19. 12. 2012 – 13.00

Medijska (državljanska) vojna

Večji del 20. stoletja so se revolucije, upori in vojne, svetovne ali državljanske, odvijali na več frontah. Med njimi je običajno tista najbrutalnejša in najbolj krvava, materializirana v neposrednih spopadih, zgolj vrh ledene gore. Je zgolj material za vzporedne informacijske in medijske spopade.

Eden najbolj očitnih primerov ideološke propagandne vojne se je odvijal v 90. letih na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je prav medijska slika pomembno prispevala k rezultatu. Takrat je namreč občinstvo pred televizorji gledalo spektakel medsebojnega obtoževanja, prodajanja trupel in prepričevanja globalne javnosti. Na podoben način je svetovna javnost lahko opazovala rušenje režima v Libiji in nenehne poskuse prevrata v Siriji. Tudi tu je diskurz jasen. Dobri so proti zlim, ljudstvo je proti diktaturi.

V tako imenovanem demokratičnem svetu je torej na svojo stran najprej treba pridobiti javnost. A kaj se zgodi, ko se ljudstvo nepričakovano odloči, da parlamentarne demokracije, temelječe na strankarskem sistemu, ne potrebuje več? Ko se odloči, da med enostrankarskim in dvostrankarskim sistemom ni bistvene razlike, da so volitve vse večja farsa in da o ničemer bistvenem več ne odločajo? Seveda, elite stopijo v bran svojim privilegijem in začnejo medijsko vojno.

Ljudstvo v Sloveniji je prejšnji mesec presenetilo, ko se je po dolgem spancu prebudilo in z vsemi silami reklo NE samoumevnosti trenutnega sistema. Politično-kapitalske elite, tako levo-desne kot desno-desne, so reagirale pričakovano, kot pač reagira nekdo, ki mu je ogrožen življenjski prostor: začele so vojno z ljudstvom.

Ta vojna pa poleg nastavljenih provokatorjev v fizičnem prostoru – kar je klasični in že ničkolikokrat videni način rušenja kredibilnosti protestov – prinaša krvavi spopad na javnomnenjskem forumu. Elite so pri tem v neizmerni prednosti, saj so prav množični mediji njihov domači teren. Kljub protestom ljudstva se na ekranih in v člankih še vedno pojavljajo ti isti osovraženi obrazi, ki podajajo mnenja. Prav oni so prvi dobili besedo. A to ni bilo dovolj. Vlada zdaj preklicuje lastno idejo o uravnoteženosti medijev in s pritiski na javno televizijo, lastniškimi prevzemi medijskih hiš in skozi lastna trobila seje enostransko, izključujočo in sovražno propagando.

A sodobni komunikacijski kanali so privedli do situacije, ko je mogoče manipulacijo množičnega medija relativizirati in obrniti v svoj prid že z intiligentnim komentarjem na medmrežju. Tako se je upor tudi razplamtel. Zdaj se je – pričakovano - začela velika protiofenziva. Enega vrhuncev je doživela s festivalom 'Mati domovina', ki ga je skrbno odmaknjenega v Kočevje, stran od žarišč upora, organiziral brigadir in general Tone Krkovič. Ta  patriotski festival, namenjen političnim elitam, bo danes zvečer posiljeval tudi gledalce slovenske državne televizije.

Bolj neposredno napadalni so oblastniki pri motenju komunikacije med samoniklimi uporniki. Provladni aktivisti so ustvarili lažne skupine na Facebooku za preusmerjanje pozornosti in špijonažo. Ti poskusi so hitro propadli ravno zaradi podcenjevanja ljudstva, ki je ukane hitro spredvidelo. Obenem je eden izmed radikalnejših klerikalnih komentatorjev preko Radia Ognjišče hujskal k nasilju nad protestniki in policijo celo pozval k rabi strelnega orožja.

Drugi pisuni so svoja mnenja izražali v provladnih časopisih, kjer razkrivajo teorije zarote in objavljajo lažne ankete, po katerih je upor zanetila manjša skupina političnih plačancev. Najbolj neposreden napad na civilnodružbena gibanja pa se je zgodil na nedavno prevzetem portalu siol.net, kjer je Boštjan M. Turk uvidel ozadje zarote in navedel vrsto organizacij, ki na državne stroške promovirajo antifašizem. Nezaslišano! Antifašizem je po njegovem mnenju svobodni Sloveniji nevaren, prav tako kot ideja o socialni državi, enakosti državljanov in pravici do soodločanja.

Politične elite in zlasti vlada preko svojih aparatčikov pozivajo k ideološki in tudi regionalni polarizaciji države. Janez Janša je tako v svojem prvem nagovoru po vstaji zašel v skrajni revanšizem: ponovno je uvedel dikcijo o vzhodu in zahodu, s čimer podžiga razkol med slovenskimi pokrajinami. Kot da ni v Ljubljani množica prvič spontano privrela na ulice ravno v podporo Mariboru. Ljudstvo namesto na revanšizem pač prisega na solidarnost.

Dosedanji medijski napadi so bili večinoma kontraproduktivni, saj  elite še vedno podcenjujejo ljudstvo, ki je tokrat zares pokazalo emancipatorno moč. Neopredeljene deklarirajo kot levičarje, socialno ogrožene kot huligane, brezposelne kot lenuhe. Tudi iz moje lastne perspektive so napadi nizkotni: vlada me označuje kot  neosocialista in komunista. Mene, rojenega leta 1978, ko sta Pahor in Janša že pridno kimala na sejah Zveze socialistične mladine Slovenije. Celotno generacijo, vzgojeno v duhu demokracije in prostega trga, ki je morala slediti novim vrednotam: za tistega, ki je nekoč kradel, smo po novem rekli, da se je znašel. In prav ti iznajdljivci, ki so imeli nekoč polna usta civilne družbe, danes zavračajo vsakršen pojav novih civilnodružbenih iniciativ.

Situacija je torej skrajno resna in nevarna. Službe državne varnosti so na sledi upornikov, ki so si drznili povzdigniti glas. Drugače misleči se počasi zbirajo v zaporih. Medijska vojna je v polnem razmahu, ljudstvo pa na novi preizkušnji. Manipulacija se na tej točki vsekakor ni končala. Prihajajo nove, še podlejše taktike. Petkova vstaja bo tako tudi upor proti tovrstni medijski manipulaciji. Ljudstva pač ne gre več podcenjevati! 

Medijsko vojno proti ljudstvu je prežvekoval Miha Colner.

Avtorji del

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.