»Pošast hodi po levici - pošast protestov«. Morda bi tako sodobni Marx opisal stanje naših protestov oziroma bolj njegove učinke. Saj tudi desnica - politična desnica seveda - ni ravno pristaš protestov, ampak levica je tista, ki je ujeta s spuščenimi hlačami v zadregi. Protesti so jo razgalili.

Igor Lukšič pravi, da je na protestnikih, da ugotovijo razliko med moralno spornimi in njimi, ki delajo povsem drugače. On očitno ve, kakšna je ta razlika, protestniki pa ne. - Še en, ki vnaprej ve in bo prepričeval protestniško množico, kljub njeni volji. Dalje, Grega Repovž pravi, da protestniki sami uničujejo najboljše gibanje v sodobni Sloveniji, in sicer s tem, da izključujejo notranje elemente teh protestov. Tako je spregovorila levica, dve njeni paradigmi - ena znotraj parlamentarnih okvirov in druga izven, pač SD in Mladina.

Potem imamo tu še Uroša Lubeja. Če ste poslušali njegov intervju z Rosvito Pesek, ste se lahko samo držali za glavo - toda tokrat ne le zaradi Rosvite Pesek. Lubej je postal obraz protestov. Govori v imenu protestov. Postavlja temeljne zahteve in narekuje način protestiranja. Sprva je bil le eden izmed organizatorjev, sedaj pa deluje kot nekakšna poenotena točka, ki govori v imenu vseh protestirajočih. Okličimo še njega za levičarja znotraj gibanja. Proteste pač mnogi dojemajo kot levičarske, Lubej pa je njihov vodja. Torej...

Vsem tem našim levičarjem je skupno to, da ne znajo misliti gibanja protestov kot manifestacije neposredne demokracije. Torej ne kot sistem, pač pa spontan vznik gibanja. Vsi po vrsti apropriirajo, si prilaščajo proteste si svojimi splošnostmi, s svojimi partikularnimi reprezentacijami protestov. Protestniki morajo ustanoviti stranko, protesti morajo biti kulturniški dogodek - mimogrede, Delo ga je posrečeno in upam da sarkastično poimenoval kot »žur z razlogom« - temeljna zahteva so predčasne volitve  in tako naprej.

Res? Govorite v imenu vseh? »Kdo je ta, da si upa govoriti v imenu vseh?«. - »Nihče, ki le malo pogleda iz množice, ni dober«, se pritožuje Repovž in nadaljuje, da je to izključevanje. Seveda da je. Ampak kakšno je to izključevanje? Splošnosti reprezentacije, temeljne zahteve, obraz protestov - vse to izključuje heterogenost množice protestirajočih. Če Lubej govori za vse, potem je razlikujoča se množica utišana. Temeljna zahteva so predčasne volitve? Jaz - in morda še kdo drug - ne zahtevam tega. Me boste utišali? Boste vzpostavili svoj poenoten govor z utišanjem drugačnih? Ali ni že to izključevanje? In če izključujem te splošnosti, te obraze, ki predstavljajo vse protestirajoče, potem samo izključujem izključevanje. Zato problem niso razlike, ampak nasilno poenotenje vseh različnih elementov v nek predstavniški obraz.

Ne samo delovanje znotraj protestov, tudi za zunanjo usmeritev lahko rečemo podobno. Protesti so pač proti nekomu, mar ne? Potem verjetno nekoga ali nekaj izključujejo. Tisti, ki protestirajo proti naši politični ureditvi kot taki, proti takšnem delovanju predstavništva, kot smo ga imeli do sedaj, protestirajo proti izključevanju, izključujejo predstavniško izključevanje in s tem vzpostavljajo gibanje neposredne demokracije. Tega ne zna misliti niti Mladina s svojimi zahtevami protestnikom po ustanovitvi stranke in izključevanju tistih, ki nočejo biti izključeni; tega ne zna misliti niti Lubej, ki se ponuja kot obraz in glas protestov; tega ne zna misliti niti Lukšič, ki se predstavlja kot za-seben moment vednosti nasebne množice protestnikov- to, kar on ve sedaj, bo ljudstvo šele izvedelo - predstavlja bodočo vednost množice protestirajočih.

Ne me narobe razumet: če hočejo stranko, naj jo ustanovijo, če hočejo predčasne volitve, naj jih zahtevajo, če so anti-janša, potem naj ne protestirajo več. Njihova izbira, njihov glas. Ampak naj se ne totalizirajo v centralno točko protestov in utišajo množico različnih glasov. Bo spregovoril tudi neonacizem, se sprašujete? Pa saj je že - in kam je prišel? Ta naša množica protestirajočih ima očitno nek notranji sistem regulacije, ki pa ni sistem reprezentativnega poenotenja - po mojem mnenju v nekaterih primerih deluje še predobro. Nekako mi protesti ne izgledajo več kot protesti, ampak žur z razlogom, z odrom, z bendi. Se bo med glasbo in žuranjem izgubil tudi razlog?

Kdo se boji pošasti multitude, je ugotavljal Aleš.