Kulturhonorarni odsvit v času mračenja

Mnenje, kolumna ali komentar
27. 5. 2021 - 13.30

Nedavno smo v Kulturnih novicah pokrivali rekordni dvig avtorskih honorarjev za domače literarne ustvarjalce. Javna agencija za knjigo je namreč 31. marca letos na spletni strani objavila javno pismo, v katerem je zainteresirano kulturniško občestvo obvestila, da letos razpolaga z milijon tristo dvajset tisoč evri proračunskih sredstev več kot lani. Ta višek je, kot so zapisali, med drugim omogočil rekordni dvig honorarjev slovenskih literatov, in sicer za 37 odstotkov – s 365 evrov na avtorsko polo so skočili na konkretnejših 500, skromnejših 6 odstotkov več cvenka pa naj bi kapnilo tudi prevajalcem. S tem je pričela agencija uresničevati predhodno sprejeto odločitev, da »prednostno podpre izvirno ustvarjalnost v slovenskem jeziku«.

Novica, balzam za dnevno soljene kulturniške rane, pa kljub vsemu dobremu, kar oznanja, ni povsem deviško bela; kazi jo namreč subtilna senca ekskluzivnosti, ali pa se tako vsaj zdi. JAK-ova jaka gesta se namreč, kot rečeno, v prvi vrsti nanaša na literarne avtorje in prevajalce, hote ali nehote pa postavlja ob rob ostale udeležence v procesu nastanka knjige. Deklarativno naj bi bili sicer letos dodatne podpore deležni tudi ostali soustvarjalci domače knjige, od lektorjev do urednikov, kar je prav tako poteza, ki si zasluži pozdrav. Toda to ne bi smelo zabrisati dejstva, da JAK lektorjem, urednikom, korektorjem, oblikovalcem, literarnim kritikom kot piscem spremnih besed in drugim ne določa minimalnih honorarjev, kar bi njihovemu še vedno prevladujočemu prekarstvu dalo vsaj nek občutek varnosti. S tega vidika se prihajajoča takozvana »dodatna pomoč« ne zdi nič drugega kot obetaven trepljaj pokrovitelja, ki se, zavit v količinsko in časovno nedoločnost, vendarle zdi kot le še ena obljuba »tistih zgoraj«. Potemtakem ne gre zameriti, če jo knjižni proletarci sprejmejo zadržano, sledeč principu »može bit' al ne mora da znači«.

Utegnili ste slišati, da je naš medij – skupaj s skoraj ducatom drugih – leglo neuravnoteženega poročanja in bolinaskurčevstva vseh vrst, kar ni dalo spati enemu izmed pastirjev naše biti, Ministrstvu za kulturo, katerega nula je kriva za naše sklicevanje na neuradne informacije, saj so te še bolj đabe kot uradne in tiste javnega značaja, s katerimi se navadno radi šarlatansko poigramo. Toda nazaj k stvari. Neuradno smo izvedeli, da JAK honorarje za omenjene soustvarjalce slovenske knjige le priporoča, kar v praksi pomeni, da je plačilo teh del prepuščeno na milost in nemilost založbam, ki bojda glede na lastni eksistenčni položaj odrejajo višino honorarjev, pri čemer naj bi večje založbe kontraintuitivno pri tem še posebej šparale. Uravnoteženi ko vaservaga smo se odločili preveriti, ali so soustvarjalci slovenske knjige res prepuščeni gorenjstvu ali negorenjstvu naših izdajateljstev, ti pa lastni bedi ali zgodbi o uspehu.

Najprej smo zvrcnili JAK, natančneje Vlasto Vičič, njihovo strokovno sodelavko na področju založništva, ki je naše informacije deloma potrdila, deloma ovrgla. JAK res nima določenih minimalnih honorarjev za velik delež del pri soustvarjanju knjige. Razlog za to po eni strani ni nujno naiven, gotovo pa je pričakovan. Omenjena dela se namreč tako po obsegu kot po zahtevnosti in statusu delodajalske založbe od primera do primera tako zelo razlikujejo, da se enotna ali minimalna vsota plačila za ta dela ne more določiti. Podobno velja za plačilo urednikov, ki iz istega razloga ni specifično določeno, vendar pa na podlagi prakse obstaja nek neuradni standard plačevanja urednikovanja, ki se giblje nekje med 600 in 1000 evri bruto projektnega pavšala. Nekoliko drugače je s honorarji literarnih kritikov, ki so – presenetljivo – določeni in znašajo minimalno 150 evrov na besedilo, objavljeno v tiskanem mediju. Ali kratka notica in vsebinsko razdelan spremni esej oba navržeta 150 evrov, pa ostaja znotraj splošne formulacije nejasno. 

Madona, trenutno se zdi, da bo dlaka prvič ostala zgolj zabrita. Ker pa 10 evrov radijskega honorarja vseeno zahteva njen skalp, smo žrtveno jagnje kurcanja skušali najti drugje, pri založbah samih. Poklicali smo v novomeško Gogo in glavno urednico Jelko Ciglenečki povprašali o tem, kako sami določajo višino honorarjev lektorjem, kritikom, urednikom in drugim knjižnoprodukcijskim sebstvom ter koliko ti znašajo.

Glavna urednica je najprej izpostavila, da JAK sicer ne določa minimalnega uredniškega honorarja, je pa v nedavni razpis vnesel postavko »število zaposlenih urednikov«. Večje ko je, več točk prinese založbi v razpisni bitki za keš. Na ta način JAK posredno spodbuja zaposlovanje urednikov, katerih poklic po sogovorničinem mnenju pri nas že vrsto let postopoma izumira, založbe pa potemtakem delajo na nek entuziastičen uredniški pogon. Po njenih besedah naj bi JAK določil tudi minimalne postavke za lektorje in korektorje, kar smo tudi sami opazili pri nekaterih JAK-ovih razpisih. Ciglenečki nam je povedala tudi, da so se, odkar JAK določa honorarje glede na število avtorskih pol, subvencije, ki jih prejema Goga, bistveno povišale, ta znesek pa skoraj v celoti pristane v avtorjevem žepu, kar je nadvse mično zveneča poteza. Na ta način avtorjem, še posebej pa prevajalcem ni treba delati na silo in na hitro, temveč si lahko privoščijo več časa in v svoje delo vnesejo kaj več kot gon po kruhu.

Sogovornica je tudi poudarila, da se sami po honorarjih ne primerjajo z drugimi založbami, predvsem zato, ker so sami odvisni od JAK-ovih in drugih razpisnih sredstev, saj jim stroške izdaje knjige le redko uspe pokriti s prodajo. To pri nas bržkone ne velja le za Gogo, temveč gre za znano stanje večine slovenskih založb. Finance morda še najjasneje izražajo »samosebinamenskost« ali – morda pretirano rečeno – delno sizifovstvo domače knjige, ki malo tudi paše. Višina vseh honorarjev je seveda vselej odvisna od zahtevnosti projekta, za vse vpletene pa je donosna tudi podpora nacionalnih in evropskih agencij. Gogini lektorji imajo, kot smo izvedeli, enotno postavko, ki se sicer giblje precej nižje od avtorskih, med 25 in 40 evri na avtorsko polo, medtem ko se postavka za literarne kritike pri njih ne razlikuje od avtorske in potemtakem navrže okroglih 500 evrov po poli, skladno z omenjenimi faktorji.

Bottomline honoriranja pri Gogi je po besedah glavne urednice naslednji: plačamo največ, kar lahko, in vselej zaokrožujemo navzgor. Ja kdo pa ne, če ga vprašaš [preberi šaljivo]. Ne glede na JAK-ov honorarni blagoslov za avtorje pa, kot nam je za konec povedala Ciglenečki, žal včasih ne gre brez kompromisov, ko razpisnega denarja enostavno ni dovolj. Avtorski honorar se takrat kompenzira z večjim deležem od prodaje, kar avtorja vnovič potisne v položaj, ko moli za milost. Tokrat za milost bralcev ali, natančneje, potrošnikov – in vse je odvisno od tega, ali si ti na naslednjem srečanju na Zoomu želijo ozaljšati svojo knjižnopolično kuliso v ozadju in se skurčiti do kraja, ali pa bodo denar raje dali na stran in ga čuvali za blagajne južne sosede. Če do nje sploh pridejo, bo pokazal ča… vsevišnji naš.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.