Te dni se v teatru največjega nakupovalnega središča v državi odvija prvi slovenski ženski stand up muzikal. Tandem pridevnikov, ki signalizira marginalizacijo, v kombinaciji z žanroma, ki se ju sramujeta tako glasbena kot tudi gledališka umetnost, nas je prepričal. Ogledali smo si predstavo Tako ti je mala umetnice Tanje Ribič.

Za pionirja slovenske stand-up komedije na žalost štejemo osebo Vinko Šimek, bolj znano pod humorističnim imenom Jaka Šraufnciger, ki je avtor pesmice o pički Miše Molk.

Čeprav slovenščina svojega razcveta na tem področju še ni doživela, ne pomeni, da ga nikoli ne bo. Stand-up v svoji najboljši formi gledalcu poda roko in se mu pridruži v čudenju nad morjem nenaslovljene povprečnosti. V svoji najslabši pa vanjo spada. Z nevtralnimi pričakovanji se odpravimo na predstavo.

Iz zaodrja se sliši lažno zaskrbljeni ženski glas: »Joj, ljudje so že tuki, benda pa še ni!«. Publika se namuzne, na oder pa prihiti Tanja Ribič v satenasti črni halji. Nekam tesnobna je videti, nekaj ni v redu. Potoži, da je njen bend zadržan na carini. Kmalu odvrže haljo in se pred nami znajde v rdečem brodvejskem korzetu, s peresom na glavi, to predstavo bo izvedla sama, pa naj stane, kar hoče. Producenti so želeli blišč, v resnici ni tako prostaška, prizna, da je celo malo sramežljiva, in si obleče tanko rdeče krilo, da bi prekrila noge. Obrne se proti napisu KOMET ALI TANJA in nergavo pogleduje, scenograf je njen mail »Napišite komet ali Tanja« očitno napačno razumel! 

A štekate? Človek je, namesto da bi se odločil za eno ali drugo možnost, napisal oboje in še besedo ali. Publika se v božjastnem krču zvije od smeha. Tanja se razvname in začne govoriti še več for. Kmalu se ji na odru pridruži basist Goran Rukavina, ki je na predstavo zamudil in Tanjine smešnice v nadaljevanju glasbeno opremlja. In tako se je začela, citiramo, “drzna, smešna, iskrena izpoved igralsko pevske legende, ki se je prvič odločila stopiti na gledališki oder brez maske in ošiljenim jezikom”, konec citata. Očitno smo na pravem mestu.

Svoje razmišljanje nam Tanja poda skozi tri različne ženske like. Prvi uprizorjeni lik je kar zgodovinska oseba Tanja Ribič, žena Branka Đurića – Đurota in mati dveh otrok, še posebno pesnice Zale Đurić Ribić. To je nek okvirni horizont znanja, ki se od publike pričakuje, da bi lahko predstavo razumeli. Osnovne informacije so še, da je Tanja iz Zasavja, njen mož Đuro iz Bosne, ugotavljanje kulturnih razlik med njima pa že dve desetletji za crknt smešno.

Gre torej za hiperrealizem, v katerem manični odrski lik pripoveduje o resničnem življenju igralca, ki ga uprizarja. Zgodbe, v konvencijah stand-up žanra, ni, dramaturško hrbtenico predstave gradijo vsebinsko poljubno povezani vici, pesmi, ples in anekdote, kot je naprimer tale: v zgodnjih devetdesetih, ko je Tanja vsem ljudem, ki so prebivali južno od Kolpe, pravila Bosanci in se je ravno preoblačila v gledališki garderobi, je pristopil Đuro in rekel: “ličiš mi na moju drugu ženu”. “Aja, kok si jih pa mel?” ga je presenečeno vprašala. “Jednu,” ji je odgovoril.

Največ pozornosti si je v predstavi izborila prav razlika med delavnimi in žalostnimi Slovenci ter vedrimi Balkanci. Slovenci so namreč tako zelo zamorjeni, da jim v narodnih pesmih še sonce odvrne, kako bom pa sijalo, sem čisto žalostno!

Gledalca začne kmalu oblivati čustvo cringe. V tesnobi, ki jo izkuša, se ozre okrog sebe, da bi videl ljudi, ki čutijo podobno. Okrog njega pa namesto normalnih ljudi zagleda groteskno skupinsko entiteto, ki se pošastno smeje v en glas in voajersko opazuje telo abrahamske najstnice na odru. Ponavlja se torej večni očitno arhetipski motiv zakona pridne Slovenke in temperamentnega Balkanca. Tanja se, kot vsak resen umetnik, teme loteva že več desetletij in publika večno vračanje istega dobro sprejema.

Drugi lik, ki nam prinese še več for in glasbenih priredb, je preprosto neosveščeno zasavsko dekle iz Tanjinih rodnih krajev. Najverjetneje neka alternativna sedanjost, ki se dogaja na časovnici, kjer se vojna v Jugoslaviji ni zgodila in Đurota ni bilo, da bi otemperamentil žalostno slovensko sonce in zaplodil racionalno zemljo s pesniki. Skratka, gre za lik, ki poka hece, kot je naprimer “Enkrat sem šla na dvotedensko dieto in sem izgubila 14 dni”.

Tretji lik pa je najtrdovratnejši med tropi tako žanra stand-up muzikala kot širše in bi se ga dalo opisati z besedami “stara mama legenda”.  Stara mama legenda je lik, ki je med mladimi ljudmi najbolj pijan, med vlačugami najbolj vulgaren in med barabami največji nepridiprav. Stara mama legenda iz predpasnika privleče izjavo, “da te kap” in te do solz nasmeji, saj je stara in se ne obnaša svoji starosti primerno.

Kulturološko primerjavo med narodi bivše jugoslavije Tanja za nekaj časa pusti pri miru, da bi se lotila nove teme. Popolnoma neodvisno od duha časa začne aktivno preizpraševati moške in ženske vloge, se ukvarjati z moško “pomehkuženostjo” v časih, ko družina ni vsak dan v nevarnosti pred nasilno smrtjo kot v pradavnini. Na vrsti so tudi ženske revije, v katerih beremo, kako zadovoljiti moške, medtem ko v moških revijah piše, kako doliti olje v avto.

Nadejali smo se kvalitetnega cringa, ki ježi dlake in sadistično zabava, hkrati pa smo naleteli na zastrt pogled človeka, ki zapoznelo reagira na družbeno problematiko. Ne pravimo, da smo zanjo že našli rešitve, le vprašanja, ki jih načenja, so izzvenela v svoji brezveznosti. Vse skupaj je podobno socialnemu eksperimentu, kjer je človeku na odru dostop do sveta povsem onemogočen, njegova naloga pa je iz vseh zamrznjenih informacij, ki jih ima iz časa, ko mu je svet še pritekal v podatkovno bazo, narediti stand-up muzikal. Zidovi tega sveta so tako enosmerno prepustni, absorbcija duha časa je nemogoča, mogoče in nujno pa je v svet lansirati svoje individualistične samouresničitvene projekte.

Po odhodu iz dvorane gledalec presunjeno tava. Ima ga, da bi pristopil do mimoidočih, jih čvrsto prijel za ramena, tresel in spraševal, kaj se je pravkar zgodilo. Hkrati začuti jezo do sebe, saj se je zgodilo točno to, kar si je želel.