Danes začenjamo svoj premislek z nelagodjem. Osnovan je namreč na preziranem anekdotičnem dokaznem gradivu pa tudi obravnavana tema se, kar je še huje, utegne izkazati komaj za značajsko črto pisca, ne pa za široko potezo zgodovine.

Mladi smo še in neizkušeni in takšnim se tradicionalno očita, da se nam mudi, da ne moremo strpeti ne krivice ne pravice. Predvsem pa ne na mestu. Treba je pohiteti, premakniti: čim prej, čim več, čim bolje! Ta nestrpnost je seveda dandanes koristna, njena posledica so pač obsežni življenjepisi in široke mreže poznanstev s spoštovanimi in uspešnimi. Naj bo »projekt« – pojem, ki svojo kritično obdelavo še čaka –, ki se ga lotevate, še tako brezrezervno in krščansko naravnan onkraj pragmatične koristi, se bo našla dobra duša, ki vam bo položila roko na ramo, vas pogledala globoko v oči, v dno duše, in pragmatično dahnila: »In vendar je dobro za tvoj si-vi.«

Ta pobožna misel je že stvar današnje morale, našega dispozitiva, to je stanje produkcijske mašinerije, to so okoliščine našega tekmovanja na trgu delovne sile. Ni pa ta nestrpnost, ki nas žene, predmet naše kritike.

Zanima nas namreč tista neučakanost, tisto pričakovanje, za katero je težko reči, kakšno mesto ima v tej delovni morali. Rekli smo, da se nestrpnost hkrati očita, kadar zahteva politično in ekonomsko spremembo, in hvali, kadar hiti polniti strani projektnih dokumentacij, v vsakem primeru pa vztraja skozi zgodovinsko gibanje kot začasno, mladostno zavračanje potrpljenja. Predpostavljeno je namreč, da se bomo prej ali slej – od projekta do projekta – naučili potrpeti.

Neučakanost, o kateri želimo razpravljati, ima glede na to pričakovanje potrpljenja značaj odpora. Izraža se v nenavadnem prepričanju, ki je široko razširjeno v zasebnem govoru, da nam zmanjkuje časa, da se nekaj nepreklicno končuje. Kakor bi bile zaloge življenja omejene ali bolje: obremenjene z dolgom, vnaprej odprodane.

Je duh časa ta, ki šepeče verze iz Apokalipse na naša ušesa? Ali morda naša sebičnost - za nami potop? Menimo, da ne. Mudi se, da, treba je pohiteti, kajti razpisni roki se bližajo, toda ta konec je brez realnega objekta. Največ, kar nam grozi, je, da se naučimo potrpeti, torej da gre življenje naprej.

Ne torej absolutni konec, kakršna je smrt, ampak konec kot postopna in gotova izguba manevrskega prostora, kot krčenje možnosti, kot izginjanje potencialnosti. Brezizhodnost, končna določenost, reteritorializacija naše energije v duhamorno službo preživetja. Neučakanost je torej izraz te neskončne subjektivne apokalipse.

Toda mar bo res jutri prepozno? V osnovi gre za slabo razumevanje potencialnosti. Možnosti pač nikdar ne zmanjka, toda prav kot svoboda ni v izbiri, tudi potencialnost ni v aktualizaciji, saj vsaka situacija odpre novo polje potencialnosti. Iz tega sledi, da možnost nikogar ne osvobaja, ampak je komaj dejstvo. Res pa je, da potrpežljivemu človeku ne izbira ne možnost nista potrebni.

Mnenje pa je, da nas vsaka izbira ločuje od možnosti, da z njo tako rekoč tvegamo potrpežljivost. Zato se bojimo staviti na svojo potezo, raje stavimo na konec igre … Slabi kockarji smo in še slabši šahisti, naše stave so nizke, saj se naše življenje že zdaj upogiblje pod bremenom dolžne potrpežljivosti. Nekakšen paradoks je torej v prizadevanju za vzdrževanje odprtih možnosti, v imenu katerega se odpovedujemo izkoriščanju katerekoli dane možnosti, kajti – kot sledi iz zgornjega premisleka o koncu – nas ravno naša prihodnost mnogih možnosti navdaja z nelagodjem. Zdi se nam, da možnosti izgubljamo – kar ni res, le poteze si ne upamo potegniti. Žival si izkoplje mnogo izhodov, a ko jo zasledujejo, ne čaka na sledne pse na najboljši strateški poziciji, kjer se izhodi srečajo, samo pobegne.

Četudi vseskozi obravnavamo neučakanost v zvezi z odporom do potrpljenja, čeprav sta v spopadu, nista nasprotji. Neučakanost se dialektično ne sprevrne v potrpežljivost, ta je nasprotje in pričakovani iztek nestrpnosti. Neučakanost poskuša najti izhod iz izteka mladostne bolezni v starikavo bolehnost prenašanja trpljenja s priklicevanjem konca, preden bi se utegnila nestrpnost pomiriti in navaditi prenašanja bremen.

Čakanje in neučakanost sta torej drugega rodu kot potrpljenje in nestrpnost, zvezo imata z estetiziranim življenjem, s stilom. Potrpljenje po drugi strani nima nikakršnega stila, je le dobro. Lepo življenje, ki je nadomestilo dobro življenje: dobri človek marsikaj potrpi, lepi človek ničesar ne počaka.

Lepo življenje se utemeljuje z estetsko teorijo, to je teorijo čutnosti. Pri tem danes v splošnem ni toliko važno, ali nas prevzema bolečina ali ugodje, važno je, da nas v življenju nekaj vzburja, rajca, žuli ali dreza. Za lepo življenje je važen le zamah ali zalet; viharna čustva, velike bolečine, velike radosti.

Lepo življenje se postavi tako, da ima vedno kaj dražestnega na dosegu tega ali onega čuta. Predstavljajte si rokokojske sobane, romantične duše in hipsterska telesa. Vsakokrat malo preveč, malo čez prag. Estetizirano življenje temelji na konstantnem draženju, kar je v osnovi konstantno opredeljevanje. Od najelementarnejšega za ugodje in proti bolečini do kompleksnejšega za ugodje in za bolečino, a vedno, vedno proti indiferenci.

Zato je lepo življenje neučakano, nesklenjeno življenje, ki temelji na stikih in pobegih. Slonokoščeno življenje? Zanemarjanje tretje temeljne kategorije čutnosti: indiference, čakanja na afekt, ki preseže pragove zaznave. Zaradi te zanemarjene tretje kategorije, ki je posledica navajenosti naših čutov in živcev na okolje in dražljaje (saj veste: tista žaba, ki se je skuhala), lepo življenje ne more samo iz sebe vzdrževati intenzivnosti. Zamislite si sebe ali koga drugega sredi večje sproščene družbe: pogled, ki pobegne; sogovornik, ki ne posluša; človek, ki se oddalji. Stalno na preži, stalno iščoč izhod, stalno v premiku. Rdečo nit lepemu življenju predstavlja niz opredeljevanj, implicitnih in eksplicitnih, ki proizvajajo intenzivnost. Lepi ljudje so torej nujno nestrpni.

Kajti, če prekinemo … bomo morali plačati dolgove. Kar nas ne vznemirja, kar nam ne prizadeva vsaj malo bolečine ali ugodja, to se pravi prav tisto življenje, ki ga je največ, nas navdaja s strahom dolžnika. Toda živeti lepo je izčrpavanje sredstev (zato si tega ne more privoščiti vsak). Mar je torej kaj čudnega, da smo tudi neučakani? Da si želimo konca, da nam ne bo treba plačati dolgov.

Vse izhode si hočemo pustiti odprte, ampak na preži in pod grožnjo dolga je najtežje biti vedno znova, vsako uro dneva aficiran. Zato strastno kličemo konec in njegov mir. Toda konca ne bo, kvečjemu obrat v potrpljenje, a saj bomo še vedno dobri ljudje.

Menimo, da je to oblika nekakšnega idealizma našega časa.