Težko bi našli čas, ko so se veliki svetovni muzeji bolj pogosto spopadali z navali kritik. Samo v zadnjem letu so večje svetovne muzeje z barvo in lepilom napadli okoljski aktivisti, pred slabim mesecem so MoMo zaskvotali izvorni ameriški prebivalci, ki se borijo proti izgradnji naftovoda čez njihovo ozemlje. Muzeji niso več zgolj institucije znanja in meščanske kulture, postali so kontroverzno mesto kolonialne zgodovine velikih narodov. Vse glasneje je slišati mnenje, da so muzeji preživet koncept. Najglasnejše kritike pa letijo prav na muzeje, ki v svojih zbirkah hranijo plen iz časa velikih imperijev.

Med državami, ki so obdržale materialne sadove svojega imperializma, so največkrat omenjene Velika Britanija, Francija in Združene države Amerike. O Nemčiji pa ne slišimo tako pogosto. Vendar pa prav nemški muzeji hranijo kar nekaj afriških in vzhodnoazijskih artefaktov ali pa kar celotnih delov arhitektur. Najbolj poznan nemški muzej je Pergamonski muzej v Berlinu, v katerem hranijo Ištarina vrata z ozemlja današnjega Iraka Irana, rimske ostanke vrat iz Mileta in ne nazadnje Pergamonski oltar z ozemlja Turčije.

Turčija pa tudi druge države že več let pritiskajo na Nemčijo, naj jim vrne predmete, ki so jih nemški arheologi odnesli v času velikih imperialističnih pohodov. Pred več kot desetimi leti je Pergamonski muzej Turčiji vrnil Sfingo iz Hatuše, ker je bilo dokazano, da Nemci nimajo lastniških certifikatov. Pomagalo je tudi, da je tedanji turški zunanji minister zagrozil, da nemški arheologi ne bodo več smeli delovati v Turčiji. Zatakne pa se pri večjih predmetih, ki so jih v tedanje cesarstvo prinesli priznani arheologi. Tako je namreč nastala skoraj celotna zbirka muzeja. Nemška vlada še danes trdi, da so predmeti prišli v državo legalno, in jih ne namerava vrniti, države izvora predmetov pa se s to trditvijo težko strinjajo. Pergamonski oltar je bil v Nemčijo prinesen na podlagi pogodbe z Otomanskim cesarstvom leta 1879. Ker gre za staro otomansko pogodbo, Turčija ne priznava njene legitimnosti. Ištarina vrata so bila v Berlin brez pretirane birokracije odposlana takoj po koncu izkopavanj leta 1914. Irak še vedno zahteva vračilo svoje narodne dediščine. Nemčija pa ne popušča – babilonska vrata skupaj s procesijo levov bi bila po mnenju nemških strokovnjakov in vlade v Iraku uničena. Zato veljajo za najbolj prepoznaven primer predmeta, za katerega je bolj varno, da ostane zunaj svoje domovine. Toda tudi na Pergamonski muzej so ob koncu druge svetovne vojne padale bombe – enako, kot danes padajo po iraških tleh.

Pergamonski muzej pa ta mesec, že naslednji petek, zapira svoja vrata. Vse do leta 2027 bo popolnoma zaprt, obnova celotne stavbe pa bo najverjetneje trajala kar štirinajst let. Vrli ljubitelji kulture so pohiteli in rezervirali čisto vse karte, ki so bile še na voljo, pa čeprav glavne atrakcije že danes ni moč videti. Že nekaj mesecev je odprto le eno krilo velikega muzeja, saj so obnovo že pričeli. Tako dolgotrajno zaprtje muzeja pa odpira tudi nov premislek o upravičenosti muzeja, katerega zbirko sestavljajo vprašljivo pridobljeni artefakti.

Ena ključnih nalog javnega muzeja je, da je njegova zbirka dostopna obiskovalcem. Samo tako lahko izpolnjuje svoje poslanstvo kot izobraževalna institucija, ki ni namenjena zgolj hranjenju in konserviranju delcev zgodovine. Tako lahko služi tudi raziskovalcem, ki predmete potrebujejo za svoje študije. Prva naloga muzeja pa je, da predstavlja zgodovino določenega naroda – v njem naj bi imel narod dostop do predmetov lastne zgodovine, ki so bili predhodno v lasti vladarja, poosebitve države. Kolonialne zbirke predstavljajo moč tedanjega vladarja, tedanjega imperija. S potovanj je pač treba prinesti spominke. Veliki muzeji tako še danes služijo kot spomeniki tistega časa. Ali pa kar kot vzdrževanje imperialne mentalitete – večina muzejev svojih artefaktov zato ne želi vrniti. 

A če muzej za publiko ni dostopen, ker je v tako slabem stanju, da potrebuje več kot desetletno obnovo, ali je njegov obstoj kot spomenik imperializma še upravičen? To vprašanje zadeva vsak veliki muzej, na primeru Pergamonskega muzeja pa je na površje širše javne zavesti priplavalo šele ob novici o zaprtju. Ko je vodstvo muzeja v začetku leta napovedalo obsežno prenovo in zaprtje muzeja, je Lena Kreck, senatorka za pravičnost, raznolikost in protidiskriminacijo v Berlinu, podprla idejo o vrnitvi predmetov iz muzeja državam njihovega izvora. Z vidika zagovorništva proti diskriminaciji so po njenem mnenju vsi predmeti kulture z drugih koncev sveta v Nemčiji ilegalno. Res pa je, da Kreck ni tista, ki o vrnitvi predmetov odloča. Nemška vlada ostro nasprotuje vračanju artefaktov iz zbirke Pergamona, vseeno gre za najpomembnejše kose v nemških muzejih. Kako le bodo turiste zvabili na berlinski Museumsinsel, če na njem ne bo grških, egipčanskih, rimskih ali babilonskih reliktov?

Pergamon pa ni edini kontroverzni nemški muzej. V sosednjem Novem muzeju hranijo verjetno najbolj slaven egipčanski kip – busto Nefretete. Vse od leta 1924, ko je bil kip prvič predstavljen, Egipt zahteva njegovo vrnitev. Fundacija za prusko kulturno dediščino, ki upravlja večino nemških državnih muzejev, še danes zatrjuje, da je bil kip v Berlin prinesen legalno in da ga ne bodo vrnili. Pogovori o vračanju umetnin v države, od koder so jih vrli nemški raziskovalci privlekli v osrčje Nemčije, so za Nemce izjemno težki. Zadnja zahteva po vrnitvi Nefretete v Egipt je sprožila komentarje, kot so: »Naša Mona Lisa mora pa ja ostati v Berlinu.« Nefretete je bila pač najdena na nemški ekspediciji v Egipt in pripada Nemcem. 

Veliki muzeji arabske, afriške, azijske in oceanske umetnosti na zahodu privabijo ogromno turistov. Ideja univerzalnih muzejev, ki bi prikazali vedenje celotnega sveta, je stara toliko, kot je stara ideja o samem muzeju. Namesto da bi potoval v vse te zakotne države, se pač odpraviš v urejeno mirno okolje muzeja svetovnega slovesa. Univerzalni muzej pa ne more obstajati, če niso bili predmeti nekako pridobljeni. Ker arheologi v preteklosti večinoma niso razmišljali o etičnih implikacijah tega, da nekemu narodu odtujiš za njegovo zgodovino pomemben predmet, so se zbirke lahko hitro širile. Ravnali so se pač po načelu kdor prvi najde, tudi obdrži. Najbolj znan primer takšne zbirke je gotovo v Britanskem muzeju. 

Nemčija je kljub vsemu v dekolonializaciji svojih institucij daleč pred drugimi državami, ki v svojih zakladnicah znanja ohranjajo ukradeno robo. Lani je nemška vlada odločila, da bo Nigeriji vrnila okoli tisoč sto beninskih bronastih kipcev iz dvajsetih različnih muzejev, ki so v Evropo prišli po angleškem plenjenju nigerijske palače ob kolonizaciji države. Decembra so vrnili prvih dvaindvajset. Vrnitev bo pomenila, da bo imela Nigerija v lasti drugo največjo zbirko artefaktov svojega nekdanjega beninskega kraljestva, pod katerim so bila združena plemena, ki še danes živijo na ozemlju današnje Nigerije. Največja zbirka beninskega bronastega kiparstva bo še vedno v Britanskem muzeju, ki kipcev ne želi vrniti. Velika Britanija ima namreč zakon, ki prepoveduje restitucijo drugim državam, predvsem zaradi kiparskega okrasja atenskega partenona pa jim ni v interesu, da bi zakon umaknili. Pa tudi sicer – če bi Britanski muzej vrnil vse, kar je ukradeno, bi imel eno manjših zbirk v svetovnem merilu. 

Da naj bi zahodni muzeji bolje skrbeli za artefakte držav svetovnega juga, je zgolj obrabljen mit. Pergamonski muzej je v tako slabem stanju, da ga deloma prenavljajo že zadnjih deset let, zdaj bo zaprt za dodatnih petnajst, muzejski predmeti pa so medtem hranjeni v slabih pogojih. Iz Britanskega muzeja je v zadnjih letih izginilo nekje med dva in tri tisoč predmetov, ker jih je eden od zaposlenih prodajal na eBayu. V osemnajstem in devetnajstem stoletju je bila za slikanje izjemno popularna mumijsko rjava barva. Glavna sestavina, ki je barvi tudi dala pigment, je bila meso mumij. Zahodnemu človeku je za zgodovino drugih civilizacij mar, dokler mu koristijo. Če mu določen kos zgodovine ne koristi finančno ali kot orodje mehke politične moči, ga bo pač uporabil drugače. 

Stare institucije zahodne civilizacije so v zatonu. To pa še ne pomeni, da muzeji izginjajo. V naslednjih mesecih bo Egipt po skoraj dvajsetih letih načrtovanja dobil nov Veliki egipčanski muzej. Z zbirko, ki presega sto tisoč predmetov, bo postal največji muzej egipčanske umetnosti. Egipt je izvoz svoje zgodovine lahko ustavil, ko se je pred stotimi leti deloma osamosvojil. Upamo, da se bo zbirka novega muzeja v naslednjih letih razširila s še kakšnim predmetom, ki trenutno leži v muzejskih sobanah, raztresenih po vsem svetu.

Foto: Wikipedia