Jah, taki časi so, žvet se ne splača. Dobesedno. Dandanes je pač vse zvedeno na to, kolikšen strošek predstavlja tisti, ki nima ničesar, za tistega, ki ima vse. In nikoli še nismo bili tako dragi, z vsem našim luksuzom vred, paštetami, lager piri in s petimi istovetnimi odtujenci deljenimi stanovanji. Politična računica je tako prekrita s kapitalno ekonomistično, da ju lahko brez slabe vesti prekrijemo ter označimo za eno in isto. In optika, skozi katero zremo v ta naš svet, informacijski mediji vseh vrst, je zvedena na zgolj njen podaljšek.

Na nedavno tega ustanovljeni televiziji Planet, itak skupaj sklamfani z najbrezsramnejšim incestoidnim paktom s kešem in njegovim političnim zastopstvom, smo bili za praznik dela priča na terenu posneti dnevnoinformativni oddaji. Natančneje, javljali so se iz hrastniške steklarne, ki so jo na moč hvalisali in dajali za zgled vsem ostalim podjetjem v vesolju. Kako dobro jim gre, kako zadovoljna je gospoda, kako radostni so delavci, kako ta naš sistem vendarle še ni zrel, da požre sam sebe.

In kako skrajno neokusno, obsceno je bilo, za kozlat. Tekst, kot da bi ga narekoval gospod direktor po požegnanju lastnika, sta voditelja deklamirala s tako bednim zanosom, faliranim patosom ter izumetničeno artikulacijo, da sta bila še najbolj podobna zvezdam v lokalnem amaterskem teaterčku. Kot v posmeh prazniku, boju za delo in večstoletnemu crkovanju proletariata, preden je vendarle dosegel bivanja vredno eksistenco, ki jo zdaj iz dneva v dan bolj izgublja, je bila bejba odeta v živo rdeč kostum, tipu pa je prsni koš razpolavljala kravata prav take barve.

Delavci, dobre dobričine, srečne, ker imajo privilegij dela in sploh ker jim je dano nasmehniti se pred kamero, so vso stvar naredili še grotesknejšo. Če niti ne omenjam gospoda šefa šefov z njegovim epskim podbradkom in nakladanjem, kakor da mu je delavčeva dobrobit edini smisel življenja, njegovi jaguarčki in dopusti na Karibih pa nujna peza, ki pač spada zraven. Blagor onim njegovim podrejenim, srečnežem na minimalcu.

Če malce razzumiramo pogled, je slednji primer zgolj za popizdit vulgaren prikaz medijske slike vobče. Dnevno poročanje je komaj kaj več od nekritičnega povzemanja nekritične politike. Fiktivni izhodi iz fantomske krize pa to, kolikor ekonomistov, toliko rešitev itd. Kadar je ukrepom odkrito nenaklonjeno, potlej je to v blesavi maniri Sveta na kanalu a ali v še bolj idiotski in samoumevni, zato morda toliko nevarnejši različici Pogledov na rtvslo, tistih čudovito bedastih lomastenjih Travma in akutno nesposobnega voditelja Slaka. Moralistični udarci v rebra našim kapitalsko socialističnim pajdašem, ki prasci že dvajset let na petdeset podlage ne dajo dihati demokraciji in kapitalizmu, pomešani z rit nastavljajočo prenaklonjenostjo oni severni, avstrijsko-nemški varianti, enemu in edinemu evangeliju.

Idiotskost bržčas klimaksira na tretjem nacionalnem programu, v bistvu povzemanju naše parlamentarne scene, koder se ne moremo načuditi, kakšne polpismene bebce imamo tam. Res, kdo jih je volil? Itak nihče ne zna govoriti kolikor toliko zasilno slovensko, vsi spakedrujejo svojo štajerščino, dolenjščino, zasavščino etc., pa še to bi lahko zatisnili en uš, če ne bi bil nivo vsake gostilniške diskusije višji od njihovih zlatofiskalnih litanij. Kaki povprečni in pridni piflarski šolarči zgledajo, ko pred kamero prebirajo vnaprej posnete enovrstičnice ala brez dialoga ne bo izhoda iz krize. Vsaj brati znajo, če prej malo povežbajo.

No, tu pa tam se najde kak biserček onstran blesavega ponavljanja, t. i. vernega podajanja informacij, kakršne naj bi v resnici bile. A kaj takega ne obstaja. Kar dobijo zapakirano za poročanje, je vedno že zamaskirano in našminkano. Zato bi lahko skromno sugerirali, dajte, pljusknite jim špirit v obraz in ga onim, ki jim poročate, pokažite takšnega, kakršen je, onstran teh neupravičeno samoumevnih političnih dojemov, ki jih sugerirajo mesije ekonomisti. Povejte, kaj v resnici govorijo tile politiki. Preveč vas je. Preveč imate. Premalo delate. Zreducirali vas bomo, ker je tako prav. Ker tako veli božanska finančna računica.

Saj se da kapitalistično krasno upravičiti apologiranje sistema, češ kdor te plačuje, zanj delaš. Jasno. Toda najmanj nacionalne, javne in neodvisne medije, pa tudi vse ostale, s političarji na čelu, plačujejo – ljudje. Naj se počasi začne delati zanje. Naj torej dajo besedo Francu, Micki in Poldetu, kako vladi, opoziciji in Evropski komisiji jebejo mater.  

Zanje je pisal Matjaž.