Te dni mineva dvajset let, kar je izšel prvi del Shreka. To samo po sebi ne bi bilo nič takega, če se na internetu ne bi kar naenkrat pričeli pojavljati razni zapisi, ki želijo s kontroverzno vsebino na račun mojstrovine, ki se imenuje Shrek, nabirati klike in všečke. The Guardian je pred kratkim denimo zapisal, da Shrek pravzaprav ni zares smešen film, da je precenjen in da predstavlja dno animiranega filma. V današnjem prispevku torej branimo Shreka in njegovo čast.

Shrek živi v močvari. In ne, ni mu treba povedati, da je močvara, v kateri živi, trash. Ker ve. V uvodni špici se tušira z blatom, model ni slep. Mir mu krati sodrga, ki se, opremljena z vilami in baklami, spravlja nanj. Ni povsem jasno, zakaj – zanje je močvara očitno trash, ampak gledalec ne razume, zakaj točno morajo svoje mnenje deliti s Shrekom. Ampak OK, pustimo. 

Poanta cele tetralogije, ki bo kmalu pentalogija, je, da gre raznim likom in likušam na živce, da se ‘ma nekdo, ki je tok trash, lahko fajn. Osnovni zapleti so sicer vedno zunanji in kontingentni – Shrek mora recimo rešiti princeso, da bi Farquaad, koncentracijsko taborišče pravljičnih junakov, iz njegove močvare prestavili nekam drugam. Ali pa: njeni tastari à la Shrek. Vseeno pa zgodbo vedno poganja to, da je Shrek trash in da to njegovim hejterjem ni všeč. In ker njegovi hejterji na koncu vsakega filma postanejo feni, naslednji film vedno postreže z novimi hejterji — prosto po cringe side hustle objavah na Instagramu.

Svet, v katerem živi Shrek, je očiten diss Disneyja, jukstapozicija vseh pravljičnih junakov celotnega korpusa zahodne civilizacije, mozaik pa preči neoliberalna gesta: šarm fevdalne aristokracije zamenja cinična in brezkompromisna komercializacija. Razen Shrekove močvare, v kateri vztraja nek anarhoprimitivistični moment, so vsi prostori magični samo na račun nevidne roke. 

Disneyjeva imanentna magičnost je bullshit, namenjen prodaji vstopnic za zabaviščni park in raznega mercha nasploh – to je metakritična pozicija, ki jo zavzema Shrek. Pred gradom Duloc se čaka petinštirideset minut, dežela Far Far Away, po naše dežela Daleč, daleč stran, je parafraza Los Angelesa z vsem bliščem in bedo. Shrek je v resnici paradokumentarna serija, ki nam pokaže, kako deluje Disneyjev zabaviščni park – saj veste, za Potemkinovo kuliso. V Shreku gre torej za moment, ko se megla pravljične magije razblini, pod njo pa se pokažejo resnična razmerja moči, dobro naoljen stroj apropriacije vrednosti. 

Obenem je družba v Shreku očitno razklana, čeravno je tudi ta razkol kompleksen: v prvem delu se kaže kot delitev na ljudi in pravljična bitja, v kasnejših inačicah prevzame splošnejšo delitev na pravljične junake in tradicionalne pravljične zlikovce. In v tipični postmodernistični maniri se v tretjem delu Shreka zlikovci uprejo avtorju ter dosežejo popolno samoemancipacijo: kapitan Kljuka se denimo odloči gojiti marjetice. To je preobrat zato, ker gre za neko heglovsko gesto: sprva vlada nekakšna dikcija »postani to, kar si«, se pravi, če si zlikovec, si zlikovec, toda zdaj se antagonisti naučijo misliti svobodno. Gre za paralelo francoske revolucije, kakopak.

Tretji film je za razliko od bolj romcomovske usmeritve prvih dveh izrazito političen, zopet z močno poanto, ki vsekakor razhudi malomeščanske kaviar aktiviste pri Guardianu - Shrek bi lahko postal kralj. Ampak noče. Čeprav je dovolj luciden, da vidi, kaj se dogaja v deželi Far Far Away, ni revolucionar. Vse, česar si želi, je življenje v njegovi močvari. In ravno to je poanta – Shrek ve, da v sebi nima tega narcisoidnega impulza, da bi se postavil pred množico in govoril. Hkrati mu je v resnici relativno vseeno – je pač egoist, češ izvajajte etnično čiščenje, samo ne v moji močvari. Zato – in to je genialna poteza filma – poišče svetlolasega modrookega bratranca, pač nekega norca modre krvi, ki na koncu reši svet s svojim poceni spravnim govorom. 

Saj veste, eden tistih govorov, ko lirski subjekt reče »prijatelj mi je nekoč povedal« in ob tem pogleda nekega drugega protagonista, s katerim sta se prej v filmu skregala. In potem pove neko subvertirano poanto, ki je prej ni razumel in je vodila do prepira s tistim drugim protagonistom. In zdaj množici pove poanto, ampak vanjo zakodira skrivno sporočilo: nisva več skregana. 

To je, jasno, poceni ekspozicija, s katero nam film pove, da je tudi tip sam po sebi poceni. In to je to, modelom v Guardianu je zanimivejši ta tip, Artur al’ kaj že, in zato ne marajo Shreka, ki bi se rajši, kot da rešuje svet, kopal v blatu v svoji močvari. Je pač trash, je malodane apolitičen in tako dalje. Ampak to ne pomeni, da ni zanimiv lik. In ravno zato je Shrek tako fascinantna franšiza: Shrek ni junak, ni heroj, niti se ne trudi biti. V svetu pravljičnih junakov, herojev in zlikovcev je Shrek verjetno edini, ki mu v resnici ca — edini, ki mu je vseeno. Shrek je na nek način to, kar bi bil Harry Potter, če Mrlakenstein nikdar ne bi obstajal – bil bi samo en random buraz, ki z Ronom poha na stranišču, v prostem času pa petim gledalcem na Twitchu streama Cities: Skylines.  

Celotno sporočilno mojstrovino je ustvarjalcem Shreka uspelo zapakirati v brezkompromisen in samozavesten celofan. Dober primer je glasba: že v prvem delu, ko je bil Shrek samo film o random zelenem grdobcu, se na istem soundtracku pojavita Allstar benda Smash Mouth in pa – sicer v priredbi – Hallelujah. Ni kaj, moraš ‘met jajca, da narediš kaj takega. Da o briljantni glasbi v dvojki ne govorimo – vsa scena, spletena okoli I Need a Hero, je pač vrhunska. In preostanek soundtracka, od Eelsov do sijajnih priredb Bowieja, je ambiciozen. In izvrsten. In enako velja tudi za druge aspekte filma: odlična izvedba krasne ideje. 

Sicer je res, da je v filmih kar dosti straniščnega humorja, ampak – prvič – obstajajo tudi hujši grehi, in drugič – Shrek je film, ki se ne jemlje preveč resno. Med drugim ima Shrek v svoji toaleti na štrbunk napeljan vodovod, kar izvemo v prvih tridesetih sekundah prvega filma. Pač pretrpiš, zaviješ z očmi, pa je. Skratka. Končna ocena je preprosta: Shrek je fenomenalna filmska serija, kdor koli pravi drugače, je snob. Mislili smo, da je četrti film zadnji, zdaj pa pride petka. T’ko pač je. It’s never ogre.