O 20. in 21. stoletju

O 20. in 21. stoletju

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 10. 2014 - 13.00

V zadnjih letih je dosti slišati o neki ključni razliki med 20. in 21. stoletjem. Meja nastopa kot metafizični dejavnik, ki je neki tok dogajanja za vedno prekinil. Skoraj nikoli ni specificirano, kaj naj bi bilo prekinjeno in kateri zgodovinski dogodek predstavlja prekinitev … Tako se na pladnju ponuja cinični ugovor, ki razkrinkava diskurzivno prakso: dejansko 20. in 21. stoletje loči pač eno piškavo leto.

Arbitrarna razlika združi dve ideološki struji: liberalno kulturno kritiko, ki moralno obsoja grozodejstva avtoritarnih režimov, in etablirano antikapitalisitčno politiko, ki govori o “socializmu za 21. stoletje”. Če privzamemo pojmovni govor o 20. in 21. stoletju, je treba natančneje razločiti, prek katerih obdobij in prek katerih dejavnikov se dejansko razlikujeta – to pa lahko pripelje tudi do njunega nerazlikovanja.

Liberalna publicistika lahko z moralno obsodbo pokrije najrazličnejše pojave kritike delovanja kapitalizma. Že kamenjanje parlamenta s strani dijakov služi kot opomin na krvavo 20. stoletje, ko so različna voluntaristična gibanja močno prestopala mejo svoje vednosti in povzročala serije različnih katastrof. Rešitev je sistem etičnih načel, vrnitev k svoji mitski “naravi” in s tem povezan ponoven vznik “mišljenja” kot individualne predkonceptualne prakse. Z baze razsvetljenih posameznikov bomo prišli do idealnega socialnega dialoga, postavljanju zahtev etablirani politiki se je najbolje izogniti. Razredno razmerje je pozabljeno, tudi nepremostljiva različnost interesov, "človeštvo" da lahko deluje za skupne cilje. Lažnost tega univerzalizma sta izpodbila že keynesovski projekt in posledični neoliberalizem.

V Sloveniji so predstavniki "urbanega srednjega razreda", kot o njem piše Primož Krašovec, idealni mediatorji. V družbeni formaciji jugoslovanskega socializma se ta sloj z legitimnim odporom dvigne nad degradacijo industrijskega in kmetijskega dela. Brezplačno izobraževanje, dostopnost stanovanj v urbanih okoljih, polna zaposlenost to omogočijo. Vzporedno pa se začne vzpostavljati kulturna distanca do klasičnega proletariata.

Danes po Krašovcu srednji razred nastopa kot trojno zagotovilo: v političnem smislu družbene stabilnosti in demokracije, v ekonomskem potrošnje za prebroditev krize in v kulturnem kot nosilec meščanskih vrednot. Stranke, ki najdejo v tem sloju svoje “volilno telo”, sicer nastopajo brezprogramsko, a s prepoznavnim etičnim attitudom. Etika se kaže kot svojevrsten simptom paranoje. Stranke, ki vznikajo na temelju meščanskih vrednot, se hermetično zapirajo pred morebitnimi nebodijihtreba. Ostajajo Čisti – ker prihajajo iz istega sloja, se zdi, da so zaznamovani s posebno etično substanco. Dovčerajšnji “obrobni opazovalci” političnega dogajanja stopajo v prve vrste. Tisti, ki si z nastopom krize, kljub temu da so prešli malomeščansko socializacijo, niso mogli zagotoviti delovnih mest na točki reprodukcije, rotarjanci, razsvetljeni poslovneži, ki jim podedovani simbolni kapital ob solidni plači pomeni več kot zaposlitev v tujini - od tod tudi lažnost žrtvenega diskurza tistih, ki ostajajo, da bi "spremenili stvari" - trenutno tvorijo prevladujoči politični diskurz, ki zagotavlja, da se bo spirala iskanja etičnih in razsvetljenih nadaljevala.

Na drugi strani se liberalna kulturna kritika reproducira skozi publicistične žanre, kot je kolumna, pri kateri zadošča izpovedovanje anekdot iz osebnega življenja, ko nekonceptualni govor v prvi osebi ednine zadošča za reprezentiranje celotne skupine - delavskega razreda, nacije ali človeštva. V kolumnah o ljubezni do domovine, objavljenih na portalu Airbeletrina, nastopa fantazma države kot zagotoviteljice blagra mlajše generacije srednjega razreda. To zagotovilo, ki je veljalo za starejše pripadnike sloja, kot piše Krašovec, pa je izničeno zaradi krizne zakonsko sprejete prepovedi zaposlovanja novih kadrov v javnem sektorju ... Medtem je bila država v prejšnjih desetletjih za mnoge druge pripadnike delavstva področje zelo slabih izkušenj: spomnimo na kafkovsko birokracijo, zdravniške napake, izbrisane itn.

Etablirana in deklarativno socialistična gibanja pa so se v 20. stoletju pojavljala v dveh posplošenih oblikah. Na eni strani v avtoritarni avantgardistični obliki. Veri v vsemogočnost države kot totalnega kapitalista se je pridruževala izjemna politična paranoja. Pridruževala se je tudi ključna teoretska zmota pri razumevanju ideologije. Proizvedla je neko implikacijo razredne zavesti, ki da nujno sledi iz razrednega razmerja ... Marx v svojem teoretskem projektu kritike politične ekonomije govori o razrednem razmerju med kapitalisti, lastniki produkcijskih sredstev, in delavci, ki niso lastniki produkcijskih sredstev zato prvim prodajajo svojo delovno silo. Gre za strukturno razredno razmerje, ki ne predpostavlja, da se mu adekvatno razvijeta razredni zavesti delavcev in kapitalistov. V mistificirane izraze blagovne menjave - blagovni, denarni, kapitalski fetišizem - so ujeti tako delavci kot kapitalisti. Ideološke iluzije niso dostopne za razsvetljensko razbitje; so družbeno objektivne in morajo biti privzete, če želijo subjekti ekonomsko in socialno eksistirati - le množične oblike solidarnostnega delovanja lahko pripomorejo k njihovemu ozaveščanju. Mediji, šolski aparat itn. teh identitet ne vzpostavljajo, temveč jih sofisticirano artikulirajo. Pot do avtoritarnosti ob napačnem razumevanju ni dolga: ko se razlaga izkaže za neuspešno, nastopijo trši ukrepi …

Druga rešitev etabliranih socialističnih organizacij v 20. stoletju je bila socialdemokratska. Socialdemokratski programi idealno izolirajo sfero cirkulacije od sfer produkcije in konsumpcije. S tem privzamejo nereflektirano predpostavko liberalnih ekonomik: na tržišču nastopajo svobodni in enakopravni konkurenti. Spregledano je razredno razmerje, tj. prisila delavcev po prodaji lastne delovne sile na tržišču kot posledica ločenosti od produkcijskih sredstev in pravne svobodnosti. Socialdemokratski ukrepi predvidevajo, da socialistične politike zajemajo planiranje, redistribucijo sredstev, spremembo razmerij v višini mezd - rešitve torej vpisujejo v ključne probleme produkcijskega načina. Spregledajo minimalno strukturo kapitalističnega produkcijskega načina. Marx ga je v svojem teoretskem projektu opisal dovolj natančno in dovolj abstraktno, da je njegov opis še danes veljaven. Pikettyjevo delo, ki v naslov vpisuje to skrivnostno 21. stoletje, denimo nastopa kot utopična reformistična modna muha.

Kakorkoli, zdi se, da držijo verzi Vilija Resnika: “Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni.” Za antikapitalistična gibanja sta obe poti iz preteklosti lažni. Leninistična revolucija ni odpravila kapitalizma. V precejšnji meri so bili razbiti zametki dejanske razredne solidarnosti, čeprav je marksizem-leninizem v nedoločno prihodnost postavljal njen spontani vznik. Socialdemokratski ukrepi na eni strani rešujejo krizni kapitalizem in imajo lahko kratkoročne uspehe pri izboljševanju življenjskih in delovnih pogojev delavskega razreda. Vseeno reproducirajo kapitalistična družbena razmerja, kljub nasprotni propagandi pa ne ponujajo nobenega zagotovila za odpravo kapitalizma. Kapital v 21. stoletju še vedno deluje po istih ključnih premisah kot v 20. Nobenega teleološkega zakona ni, ki bi določal, da so se takšna gibanja pojavila ravno v 20. stoletju. Liberalna ideologija tu ne ponuja resne razlage. Zdi pa se, da antikapitalistična gibanja niso razčistila s svojo preteklostjo, zato so ji primorana podlegati.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Še originalni članek Primoža Krašovca - ne spusti me skozi z linkom, zato ime portala in naslov članka - Bilten, Srednja klasa u raljama života.

V šestem odstavku pride do ponovitve, ki pa ni ključna za strukturo teksta - gre pač za dopolnilo z empiričnim primerom.

Hej Muanis, par priopomb glede na tekst:

"(...) Skoraj nikoli ni specificirano, kaj naj bi bilo prekinjeno in kateri zgodovinski dogodek predstavlja prekinitev …"

Ta prelom je (in o tem se je pisalo in še piše ogromno, a seveda ne v literaturi 19. in 20. stoletja, ki jo edino navajaš) seveda 9/11, ki je sprožil informacijsko vojno pod krinko globalnega preganjanja terorizma, ki z roko v roki s transnacionalnim korporativizmom označuje ekonomsko-socialne razmere 21. stoletja.

Opozorila bi na pretirano poenostavljanje in delno zastarelo klasifikacije t.i. "antikapitalističnih gibanj": ("liberalno kulturno kritiko, ki moralno obsoja grozodejstva avtoritarnih režimov, in etablirano antikapitalisitčno politiko, ki govori o “socializmu za 21. stoletje”): ti dve obliki sta bili značilni za 2. pol 20. stoletja, novih razmer pa se po mojem ne da definirat s takim nanašanjem na Marksistično logiko, ki operira s kategorijami aktualnimi za 19. in 20. stoletje.
Če po drugi strani razmere pogledamo skozi lupo komunikacijske logike (iz katere se lahko izpeljejo ekonomske, socialne in politične), bi jaz vsekakor izpostavila zmožnosti digitalne tehnologije, da križa svobodo potrošnika ("free" communication services) s preprodajo podatkov in posledično večjim nadzorom predvsem s strani korporacij, ki usluge ponujajo, kot stranski produkt pa še nadzor s strani agencij kot so NSA (ki pa btw ne deluje v okviru nacionalnega prava, ampak transnacionalne korporativne ekonomske logike, ki svoje tehnološke inovacije najbolje spravlja v promet skozi uniformaliziranje globalnega trga in hkrati ustvarja biznis skozi aktivnost takoh "državnih" agencij: (značilnost njihovega delovanja je impunity od državnih zakonov, tako kot to velja za transnacionalne korporacije).

Zato je še ena značilnost 21. stoletja, da imajo državne politike ogromne probleme z izgubo moči na nacionalni in svetovni ravni, saj zaradi svoje programske in operativne omejitve na nacionalni kulturni kontekst zgolj nemočno opazujejo rast transnacionalne komunikacijske infrastrukture, nad katero nimajo oblasti, saj ne morejo določati njenih pravil delovanja na nacionalni ravni – se pravi, za nacionalno politiko je takšen komunikacijski sistem, pa korporativna ekonomska logika bolj breme kot orodje moči. Zato se je politika danes pač usmerila v preprodajo informacij s korporacijami (že par let nazaj je bilo s skrivnimi kamerami v angliji dokazano, da korporacije lahko kupijo sprejetje njim ugodnega zakona, v zameno pa "vladi" ponudijo drobtinice.)

Transnacionalna informacijska vojna in razpustitev državne politike je torej tista, ki označuje 21. stoletje in tista, ki pretekle socio-politične kategorije razreda in moči (na katere se pogosto nanašaš) spodnaša, že zato ker je taka oblika moči bila vezana na nek zaprt (nacionalen) kulturmo-političen prostor, ki je danes z novo ekonomsko logiko prostega trga in globalne komunikacije presežen.

Kar se tiče navidezne politike vračanja v socializem in sklicevanje na socialdemokratski program ("liberalno kulturno kritiko, ki moralno obsoja grozodejstva avtoritarnih režimov, in etablirano antikapitalisitčno politiko, ki govori o “socializmu za 21. stoletje”.), menim, da so takšni poskusi (v kolikor so iskreni), le nepoznavanje sistemskih razmer (kot se je npr. izkazalo na štrajku na FF lani ali pred dvemi leti (?), ko je samooklicani če gevara pozival k pankersko-delavski univerzi, pri čemer se jim niti sanjalo ni, kaj to (razen fensi zvenečega nostalgijo zbujajočega imena, ki je bil včasih sinonim za svobodo) pravzaprav pomeni V NJIHOVEM LASTNEM KONTEKSTU, in so večinoma študentje bili pač samo hepi, da imajo par dni, ko lahko svojo nezmožnost refleksije lastnega historičnega momenta zaradi nepoznavanja razmer, začasno rešijo s tem, da vežejo smisel na simbole nekega tujega zgodovinskega konteksta. V vsakem primeru se v takšne poskuse reševanja sodobnih problematik z adaptiranjem pretekle retorike ne morem poglabljati kot v ključen moment politike 21. stoletja.

Naprej: "Danes po Krašovcu srednji razred nastopa kot trojno zagotovilo: v političnem smislu družbene stabilnosti in demokracije, v ekonomskem potrošnje za prebroditev krize in v kulturnem kot nosilec meščanskih vrednot."

Smeh, smeh smeh: Popolnoma nerelevantna izjava za 21. stoletje: če smo se kaj naučili v vrstečih se (ekonomskih, političnih, kulturnih, krizah vrednot) krizah enaindvajsetega stoletja je zagotovo to, da ne srednji razred ne katerikoli drug razred ne more zagotavljati nobene osnove za politično in ekonomsko stabilnosti (poslovni model korporacijskega produktivizma je ravno ekonomska nestabilnost, v kateri ljudje trošijo za cheap crap, ker se bolj splača), saj je ravno z globalnim korporativizmom (vsi trošimo na istih izdelkih (H&M za revne in bogate), vsi gledamo iste vsebine na netu, vsi hodimo na počitnice v eksotične dežele) t.i. meščanske vrednote ali vrednote proletariata ali, če rečem bolj točno, nacionalne kulturne vrednote (oz. identifikacijske smernice) izpodrinila homogenizacija trga in depolitizacija politike (ki se je hranila ravno na teh vrednotah). Na kratko torej: če je v dvajsetem stoletju šlo za poskus dominacije različnih političnih in kulturnih ideologij, je 21. stoletje v političnem smislu popolnoma "disenchanted", še več, politika je postala del potrošnje, je samo reklama, ki jo generira korporacijski produktivizem (glej moj tekst Ključne besede v Idiot12). Korporacije so odkrile formulo za globalni mir, ki je politika ni bila zmožna niti zamisliti (do neke mere jo je mislila le umetnost in tehnološki utopisti): to je uniformiranje s potrošnjo, pri čemer pa je produkt par exellence prav informacija. Globalni mir je reprogramiranje (zglajenje) razlik v kulturah in opustitev njihovih specifičnih vrednot, in ravno zato je korporativizem veliko bolj uspešen kot politika, ker ponuja iste identifikacijke elemente – GLOBALNO. Pri čemer pa je preprodaja podatkov postal biznis, vreden več kot vojaška in naftna industrija skupaj. Vse kar se mora zgoditi je, da se zgladijo kulturne razlike z najbolj radikalnimi deželami, ki se še oklepajo lastnih verskih, etničnih in nacionalnih identifikacijskih točk, pa lahko živimo v večnem korporacijskem, informacijsko uniformiranem miru.

Produkcija nacionalne kulture je zato (pri nas in drugod) v velikih težavah dokler jo razumemo kot tako, saj se ne more več vezat na nacionalne vrednote, kaj šele na nacionalna sredstva. Korporativna kultura pa zgleda tako, da mora to biti kultura, ki se lahko proda kar največ kulturam. Naša naloga je, da nehamo računati na državne jasli (tako kot je to že zdavnaj začela početi politika), temveč da prepričamo trg, da so naši kulturni projekti ključni transnacionalno (oz. da bomo uspeli pripraviti folk do vsaj 2 miljona klikov globalno.) In edini način prepričanja je, da to dejansko izvedeš (nič več tako, da to kar se bo mejbi zgodilo v prihodnosti napišemo v nek program, ki so ga samo besede, kakor npr. zaenkrat še delujejo nacionalni (tudi evropski) razpisi). Korporativizem ne živi v prihodnosti ampak sedanjosti. Na to je treba vselej računat.

Pozdravljam,
Monika

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness