Kaj pa Tribuna?

Po vsesplošni reševalni akciji ReŠi eReŠ, ki je svojo začasno končno postajo doživela pretekli petek na vsemetelkovskem benefit dogodku, ni ostal odprt le račun, na katerega lahko poslušalke in poslušalci Radiu Študent nakažejo svojo finančno podporo, temveč predvsem številna odprta vprašanja. Predvsem so to vprašanja nadaljnjega obstoja Radia Študent kot edinstvene medijske in kulturne institucije. Vprašanja, ki pa so ne glede na njihovo končno razrešitev, ki seveda nikoli ne more biti dokončna, saj jo določa dinamika boja, odgovorne institucije za sedanje akutno stanje slovenskega medijskega zemljevida dobesedno interpelirala v tistem dobrem starem althusserjanskem pomenu.

Povsem jasno je, da med temi institucijami bistveno vlogo in mesto zaseda prav ŠOU v Ljubljani, ki z zmanjšanim financiranjem dosedanje delovanje Zavoda Radio Študent postavlja pod resen in velik vprašaj. Toda to so zdaj že bolj ali manj znana dejstva, povedana so bila ne enkrat, ampak mnogokrat, povzeta v tako rekoč vseh slovenskih medijih, ki kaj veljajo. Zato se zdi že skrajni čas, da se vprašamo, kako pa kaj drugi mediji, ki delujejo pod okriljem ŠOU v Ljubljani. Kako pa kaj časopis Tribuna?

Še toliko bolj nas lahko to vprašanje zanima, ker novih izdaj že nekaj časa ni moč brati niti v fizični niti v digitalni obliki. Zadnja izdana številka tako datira že v kar daljni maj, pravzaprav junij, ko je bila izdana majska številka, imenovana nomadstvo. Mar pri izbiri teme in imena te zadnje, našim očem predočene Tribune ni šlo za naključje, pač pa za performirano poslovilno gesto, akt samoukinitve, še huje, za pravi nomadski odhod iz domovine? Postavlja se resno vprašanje, kam je emigrirala Tribuna?

Kakopak nikamor. Tudi na Vojkovo cesto, kamor so se preselili prostori administracije ŠOU v Ljubljani, ne; na Radio Študent, kamor je Tribuno skupaj s Šouvizijo in brez soglasja vseh treh vpletenih medijev želela preseliti taista administracija, prav tako ne. Uredništvo, ki ga prvič v zgodovini recimo temu alternativnih medijev v Sloveniji vodi odgovorna urednica - Jasmina Šepetavc - na Kersnikovi 4, v tretjem nadstropju, sobi 306, še vedno ustvarja in dela. In da bi bilo vprašanje, kam in zakaj je poniknila Tribuna, še bolj enigmatično - v tem času so ustvarili kar tri nove še neizdane izdaje.

Ni mi treba posebej poudarjati, v čem je težava, da likovni in tekstovni material, ki tvori vsakokratno mesečno meso časopisa Tribuna, še ni izdan. Padec deleža koncesijskih dajatev iz študentskega dela in posledično skrčen proračun ŠOU v Ljubljani, da ne govorim o vsebinski dezorientaciji te organizacije, sta seveda svoj krvavi davek terjala ne le od Radia Študent in drugih zavodov družine ŠOU, temveč tudi od raznih stalnih dejavnosti, med katere sodi časopis Tribuna. Morda je davek tu še večji kot v drugih primerih, Tribuna je od študentske organizacije letos dobila 62.500 evrov, pri čemer moramo upoštevati še dvajsetodstotni rez pri rebalansu proračuna ŠOU in dejstvo, da tisk mesečne Tribune v nakladi 5.000 izvodov znese 2.700 evrov mesečno. Če temu prištejemo še stroške distribucije, se razpoložljiva sredstva za nemoteno izplačevanje honorarjev, ti so na Tribuni za malenkost višji od tistih na Radiu Študent, kaj kmalu začnejo krčiti. Še posebej, če upoštevamo projekt izdelave nove spletne strani, ki je na delu že kar nekaj časa.

Nova spletna stran - takšne cilje je imelo že uredništvo, katerega del je bil tudi avtor pričujočega teksta - naj bi izkoristila znotraj slovenskega medijskega prostora še precej neizkoriščeno potencialnost novih digitalnih in mrežnih orodij, ki bi nepovratno zaznamovale tudi sam način ustvarjanja in distribucije tega, kar imenujemo časopis. Hkrati pa tudi vzpostavila nove prakse branja in forme javnosti. Vendar, kot kaže, se zna zgoditi, da bo morala tiskana oblika, ki zaenkrat še ostaja prvotni fokus časopisa Tribuna, v prihodnosti iziti le nekajkrat letno.

Tribuna bi lahko postala neke vrste taktični medij, ki destabilizira ritem mesečne repetitivnosti tako na ravni same periodike kot na ravni izbire materialnosti, skozi katero se realizira. Vse lepo in prav, vendar tudi takšno medijsko nomadstvo zahteva osnovno minimalno finančno podstat. Ta pa Tribuni trenutno ni zagotovljena, še več, kot kaže trenutna finančna prognoza, se bo uredništvo ta in naslednji mesec moralo odpovedati honorarjem, decembrsko edicijo pa bo prevzela še ne izdana junijska edicija.

Težave so tudi pri vzpostavitvi nove spletne strani, pa ne le zaradi običajnih programerskih zagat, ampak tudi zaradi finančne podhranjenosti, ki ne omogoča realnega finančnega vložka, ki pritiče takšnemu projektu. Zunanji, razpisno-programski viri financiranja pa so za stalno dejavnost Tribune, ki ni samostojen pravni subjekt, omejeni, dasiravno je v preteklosti sredstva črpala tudi iz državnih in občinskih malh. Po lastni krivdi letos sicer niso dobili sredstev iz programskega razpisa za medije na Ministrstvu za kulturo, so pa za znanstveno publikacijo o Ljubljani na Mestni občini Ljubljana dobili miloščino sedemstotih evrov. Pa tudi če bi uredništvu od Ministrstva za kulturo uspelo pridobiti sredstva za programske vsebine, zaradi finančne podhranjenosti teh vsebin ne bi mogli realizirati, saj, kakor vemo, ta dotični razpis omogoča največ petdesetodstotno financiranje prijavljenih programskih vsebin. Da tega, kako status medijev posebnega pomena, ki vendarle omogoča večje črpanje razpisnih sredstev, ne velja za tiskane medije, sploh ne omenjam. Drugo in drugačno vprašanje pa je, ali bi morala Tribuna kot izrazito samosvoj medij resno razmisliti o vzpostavitvi lastnih marketinških dejavnosti.

Zdi se, kot da je ravno samosvojost glavni pozitiven, pa tudi negativen atribut za nadaljnjo eksistenco časopisa Tribune. Pozitivni v smislu, da je Tribuna tako v preteklosti - govorimo o dvainšestdesetletni zgodovini s sicer enajstletno prekinitvijo - kot v sedanjosti uspela razviti specifičen način ustvarjanja časopisa, ki manevrira med številnimi bolj ali manj teoretskimi in esejističnimi načini izražanja. In da ti ekipi mladih medijskih ustvarjalcev omogočajo ustvarjanje lastnega medija izven dominantnih meril, ki med drugim ne prisegajo na enostavno reprezentacijo že obstoječega občinstva, ampak aktivno ustvarjanje novega. Temu v prid govorijo tudi nekatere nagrade, ki jih je Tribuna pridobila v času reinkarniranega obstoja, omenim naj le veliko Brumnovo nagrado za oblikovanje in nagrado Zlato gnezdo Liberalne akademije za posebne kulturne dosežke. Negativni atribut pa v smislu, da ravno takšen način delovanja Tribuno postavlja v stanje nenehne prekernosti in obrobnosti v primerjavi z drugim medijskim delovanjem.

Veliki pok, ki so ga sprožile aktivnosti reševanja Radia Študent, tako ni le pok, ki je zadeval radio, na katerega imate trenutno naravnana svoja ušesa, ampak pok, v tišini katerega se dogaja likvidacija še enega študentskega medija. Da je temu kriv vztrajen kolaps študentskega organiziranja na eni strani in neustrezne medijsko-kulturne politike na drugi, tu sploh ni več vprašanje. Prav zato vprašanja, ki so bila v preteklih dveh mesecih artikulirana v javnosti, presegajo zgolj partikularne interese enega medija, in sicer če že ne nekaterih drugih vprašanj, predvsem vprašanja neodvisnih medijev, ki so v Sloveniji hočeš nočeš odvisni od študentskega organiziranja. Pa tu sploh ne gre za podobnosti, ampak za razlike, pravzaprav za različna razmerja tako med temi mediji samimi kot razmerja do študentske in državne politike.

Ali bomo potemtakem pristali na vnovično tiho likvidacijo študentskega časopisa Tribuna, likvidacijo, kakršne smo v slovenskem prostoru že dodobra vajeni in ki se tu zna ponoviti, dasiravno stanje še ni alarmantno? Spomnimo se samo na težave štajerskega konca - umiranje na obroke Radia Marš in dokončno smrt časopisa Katedra. Ne preostane nič drugega, kot da tako mi sami kot predstavniki javnosti, pa tudi samo uredništvo Tribune, privzamemo premišljene strateške mehanizme, ki bodo zmožni vzpostaviti javno senzibilnost za težave študentskih medijev, ki, vsak na svoj način, brez večje patetike rečeno, še vedno ustvarjajo tisto, kar Gregor Tomc imenuje 'Druga Slovenija'. In ne pozabimo - ni še gotovo.