Že četrto leto se je v organizaciji LUD Literatura in Društva slovenskih literarnih kritikov odvil mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike, ki naslavlja stanje literarne kritike v širšem družbenem in kulturnem kontekstu. Letošnji simpozij je naslovil temo izključevalnih in vključevalnih praks s posebno navezavo na manjšinska in prezrta literarna dela ter izpostavil, kakšno odgovornost do njih nosi kritika. Namen tega poročila ni obnova vsakega prispevka posebej, temveč bo skušal izrisati vidnejše pereče točke, ki so vzniknile med predavanji in pogovori. Ne moremo ravno reči, da med tujimi in domačimi gosti ni prišlo do stičnih točk o vlogi literarne kritike in poziciji kritika ter kritike v odnosu do literarnega dela, avtorja in bralstva, vseeno pa ti stiki niso povzročili kakšnega vidnejšega premika, saj je krovno temo dogodka vsak razumel drugače in različno v razmerju do ostalih.

Verjetno najočitnejša ločnica med gosti se je vzpostavila ob dejstvu, da se tuji gostje poleg literarne kritike ukvarjajo tudi z avtorskim pisanjem poezije, prav zato so se njihovi referati naslanjali predvsem na vprašanje, kako skozi svojo prakso vidijo vlogo literarnega kritika in kako se ta sopostavlja v kontrapunktu z njihovim literarnim ustvarjanjem. Ameriški literarni kritik, prevajalec in pesnik John Taylor, ki sicer živi in deluje v Franciji, je v svojem prispevku izhajal iz vloge kritika in pisatelja ter pomena kritiške dejavnosti, ki zajema predvsem prevodno evropsko literaturo, z ozirom na bralca in širšo laično javnost in njeno izobraževalno vrednostjo v okviru zaprtosti ZDA do tuje in prevodne literature.

Kot najbolj pereči tematiki sta se v predstavitvah in kasnejših okroglih mizah izkazali tematiki kvalitete in vrednotenja, in sicer kot tisti, ki postavljata in vzpostavljata kritiko. Kot je povedala Mojca Pišek, bi si tematika literarne kvalitete in nasploh razmerje med kritikom in literarnim delom zaslužila svoj poseben simpozij, saj v svoji izmuzljivosti definiciji kliče po resnejši debati. Literarna kvaliteta in vrednotenje drsita na tanki meji med objektivnostjo in subjektivnostjo, ki je v primerih nerazumljivih, zatiranih in marginaliziranih literarnih praks ter neobičajne tematike še toliko bolj spolzka, in se kaj kmalu lahko ujameta v svojo lastno past ali celo izničita.

Literarno teoretično izhodišče služi kot orodje pri razbiranju literarne kvalitete dela in zajema osnovne spoznavne, estetske in etične komponente. Te se vzpostavijo v tesni povezavi z interpretacijo in razlago dela, ki pa sta po mnenju Aljoše Harlamova postranskega pomena kritike. Ti elementi se morajo nujno zvezati z vrednotenjem literarnega dela, ki kritiko šele vzpostavi kot kritiko. Vrtenje okoli literarne kvalitete in literarnega vrednotenja je pripeljalo do nekakšnega napol zaprtega sklepa, da progresivne tematike, manjšinske literature več kot očitno niso merilo kvalitete. Prizanesljivost do drugačnih izrazov, za katere ni nujno, da so dovršeni, pa povzroča neke vrste amnestijo. S tem ko se kritika opira zgolj na tematski razpon določenega dela, pa zanemari preostale komponente, kot sta slog in naratološkost.

Božena Správcová je predstavila nekaj vidikov nezavidljivega stanja češke literarne kritike, v katero so jo pahnile podobne okoliščine kot pri nas in na katere je z navezavo na kulturno-politični sistem ustroja literarne kritike opozoril Tadej Meserko. Stični primeri, kot so izginjanje prostora za literarno kritiko v dnevnih časopisih in revijah ter zamenjava teh z drugačno oglaševalsko naravnano vsebino, nizki honorarji, nepotizem, je le nekaj zaskrbljujočih vidikov, ki kličejo po temeljni preureditvi v tržnem in državnem izhodišču. Kritika bi morala bralcu predstavljati zdravo, a ne ravno okusno stvar, ki bi pridodala k njegovi kulturni ozaveščenosti. Podobno kot brokoli v obari, primerjava, ki jo uporabi Meserko. Brokoli, ki pa nekaterim tudi tekne. V možnosti odpiranja kritike navzven v povezavi z izobraževalnimi institucijami in knjižnicami je sicer na kratko predstavil njene možnosti alternativnega obujanja.

Božena Správcová pa je med drugim kot urednica opozorila na večkrat spregledano vlogo uredništev in urednikov, ki naj bi imeli odločilno vlogo pri izbiri del in naj bi delovali kot požarni zid pred morebitnimi izbruhi nesmislov. S kritiko se tako reflektirata izbira in usmeritev posamičnih literarnih revij in drugih medijev. Uredniško delo pa bi moralo kot obvezno vzpostaviti metakritiško pozicijo. Na uredniški sistem literarne kritike se je navezal tudi Aljoša Harlamov, predvsem na svojo lastno prakso uredniškega delovanja pri reviji Mentor.

Koliko kritika vključuje oziroma izključuje dela in avtorjev iz tako imenovanih zatiranih marginalnih skupin oziroma tematik, je v pregledni empirični in kvantitativni raziskavi predstavila Maja Šučur, ki je za predmet svoje raziskave vzela predstavnike slovenske LGBT pisave in recenzije njihovih del v vidnejših slovenskih dnevnih časopisih, literarnih revijah, spletnih portalih in radijih. Rezultati njene raziskave so pokazali, da je stanje vključevanja LGBT avtorjev in LGBT tematik v literarno-kritiški korpus zadovoljivo in se giblje nekje v zlati sredini, ključne razlike pa se pojavijo v diskurzu, ki ga kritiki uporabijo pri naslavljanju, vrednotenju in umeščanju del ter avtorjev.

Odgovor na vprašanje, kaj so izključevalne in vključevalne prakse literarne kritike, ja na eni strani povsem jasen, po drugi strani pa ostaja zamegljen. Simpozij je ponudil izhodišča še za nadaljnjo premlevanje stanja in vloge literarne kritike, ki bo morebiti preraslo v dejanska dejanja in s tem privedlo do sprememb. Vprašanje se pojavi tudi ob brezbrižnosti tako strokovne kot širše javnosti, na katero opozorita Tadej Meserko in John Taylor. S tem ima verjetno opraviti njena navidezna samozadostnost, čez katero ne more pogledati