Čez nekaj ur se bo v Mariboru začel 5. shod ljudstva, ki zahteva odstop mestnega sveta, katerega klientelistične lovke segajo globoko v javne ustanove in mestna podjetja. Famozna mariborska hobotnica, temelječa na zvestih sledilcih župana Kanglerja, je razkrita. Saga o ekonomskem čudežu, ki naj bi sledil EPK-ju, se je neslavno iztekla v odkrivanje neizmerne netransparentnosti in korupcije.

Mariborčanom je po več kot 20 letih ekonomske in družbene krize, poneumljanja družbe in ustvarjanja umetnega blišča prekipelo. Za to niso krivi radarji, tako kot Gavrilo Princip ni kriv za izbruh prve svetovne vojne. Vzroki so mnogo globlji in kompleksnejši. Poleg lokalnih problematik odražajo zlasti globalno stanje duha.

Svet se upogiba pod uničujočo politiko varčevanja. Države, ki niso uspele zadržati zadostega deleža lastnega gospodarstva, postajajo dekle močnejših ekonomij. Korporacije cvetijo, banke grabijo, medtem ko se države zadolžujejo in prelagajo bremena na pleča prebivalcev. Kot pričajo nedavne afere Starbucksa in Amazona, mednarodne korporacije državam, v katerih poslujejo, ne plačujejo milijardnih davkov na dobiček. Ti se kopičijo v davčnih oazah.

Maribor je tako zgolj eno izmed mest, kjer se ljudstvo odločno upira praksam fundamentalnega korporativizma in zavrača gojenje priviligijev izbrancev na račun družbe. Kot posledica uličnih vstaj je bilo oblikovanih nekaj skupin, med njimi tudi 'Skupaj za Maribor', odbor predstavnikov ljudstva, ki se ne strinja s trenutnim političnim in gospodarskim divjanjem.

Odbor je sestavil manifest, ki poleg odstopa mestnega sveta zahteva tudi revizijo netransparentnih zaposlitev in škodljivih javnih poslov ter večjo udeleženost ljudstva pri odločanju o lastni usodi. Zahteva nov način upravljanja mesta, ki temelji na samooskrbi, javnih podjetjih v lasti ljudstva, reguliranem spodbujanju gospodarske produkcije in učinkoviti socialni oskrbi.

Omenjeno situacijo je mogoče aplicirati na celotno Slovenijo in ne nazadnje tudi na velik del Evrope, kjer želi ljudstvo končati divjo privatizacijo, gmotno in ideološko segregacijo ter ponovno ustvariti družbo blaginje. Večina državljanov nasprotuje ustvarjanju nove aristokracije, temelječe na politični pripadnosti in dedni pravici. Večina Evropejcev pač noče Amerike.

Slovenskim skupinam in pobudam uspeva po zadnjem velikem protestu v Ljubljani učinkovito izražati svoja stališča in ideje. Odpirajo se blogi, pišejo manifesti, artikulirajo se programi nove družbene ureditve. Pobude uporniških skupin so zelo heterogene, a takšna je pač demokracija. Na drugi strani je ljudstvo zelo enotno in solidarno v osnovnih zahtevah. Alternativa torej je!

Skupni manifest največjih treh vstajniških skupin, ki je bil participatorno izglasovan na spletu, kliče po uvedbi socialne države, ki bo omogočala dostojno življenje slehernika, političnem soodločanju ljudstva in uvedbi enakosti pred zakonom. Kot ukrepe navaja nepreklicen odstop vlade in odpravo politike varčevanja.

Konkretnejši predlogi se nekoliko bolj razlikujejo, a spet vodijo v isto točko: vsi se zavzemajo za večjo vlogo države v ekonomski politiki in za večjo vlogo državljanov v državi. Civilna pobuda 'Danes je nov dan' tako zbira predloge za vzpostavitev nove družbe in novega človeka. Eden ključnejših je „pravica do stanovanja“, ki vključuje idejo po ponovni oživitvi modela državnih oziroma neprofitnih stanovanj. S tem bi zmanjšali moč parazitske kaste lastnikov nepremičnin, podjetij ali posameznikov, ki z oderuškimi najemninami in cenami molzejo najbolj ranljive družbene skupine.

V manifestu 'Delavsko-punkerske univerze' je objavljena zahteva po uvajanju ekonomske politike, ki bo spodbujala produkcijo, temelječo na realnih potrebah. Številne skupine so enotne v pobudi po uvajanju neposredne demokracije po švicarskem vzoru. Med mnoštvom objavljenih člankov izstopajo pisci, ki iščejo mesto slovenske vstaje v globalnem planu. Pobude so usmerjene proti virtualnemu - finančnemu sektorju, ki brutalno manipulira realne sektorje gospodarstva. V enem udarnejših člankov je Luka Mesec izrazil potrebo po koordiniranem, državno vodenem gospodarstvu in ekonomski demokraciji, ki bi uvedla notranje lastništvo podjetij, nekakšno posodobljeno različico delavskega samoupravljanja.

Omenjeni predlogi večinoma ne kličejo po ukinitvi kapitalizma, zahtevajo le njegovo odgovorno državno regulacijo. Protesti torej niso proti-državni, ampak izrazito pro-državni. Zaenkrat najglasneje izražajo zahtevo po večji odgovornosti kapitalskih elit, to je lastnikov, ki so dandanašnji popolnoma nedotakljivi.

Delovanje političnih, kapitalskih pa tudi akademskih elit je dokončno pokazalo, da je mantra preteklih dvajsetih let lažna. Mantra, da se z družbeno lastnino a priori ravna neodgovorno, medtem ko je zasebna last vselej optimizirano vodena; menedžerski podvigi Igorja Bavčarja in Boška Šrota so najboljši dokaz takšnih puhljic. Zrušena je mantra o zdravi konkurenčnosti kapitalizma, saj smo že leta priča trendu slabega kadrovanja, temelječega na sorodstvenih vezeh in ideološki pripadnosti. Kako le konkurirati potomcem elit, ki jih čakajo stolčki v nekdaj javnih, danes pa družinskih podjetjih? Kako gmotno konkurirati ljudem, ki jim zaradi posedovanja lastnine nikdar ne bo treba delati?

Če je film 'Zeitgeist' do nedavnega veljal za napihnjeno teorijo zarote in popolno utopijo, smo danes vse bližje spoznanju, da prav res plujemo na ladji norcev proti čerem. Neverjetno je namreč, da je v dobi visoke tehnologije ta popolnoma podvržena kapitalu z nazadnjaškimi cilji. A ljudstvo se vse bolj zaveda svojega položaja in možnosti. Stranka SDS in katoliška cerkev preko svojih trobil sovražno in divje razglašata nevarnost državnega udara in komunistične revolucije, četudi naštete ideje in programi ne pozivajo k retrogradnemu socializmu, ampak le k progresivnemu socialnemu kapitalizmu.

Programe in pobude je pred petkovo ljudsko vstajo premleval Miha Colner.