Razmerje med javnostjo in intelektualci že dolga leta niha med obojestranskim zaničevanjem in občasnim zavezništvom. Težavnost odnosa se je pokazala takoj na začetku, ko je atenska javnost usmrtila najmodrejšega med razumniki, očeta filozofije Sokrata. Čeprav je Sokrat deloval izven državnih institucij, je kljub temu veljal za javno osebo. Naselil se je na tržnici, kjer je z znamenito metodo izpraševanja sodržavljane opozarjal na zmotnost njihovih mnenj. Javnost je presodila, da njegova miselna dejavnost povzroča nered in zmedo, da kvari mladino in s tem ogroža obstoj same skupnosti, zato ga je obsodila na smrt. Tako se je dokončno rodil dolgotrajni antagonizem, ki se je nakazoval že prej. Averzijo do javnosti je v nepozabnih podobah izrazil Sokratov učenec Platon: mislec se mora odvrniti od sveta javnosti, strašne votline, v kateri vladajo zgolj mnenja, vedno senčna in nikoli resnična. Zateči se mora v samoto kontemplacije, šele tam sta dosegljiva vedenje in resnica.

Minila so stoletja, v katerih je obe strani ločevalo na videz nepremostljivo brezno. V dobi razsvetljenstva sta sprti strani spet našli pot druga k drugi. Razsvetljenski misleci - oboroženi z univerzalnimi normami, ki so jih s prometejsko gesto z neba sklatili na zemljo – so bili prepričani, da so odkrili tostranske temelje pravične družbe. Želeli so tako z besedami kot dejanji zlomiti »stari režim«, ki je temeljil na predsodkih in intelektualni slepoti, neločljivo povezani z avtoriteto cerkve. Vodila jih je goreča vera v napredek človeštva z močjo razuma. Prav razum naj bi bil vodnik, ki bo človeštvo, kakor hitro se bo prepustilo njegovemu vodstvu, popeljal v lepšo prihodnost. Nujni pogoj za to pa je širjenje novih dognanj znanosti in filozofije v javnosti, kar je naloga intelektualcev. Ko bodo ljudje enkrat začeli uporabljati razum, bo ostalo sledilo kar samo: nastala bo nova zaveza med ljudmi, s katero se bo zasnovala pravična družba. 

Bogato izročilo razsvetljenstva je torej ustvarilo še eno vplivno podobo: lik neustrašnega intelektualca, ki svoje znanje uporablja v javnem boju zoper dogme, predsodke, mračnjaštvo, diskriminacijo … Borca za svobodo in emancipacijo, ki oblasti ne glede na posledice govori resnico. Lik je dobival nove in nove poteze z junaškimi dejanji, ki se jih radi spominjamo: ko so zoper nacionalizem in antisemitizem zapisali slavni »obtožujem«; ko so se totalitarnim sistemom zoperstavili z luciferskimi besedami »non serviam«; ko so bili žrtve bombnih napadov zaradi kritike kolonializma; ko so zahtevali pravico do samoodločbe naroda.

Danes je vse drugače. Časi junaštev so minili, razsvetljenski ideali so se dozdevno uresničili in ni več jasno, kaj naj počnemo z intelektualci. Za nekatere so nepotrebno izročilo preteklosti, saj v varnem zavetju univerze proizvajajo nikomur potrebne meglene abstrakcije. Spet drugi se z nostalgijo spominjajo starih časov in intelektualce pozivajo, naj se vendar vrnejo iz svojih slonokoščenih stolpov, v katere jih je zaprla vse večja specializacija znanosti. Pozivajo jih, naj pustijo svoja mikroznanstvena področja in ponovno spregovorijo v imenu celotnega človeštva.

Nostalgija je sicer lepa stvar, vendar je v tem primeru klic v prazno. Že Foucault je ugotovil, da intelektualec ne more danes igrati vloge lastnika resnice in pravice, zastopnika univerzalnosti, nekakšne vesti vseh nas. Iluzija je, da se lahko intelektualec postavi na metakritično pozicijo, »nekam navzgor ali ob stran«, od koder uvidi resnico in potem kakor arhitekt oblikuje zavest in voljo ljudi.

Zato po Foucaultu danes prevladuje manj privlačen tip »specifičnega« intelektualca, ki se je odpovedal pretenzijam svojega predhodnika. Gre za strokovnjaka, ki na lastnem poklicnem področju vodi lokalne boje. Njegove naloge so »skromnejše«: s strokovnimi analizami postavlja pod vprašaj tisto samoumevno; s svojimi intervencijami moti mišljenjske navade ljudi.

Morda bo kmalu spet prišel čas velikih teorij, kakor meni Žižek. Takrat bodo intelektualci, opiti od teorije, ponovno snovali našo prihodnost tako, kot bo zahteval razum. Do takrat pa se verjetno ne bomo znebili občutka, da gre vse k vragu.

Junaštev intelektualcev se je spominjal Urh Vele.