Bilo je pred mnogimi meseci ... Pisal si lahko članke proti politični korektnosti, kritiziral migrantsko in identitetne politike. Pod tvoje članke so prihajale horde razjarjenih liberalcev in te obtoževale najgnusnejših zločinov in osebnostnih hib. V ljubljanskem intelektualnem podzemlju si pridobival pomemben status in nekateri so špekulirali, da boš najbrž postal desničar. To so bili zlati časi. Mogoče je bilo zelo hitro in zelo enostavno nakopičiti maso tako imenovanega simbolnega kapitala. Potem pa se je vse spremenilo ...

Najprej se je pojavil Žižek in kritiziral politično korektnost za sumljive medije. Potem so začeli proti politični korektnosti govoriti profesorji za katedri. Sledile so horde prej razjarjenih liberalcev in najbolj znani liberalni kolumnisti. Ni bilo mogoče več biti poseben. Kazalo je, da bo simbolni kapital šel v nič. Status enfanta terrible [onfon teribla], ki si ga morda postopoma dosegal, je poniknil. Upanje je pošlo. Nato se je zgodil Trump. Oziroma se ni zgodil. Vse je bilo že pripravljeno na prihod Trumpa, čeprav si si to zanikal, in premik liberalcev v kritiko politične korektnosti je bil logičen naslednji korak.

Vprašanje, ki sledi, je – kaj storiti? Kako si znova izboriti možnost provokacije in se oskrbeti z odtujenim simbolnim kapitalom? Morda se je to okence za zmeraj zaprlo. A če naj si odgovorimo, moramo najprej poskusiti poiskati vzroke za nastalo situacijo. Morda je smiselno iti v sledeči smeri ... Sodobna politika se odvija tako na ravni diskurza, besede kot tudi na ravni podobe. Že res, to nam je jasno. Kar pa besedo in podobo združuje v neko Stvar, ki je stvar spektakla, so nove tehnologije in novi mediji.

Reproducira se ogromna masa stvari, ki so hibridne besede-podobe. Politika je v veliki meri odzemljena od kakršnekoli zamisljive baze. Sicer je povezana s proizvodnimi odnosi, a brez možnosti poseganja vanje, vedno pogosteje pa tudi brez želje po tem poseganju. Politična sfera ni impotentna, temveč zelo potentna v svoji meri avtonomije v odnosu do proizvodnih odnosov. Smo v prehodnem stanju nesinhroniziranosti med politiko, javno utemeljeno na novi medijski tehnologiji, in proizvodnjo, ki v veliki meri še vedno temelji na človeškem delu. To seveda ne pomeni, da ena sfera ne vpliva na drugo, temveč da vpliv poteka predvsem v smeri politike, in sicer v obliki omenjenih besed-podob, medtem ko ima politika vedno manj učinka na produkcijo. S tega vidika je mogoče oceniti, da je trenuten strah pred fašistično nevarnostjo precenjen. Ni pravega pretvornika in pravega interesa, da bi se fašizem preselil iz nove v staro tehnologijo, iz postvarelih besed-podob med klasične stvari.

V sferi političnega obstaja amorfna masa, ki se mora pod novimi pogoji diferencirati drugače. Določeni elementi se opredeljujejo preko razlike do drugega in dogaja se drsenje. Od tod izvira neka shizofrenost. Velike tektonske plošče globalnega javnega mnenja trkajo druga ob drugo in se pri tem spreminjajo, združujejo, zamenjujejo svoje položaje. Ker je osnovna valuta arbitrarno določena razlika, čista razlika, ki prinaša glasove, se lahko hitro zgodi, da neka skupina spremeni svoje mnenje čez noč – in ga mora druga ravno zato tudi sama spremeniti – ter da se njuni poziciji zamenjata. Ti procesi pa se seveda vežejo na tradicionalne politične smeri in nikakor ne pomenijo njihovega izginotja.

Poglejmo: liberalna struja znotraj politične sfere nagovarja posameznika, levičarska množico, radikalno desničarska pa tako množico kot posameznika, a na določen demonski način, tako da posameznika zoži na ožino, ki jo napolnjuje z generičnimi besedami-podobami. Ker uspe radikalni desnici uporabljati besede-podobe, ki pokrivajo obe sferi, je trenutno tudi v porastu.

Liberalcem umanjka uvid v razmerje med osebnim in skupnim. Levici pa popolnoma umanjka kakršnakoli perspektiva posameznika. To se pozna tudi na Radiu Študent. Tako danes na tem mediju potekajo razprave o emancipatornih politikah v nekem amorfnem kolektivističnem duhu. Obstaja nuja opredeljevati se za amoralnega, biti brez osebnega moralnega odnosa do sveta. A tisto, kar veže individuum s skupnostjo, je ravno morala in v času uničenih vezi med sferama proizvodnje in politike, osebnim in javnim, je ravno morala tisto področje, v katerem se posameznik še želi počutiti agens, saj z njo lahko premosti prepad.

Treba je vzpostaviti novo moralno pošast in s tem nekakšno zunanjo notranjost ali notranjo zunanjost delovanja. Individuum si mora želeti delovati v kolektivu, saj ga ta kolektiv kot osebnost tudi opredeli. A obenem mora kolektiv ohranjati ne-cel, mora ga opozarjati na njegove napake in nedoslednosti ter s tem ohranjati razliko med seboj in kolektivom, to je moralnost samo. Le tako lahko ustavi bedasto govorjenje o politični korektnosti, v katerem so manjšine in njihovi predstavniki zgolj sredstvo ... saj mu le tako lahko prepreči gladko drsenje po svetu politike, besed-podob in s tem ustavi brezumnost prisilnega menjanja stališč, ki se dogaja z vedno večjo hitrostjo. To ne pomeni odvzeti tehnologiji njeno avtonomijo ali predvidevati neko teleologijo v vnovični vzpostavitvi vezi med proizvodnjo in politiko. Ne, temveč dialog z že avtonomnimi elementi, ki jim je treba za vsako ceno sopostaviti avtonomijo moralnega posameznika. To tudi ne pomeni moraliziranja in brezmadežnosti, tudi ne umika manipulacije, ki nastopa v sferi. Niti tu ne gre za banalnost malomeščanske pokončne drže. V prvi vrsti gre za vznemirljivost prilagajočega ohranjanja sebe kot agensa in politično distanciranje od politike.