni potniški promet in obujanje zaraslih otroških igrišč v blokovskih naseljih. Predvsem pa zagotavljanje brezplačnega kulturno-umetniškega udejstvovanja, recimo s tem, da javnega prostora ne privatiziramo z javno-zasebnimi partnerstvi. Če omogočimo preživetje, bo v mestu zaživela tudi bolj celostna kulturna scena, za katero si ti urbani vizionarji tako zelo prizadevajo.

Za Radio Študent je z ljubljanskih ulic komentirala Yaya Salükom.