O strukturi "scene"

O strukturi "scene"

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 9. 2014 - 13.00

Današnji komentar se bo, kot se za komentar spodobi, nanašal na komentar Tiborja Hrsa Pandurja, ki je bil pred dnevi objavljen na spletni strani Lud Literature. Ta komentar se nadalje nanaša na nek drug komentar Mojce Pišek, v katerem avtorica ugotavlja, da so mladi slovenski pesniki ničvredni jalovi plodovi, ki so si medsebojno podobni kot jajce jajcu. Pandurja ta ugotovitev seveda razjezi, predvsem zato, ker je izrečena v kontekstu uvrščanja v brezčasni pesniški kanon. Ugotovitev naj bi implicirala, da so med mladimi pesniki samo zelo redki izbranci tisti, ki so vredni obravnave: predvsem tisti, ki so prebili mejo nerazločnega mrmranja pesniške množice in se uvrstili v zgodovinsko Antologijo 75 pesmi od Dekleve do Peratove; torej tisti, ki so postali glasovi svoje generacije. Glasovi, ki se bodo torej morda vtisnili v zgodovino, medtem ko bo vse ostalo pesnjenje jalovo odmevalo v praznini pozabljenosti.

Poudariti moram, da pesniško in literarno sceno spremljam zgolj sporadično. Tudi zato se bom v tokratnem komentarju povsem odrekel vsakemu poskusu vsebinske določitve kvalitete. Nasprotno, zanimajo me določeni oblastni mehanizmi, ki jih povzroča prav specifičen način določitve kvalitete in so v zadnjem času postali ravno znotraj literarne scene najbolj eksplicitni, četudi delujejo tudi znotraj drugih sorodnih intelektualnih in umetniških scen. Zastavitev je v grobem sledeča: kvaliteta je nekaj izjemnega, nekaj redkega. Večina pesnikov je nekvalitetnih in nevrednih pozornosti. Toda med to množico podobnosti se vzpostavi neka razlika: nekdo postane glas določene množice, določenega socialnega kroga, določenega stilskega pristopa ali kar cele generacije. Ta glas mora biti paradoksno obenem najbolj enak med enakimi, zato da lahko reprezentira to enakost, po drugi strani pa mora biti tudi nekaj različnega in drugačnega, da se sploh lahko znotraj lastne množice vzpostavi kot izjema. Zato je po navadi predhodno potreben nek množici zunanji glas avtoritete, ki od zunaj šele razglasi reprezentativni glas te množice: glas kritika razloči med dobrimi in slabimi pesniki, glas generacije določi glas iz neke druge generacije itd.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je struktura te forme „uspeha“ povsem kastna v neoliberalnem smislu ameriških sanj: četudi obstaja socialna neenakost, vselej obstaja tudi možnost, četudi majhna, da se posameznik znotraj množice delavcev ali množice pesnikov povzpne nekam višje. Toda ta možnost prehajanja hierarhične razdelitve ne ukinja, temveč jo šele utemeljuje. Delavci se še bolj pustijo izkoriščati in se ne povezujejo ter se upirajo sami strukturi izkoriščanja ravno zato, ker obstaja možnost, da napredujejo. Ta možnost pa nadalje implicira, da glavni nasprotnik in tekmec ni delodajalec, temveč sodelavec, denimo so-pesnik ali so-filozof, ki pretendira po istem strukturnem mestu. Konkretni učinki tovrstne strukture so ignoranca, razcepljenost in medsebojno nepripoznanje znotraj množice neuveljavljenih ter konstantno referiranje na tiste, ki so že prebili prag širše prepoznanosti in uspeha. V tem kontekstu je morda filozofski diskurz še veliko bolj nazoren od literarnega: v splošnem gre za mnoštvo izoliranih raziskovalcev, ki ne tvorijo nikakršne scene, obenem pa se vsi ukvarjajo in referirajo na zamejen korpus velikih imen.

V splošnem torej velja, da rabo referiranja in prepoznavanje kvalitete vselej spremlja določena strateška taktika. Vsak tekst lahko s te perspektive uvidimo kot določeno bojno prakso: nekoga napada, z drugim tvori zavezništvo, pomenljiv znak pa je tudi ignoranca. Prav zanimivo je denimo v določenih teoretskih tekstih opazovati, kako predvidljivo v njih nastopa izkazovanje pravovernosti preko taktičnega referiranja, afirmativnega sklicevanja na določene avtoritete ter zavračanja in posmehovanja nad drugimi. Načeloma tako kot v vsaki bojni situaciji tudi tu velja, da se ne splača rušiti, temveč prej podpirati ustaljena razmerja moči. Najmanj tvegano je afirmirati tisto, kar je splošno mnenje že afirmiralo in zavračati odklone. Facebook, eno najpomembnejših orodij pri tvorjenju raznoraznih scen, pri tej predvidljivi afirmaciji že afirmiranega in odrivanju že tako obrobnega, torej pri reproduciranju ustaljenih sodb okusa in razmerij moči, odigra več kot le vlogo nedolžnega formalnega okvirja.

Glede uporniških strategij proti tovrstnemu strukturiranju seveda nimamo konkretnega recepta, a v splošnem se zdi odgovor jasen: vzpostavljati je potrebno zavezništva znotraj iste množice, sodelovati z bližnjimi, s prijatelji, ter pripoznati tiste, ki niso pripoznani. Nikakršne naravne nujnosti ni, da pripoznanje prihaja od zunaj ter da implicira tudi selekcijo in povzpenjanje po hierarhiji. Tudi zgodovina s svojimi velikimi zgostitvami misli potrjuje, da se določena scena vzpostavi in producira nekaj novega ravno preko notranje zaprtega horizontalnega referiranja in upoštevanja: spomnimo se le na „prijateljsko“ bližino med misleci nemškega idealizma, francoskega strukturalizma, beatniške generacije itd. Pandur pride v svojem komentarju do podobnih ugotovitev, ko pravi, da niso samo posamezni glasovi tisti, ki jim je vredno prisluhniti, temveč da “ob mlohavi sceni slabe poezije, ki se jo vseskozi tiska na vatle, cveti cela generacija avtorjev, ki jih je vredno omenjat, citirat, promovirat, omogočat, objavljat in furat dalje.” Toda pozorni moramo biti na dejstvo, da gre v Pandurjevi tematizaciji zgolj za problem kvantitete pripoznanega, ne pa tudi za problematiziranje same zvezdniške strukturiranosti literarnega uspeha: problem ni v konceptu izjemnega glasu generacije kot takem, temveč zgolj v tem, da obstaja nekoliko večje mnoštvo tistih pravih glasov generacije, četudi so ti še vedno redkost znotraj vsesplošne „slabosti poezije“, ki jo lahko bojda opazimo na Mladih rimah, kjer ni nikakršne selekcije.

Prevrednotenja torej ne more izpeljati en sam glas, temveč bi prevrednotenjsko antologijo celotne slovenske poezije lahko sestavila generacija Idiota. Sredi teksta, ki obeta in odpira prave probleme, sledi, vsaj z mojega stališča, razočaranje: Pandur našteje imena dobrih pesnikov, ki so vsi, ne ravno po naključju, objavljali kje drugje kot v Idiotu. Ob imenih pa doda še karakterizacije posameznih literarnih slogov v stilu učbenikov za književnost. Na ravni vsebine veliki prevrednotenjski prelom opredeli kot „brutalni realizem“, za katerega naj bi bila značilna nekakšna avtentična brezkompromisna iskrenost pri posredovanju izkustva.

Tovrstno prevrednotenje se mi zdi jalovo, saj ne more spremeniti ničesar, četudi bo uspešno: vzpostavljeni so spet novi glasovi generacije, nova je določitev velike razlike s staro generacijo, nova je vsebinska določitev kvalitete in nov je določevalec. Torej nič posebno novega, razen morda le novi dve strani v učbenikih za književnost iz leta 2050. Pravo prevrednotenje ne sme biti zgolj vsebinsko, saj bi moralo vsebovati tudi zavrnitev samega ustaljenega načina vrednotenja, torej upor proti strukturi hierarhičnega vzpenjanja, utemeljeni na izjemnosti domnevne vrednosti, razglašene s strani domnevnih avtoritet ali preko množične afirmacije. Prej bi zagovarjal določeno aroganco in ignoranco, če ne celo napad na koncepte, kot so „glas generacije“ ali „vpisati se v zgodovino“. Morda je ravno to način, kako bi se lahko neka generacija zares vpisala v zgodovino, četudi ne smemo tako reči, saj je morda največji problem generacije ravno ta želja po vpisu. Morda pa je tudi sama zgodovina, onkraj njene reprezentacije iz učbenikov za književnost, bolj kot iz velikih prelomov in redkih velikih imen vseskozi že sestavljena iz anonimnega mrmranja množice enakih.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odličen prispevek! Čeprav veliko, se pa po mojem vsega ne da razložiti zgolj s strukturo, ker se ne upošteva avtonomije pesniškega diskurza (ki se mu jo na svoj način priznava strukturalno jezikoslovje). Potrebno je torej vzpostaviti razliko med normativno kritiko in obenem upoštevati zakonitosti poetičnega jezika. Drugo implicira neko bolj ali manj, manj ali bolj jasno razločitev, ne implicira pa kritiške sodbe.

Obenem pa: ali ni ignoranca glavno orodje nasprotnikov?

Popravljam:

"Potrebno je torej vzpostaviti razliko med normativno kritiko in obenem upoštevati zakonitosti poetičnega jezika."

Potrebno je vzpostaviti razliko med normativno kritiko in opredelitvijo poetičnega jezika. Prvo implicira sodbo, drugo ne, čeprav postavlja neko bolj ali manj jasno mejo med tem, kaj pesniški jezik je in kaj ni.

Mogoče sem obravnavani prispevek prebral površno. Te možnosti ne izključujem. Se mi pa zdi, da se od njegovega avtorja zahteva preveč. Sam izpostavi, da govori iz subjektivne pozicije, osebno, kar se nekako sklada s povedanim, kolikor je povedano le nekakšen poskus pridobiti vidnost na terenu, kjer je ta v rokah peščice posameznikov. Zato ga ne smemo obravnavati kot tistega, ki vrednoti, pač pa kot tistega, ki kaže. Kaže na nekaj, kar je v našem specifičnem literarnem okolju tako zlahka spregledano, saj je vidnost literature povsem odvisna od že vzpostavljenih platform (Literatura, Beletrina, AirBeletrina, itd.). Pisci, ki na takšen ali drugačen način ne pašejo v njihove že utrjene modele; ki jih te platforme ne "posvojijo", so prisiljeni ustvarjati lastne (vsaj tako razumem obstoj revije Idiot). Vendar je težava v tem, da to storiti ni tako lahko, kot se sliši. Omenjene platforme s svojimi referencami poberejo večino resursov, ki so na razpolago zgolj preko takšnih ali drugačnih javnih razpisov (državnih in evropskih), kar pomeni, da je obstoj manjših in avtonomnih 'rib' zelo otežen, če ne kar nemogoč. In če temu dodamo še nekakšno ignoranco, ki te 'male ribe' ne vključuje v (v tem primeru) antologije, pomeni, da reference tudi nikoli ne pridejo. Vidnosti ni in posledično tudi ne možnosti doseči bralstvo, za katero nazadnje sploh gre. Arogantna in ignorantska stanca, ki jo predlagaš, tako enostavno ni sprejemljiva, saj pomeni samomor, nevidnost, izbris iz literarnega terena. Zato je kritka Tiborja Hrsa Pandurja kot večina današnjih kritik (gre za množino, saj je vsaka zaznamovana s pogoji terena, na katerem se nahaja) možna zgolj na paradoksen način. Kot paradoksna pozicija v skladu s katero je treba povsem slediti že vzpostavljenim modelom, ki se jih kritizira; jim konkurirat, se z njimi borit in šele na dolgi rok upati na (da ne rečem pričakovati), spremembe. Strukturna analiza mimo teh konkretnih okoliških značilnosti (po mojem mnenju) ne more iti. Vsaj kolikor se noče ujeti v pasti abstrakcije.

Nočem bit picajzla, samo se napiše ''h komentarju''... Lepi pozdravi!

Ko sem govoril o ignoranci, nisem imel v mislih ravnodušnosti do vsakršne promocije, samopromocije. Gotovo je treba poskušat dosegat čim širši krog bralstva. Imel sem v mislih zgolj ignoranco do pričakovanega načina tekmovanja. Promovirati tisto, kar se nam zdi vredno promoviranja, boriti se, itd. - gotovo s tem se strinjam: vendar mislim, da ni nikakršne nujnosti, da se to počne na že ustaljen način (veliki prelomi velikih izbranih glasov),  Mislim, da ni treba slediti že ustaljenim modelom, tako kot praviš Domen, temveč da je ravno ta navidezna nujnost posnemanja tista problematična, ki reproducira istost. Ravno zato, ker, kot ugotavljaš, so določene avtonomne enote apriori šibkejše (manjša institucionalna podpora, manjše finance) ne bi smele posnemati modela močnejših, ampak bi morale ustvarjati kvalitativno povsem drugačne modele pripoznavanja, s katerim bi šele lahko bile konkurenčne. Se strinjam, da je težko misliti te druge možnosti, in da to zveni precej abstraktno, kar tudi je, zato ker je, vsaj pomojem, velik izziv kako izdelat v tem kontekstu konkretne modele, ki bi lahko sprevrgli uveljavljeno logiko.  Sploh ker se zdi ta, še posebej v slovenskem kontekstu (literatura kot izjemni reprezent, tvorec kulture in drugi modeli iz 19. stoletja) zdi povsem "naravna" in "vseobsegajoča".

Problem je v tem, da ne gre za logiko, ampak za literaturo. Nič velikopoteznega ni v obravnavanem komentarju. Avtor obravnavane pesnike ne ponuja kot spregledane glasove generacije, temveč zgolj kot spregledane glasove kot take. Kot nekoga, ki je vredno prebrat. Zaradi tega ne razumem očitka, da privzema (v tem smislu) isti model, ki ga kritizira. Da ne dosega nič novega. Mislim, da ne smemo na vsakega obesit breme revolucije. Še posebej ne na nekoga, ki napiše komentar in ne manifest. Ki zapiše, da so kriteriji vrednotenja lahko le subjektivni. Kar pomeni, da je tudi to njegovo vrednotenje le subjektivno in nikakor ne totalizirajoča sodba v maniri 'glasu generacije'. 

a ti jernej pa nisi glas filozofske generacije?

Joj, dej ne no...

Po nadaljnem premisleku ...

Mislim, da je fora strukture v bistvu sekundarnega pomena. To v članku Hrs Pandurja ni razvidno (tudi ne more biti), ampak ne gre za boj med enakimi, ampak različnimi, pri čemer opisana struktura predstavlja zgolj podlago. Zdaj sinteza med Domenovim in Jernejevim stališčem pomeni to: proti strukturi (obstoječi) se je mogoče boriti zgolj s "subverzivno afirmacijo". Struktura je šele pogoj možnosti, da se jo odpravi (njena utrjenost in majhnost Slovenije).

"Boj za kanon" ni tako vulgaren kot se zdi. Simptomalno točko pa vidim tule:

"Ta glas mora biti paradoksno obenem najbolj enak med enakimi, zato da lahko reprezentira to enakost, po drugi strani pa mora biti tudi nekaj različnega in drugačnega, da se sploh lahko znotraj lastne množice vzpostavi kot izjema."

Enak med katerimi enakimi in drugačen od katerih enakih? Članek se ne loteva neposredne analize obravnavane literature in kot tak ne pretendira po uvidu, zakaj se neka stvar profilira kot dobra in zakaj se druga ne. Kot taka je mogoče ta struktura predstavljena ezoterično v smislu, da predstavi neko mehanicistično gibanje agensov znotraj nje.

Manjka nek še bolj materialističen element.

Shizofreniku: Ne nisem, niti nisem nikoli, vsaj ne da bi vedel, dal kakršnegakoli indica, da bi bilo mogoče tako sklepati. 

Domnu: tvoja trditev "Nič velikopoteznega ni v obravnavanem komentarju. Avtor obravnavane pesnike ne ponuja kot spregledane glasove generacije, temveč zgolj kot spregledane glasove kot take."  preprosto ne drži. Avtor afirmativno in nekritično in v zelo ključnem delu teksta navaja ta citat: "Danes bi bila situacija podobna, ko bi prevrednotenjsko antologijo celotne slovenske poezije sestavila generacija Idiota. In mislim, da ji je treba omogočiti, da to stori.". Potem imamo še tele navedke, recimo: "Če bi se dejansko spravili delat »prevrednotenjsko antologijo celotnega slovenskega pesništva«, čeprav se to sliši malo pompozno in pretirano titansko, bi verjetno izbrali avtorje, ki po naše zdaj pišejo presežno. Nastal bi obsežen presek »generacije«, analogno vsaki številki Idiota," ali pa recimo /.../"Pravzaprav je odlika generacije"/.../ ali pa /.../"Ni dosti bolj zanimivo gledat glasove generacije v interakciji" /.../, itd.  Vsaka sodba o glasu generacije je pomojem sicer subjektivna, je pa sicer pomembno iz kakšne pozicije moči je izrečena,... Ampak v vsakem primeru je zame, to je najbrž že jasno, cel koncept tega razglašanja zgrešen. 

Mns-ju: ta očitek se mi zdi, da bolj zadane moj komentar: če "boja za kanon" ne pojmujemo kot nekaj vulgarnega, potem, to priznam, moja argumentacija pač pade. Potem pridej v poštev vsebina - kaj je kanon in kaj bi moralo bit kanon in zakaj je tako kot je,... Mogoče se sliši neumno, ampak osebno mislim, da kanon kot tak sploh ni potreben, in da je strah pred neselektivno nekvaliteto sam odvečen - šele tu znotraj se lahko vzpostavi pravi "boj" (ki ni boj za kanon, ali boj kanona proti novemu kanonu), temveč prej boj med enakimi...

"Struktura je šele pogoj možnosti, da se jo odpravi",... To drži, ampak verjetno pridemo hitro do večnega vprašanja ali spreminjat od zunaj ali od znotraj,... Metoda v tem tekstu je bila, namerno, povsem zunanja,... Osebno bi sicer verjetno celo prej pristal "brutalni realizem" v nasprotju s čim drugim, kar se pojavlja kot aktualno, ampak to so pač moje osebne sodbe okusa, ki sem jih namerno zamolčal, ker se mi zdi, da v tako zastavljeni kritiki nimajo veze, in bi povratno celo prišel do protislovja z izbrano metodo... Verjetno je zato zadeva premalo konkrenta in materialna,... 

 

 

Težko je biti pameten ... Meni osebno prvenstveno kanon ne pomeni korpus estetskega užitka, ampak institucijo, ki jo je treba analizirati in v kar se ne posega kot tvorec. Po drugi strani pa je tu političen moment ... Sporno se mi zdi ustvarjati kanone brez časovne distance (imaš antologijo, v kateri je recimo na prvem mestu Murn, na koncu pa Čučnik ali kaj podobnega, kar pomeni zmedo med neko kvaziorgansko vzpostavitvijo kanona in "umetnim" poseganjem vanj). Ampak se mi zdi, da so to pogoji v katerih je možno delovanje. Takšne antologije prinašajo za sabo denar, ugodnosti na razpisih in medijsko pozornost. Maneverski prostor v Sloveniji za karkoli do tega je izjemno majhen. Kako potem prerasti lokalni problem in morebiti celo v širše gibanje, če ne moreš prerasti lokalnih problemov ... Vprašanja vsekakor ostajajo odprta, nič ni nujnega, prakse pa se bodo šele oblikovale. Obenem pa vseskozi ostaja odprto vprašanje razmerja med teorijo in literaturo. Ali naj teorija afirmira objekt svojega proučevanja? Na podlagi kakšnih kriterijev?

I feel slightly misrepresented.
Je pa super, da nam je vredno o tem dejansko govorit.

Moja intenca je predstavljena kot kao detronizacija sprejetega kanona, ki bi ga naj našteti avtorji nadomestili in tako ne bi spremenil nič sistemsko bistvenega, medtem ko se prevrednotenja, če jih sploh hočemo tako imenovat, dogajajo v literaturi prav preko vsebine, v direktnem izkustvu ali suradnji med bralcem in avtorjem. Medij preko katerega se vsebina prenese, je (se mi zdi) sekundarnega pomena, čeprav se je itak samo lahko strinjat z Debordem ko pravi:
»Enkrat za vselej je treba razumeti, da nekaj, kar je samo osebni izraz znotraj okvirja, ki so ga ustvarili drugi, ne more biti stvaritev. Stvaritev ni razporeditev objektov in form, ampak intervencija novih zakonov v to razporeditev.«
To pa se v kolikor pristanemo na to, da je smiselno sploh pisat literaturo in jo objavljat (ker itak vse poblagovi hegemonija spektakla/kapitala, in itak ne vemo kako tekst vpliva in kaj spremeni, če sploh kaj spremeni), kaže predvsem v vzpostavitvah novih literarnih produkcijskih sredstev.

Včasih pa je fajn kot pravi Heiner Müller: »Wenn man Strukturen ändern will, dann muss man Krebszellen einschiessen oder jedenfalls in den Strukturen Bakterienkulturen anlegen«.

Glede misreprezentacije pa tole:
“Pandurja ta ugotovitev seveda razjezi, predvsem zato, ker je izrečena v kontekstu uvrščanja v brezčasni pesniški kanon.” Nakazano je, da je ta kontekst sekundaren, razjezilo me je posploševanje te sodbe, ker je lažna in sem to izkoristil za iztočnico prikaza kratkega mapiranja literarne scene kot jo vidim. “Brezčasni pesniški kanon …” nekak se ni šlo za to. Ena Antologija pač, ki so jo prebrali večinoma ljudje iz foha in jo je uredil Uroš Zupan in še nekdo. To “vtisnovanje v zgodovino” sem vedno bral kot vtisnovanje v ljudi. Če se s tekstom vtisneš v ljudi, si vtisnjen v zgodovino, nikoli pa ne veš točno kako. Nikakor ni to neka tožba spregledanosti kjer bo vse “ostalo pesnjenje jalovo odmevalo v praznini pozabljenosti.”, je pa nujna paradoksalna pozicija v kateri moram vztrajat in v kateri smo se ali se nekateri literarni producenti znajdemo.

“Vsak tekst lahko s te perspektive uvidimo kot določeno bojno prakso: nekoga napada, z drugim tvori zavezništvo, pomenljiv znak pa je tudi ignoranca.” Lepo povedano. Po moje ni vsak tekst tak. Tekst, ki je obravnavan pa definitivno.

“Toda pozorni moramo biti na dejstvo, da gre v Pandurjevi tematizaciji zgolj za problem kvantitete pripoznanega, ne pa tudi za problematiziranje same zvezdniške strukturiranosti literarnega uspeha: problem ni v konceptu izjemnega glasu generacije kot takem, temveč zgolj v tem, da obstaja nekoliko večje mnoštvo tistih pravih glasov generacije, četudi so ti še vedno redkost znotraj vsesplošne „slabosti poezije“, ki jo lahko bojda opazimo na Mladih rimah, kjer ni nikakršne selekcije.”
Koncept glasu generacije ali glasov generacije bi itak lahko že začeli preskakovat. Nakazal sem, da razumem generacijo hkrati kot mnoštvo vseh glasov, ki so živi in zdaj ustvarjajo in da se ta izraz “mlajša generacija” itak precej preveč mlohavo uporablja, ker je polje, ki konstantno fluktuira. Kako pa vrednotiš, da ti je pesniški/prozni tekst “dober” in kako vrednotiš filozofski tekst kot “dober”, sta pa verjetno različni vprašanji, ali kako?
“Zvezdniška strukturiranost lit. uspeha” je pač kult avtorja, eni se ga grejo, eni se ga ne. Po navadi to vključuje, da ga hengaš čimveč z uveljavljenimi uredniki in si zagotavljaš relativno dobro plačane objave, namesto, da bi začel furat svojo sceno. Ni mišljeno kot obsodba, komu se pa da, sprejmeš igro in skleneš par kompromisov, da čimveč ljudi dosežeš, če sploh, pa da nekdo prevzame distribucijo tvojih knjig. Vprašanje je koliko si pripravljen žrtvovat in če se hočeš to it. In seveda, da ne zavzemaš preveč jasnih vrednostnih pozicij in da teksta ne dojemaš kot “bojnega polja”. Stisne me pa ko pomislim: Literarne zvezde Slovenije … he he … Šalamun je enkrat posrečeno rekel, da si kot pesnik še vedno anonimen, pa če si ne vem kako znan.
Še ta opazka, ker izpade tako kot da s tem tekstom sklepam prijateljstva in tunkam sovražnike. Nekatere res, nekatere pa ne. Intenca je bila v tem primeru nasprotna. Rečeno je:
“Koncept in odlika Mladih Rim je, da praktično ni selekcije in ravno zato se ob vrsti pišočih, za katere se ve, da morda pišejo šele kakšno leto ali par mesecev, tu pa tam znajde nekdo, ki je izjemen in ki absolutno pohara.” Selekcija je pri MR takšna da je ni, ker lahko vsakdo pride prebrat svoje stvari in videt kakšen učinek ima, to je njihova odlika. Seveda se večeri strukturirajo in ekstra gostje so povabljeni, tako da je zanimivo gledat te kontraste uveljavljenih kontra kao neuveljavljenim, ampak v osnovi pač ni selekcije.

“Prevrednotenja torej ne more izpeljati en sam glas, temveč bi prevrednotenjsko antologijo celotne slovenske poezije lahko sestavila generacija Idiota.”
Omemba prevrednotenjske antologije (kar je sintagma Katarine Šalamun) je komentar na njen tekst in da bi jo sestavila generacija Idiota (ki se po starosti ujema s starostjo urednika antologije na katere se omenjena antologija referira, kar je btw tudi njen predlog) je rečeno hipotetično s problematizacijo prav tega “prevrednotenja”, saj se sliši to “malo pompozno in pretirano titansko” …

“Pandur našteje imena dobrih pesnikov, ki so vsi, ne ravno po naključju, objavljali kje drugje kot v Idiotu. Ob imenih pa doda še karakterizacije posameznih literarnih slogov v stilu učbenikov za književnost.”

Prav zato, ker sem anticipiral ta pogled sem to izrecno zapisal: “Morda je komu čudno, da naštevam predvsem avtorje, ki so objavljali med drugim tudi v IDIOTU, ampak kaj pa naj drugega? To mi je dano v pogled.” Poudarek je na: med drugim, ker kje lahko še objavljaš pri nas? Par revij je samo, in par spletnih mest kjer so med drugim tudi omenjeni avtorji objavljali. Lahko bi pa tud grafite šopali, sam bi jih pol, če bi bli predobri, prej ali slej, zbrisali.

Apropos “v stilu učbenikov za književnost”. Če najdeš v katerem učbeniku opis kot je tale, svaka čast: “Neskončen zdrs označevalca pridobi v Zorčevih tekstih povsem drugo perspektivo, minljive pičke in kurci, ki generirajo neskončnost jezika vrste, užitek in groza in gnev ujetosti v menjave slin besed sredi jezika absolutne biologije, ki jo vsi jeziki ližejo, iščejo in se jo hkrati trudijo skrit, strastno fascinacijo in odkrit smeh tega človeškega tragikomičnega karnevala, ubeseden v maniri Hegla, ki je overdoziral na viagri, medtem ko je listal Pesem pesmi.”

“Na ravni vsebine veliki prevrednotenjski prelom opredeli kot „brutalni realizem“, za katerega naj bi bila značilna nekakšna avtentična brezkompromisna iskrenost pri posredovanju izkustva.”
BR je resna zajebancija zgodovinske klasifikacije in izumljanja literarnih smeri nasploh (saj dandanes širok spekter raznolikosti to praktično onemogoča) in je zelo nejasno definirano gibanje jezika: “Brutalni realizem je od nekdaj. Kadarkoli se je kdo neposredno slekel z besedami ali povedal nekaj, česar ne bi smel, ali priznal nekaj neviđenega, je prakticiral BR.” (ID9) Potem pa sem našel še lepšo definicijo pri Komelju, ki je v tekstu citirana.

Če je odlika in namen umetnosti/poezije subverzija enosmernega jezika sistema, potem lahko subvertira samo oz. predvsem vsebinsko, kako pa naj deluje zunaj ali mimo struktur literarnega polja ali sistema, da hkrati ostane vidna, pa ne vem.

Tekst ne skriva, da je propaganda določenega subjektivnega pogleda in vrednotenja, ki se mu težko izognem. Mogoče je takšno propagiranje zgrešeno, mogoče pa je prvi korak, da se začnemo resneje brat …

Dobro. Sem rekel preveč.

Mogoče še samo vprašanje o kanonu. Ali ne pomeni odsotnost kanona dokončno podleganje režimu best sellerja? To je nekako Deleuzev pomislek v Abecedariju (citiram povzetek):
 
"The result is the rapid turnover, the regime of the best seller. All literature a la Beckett, creative literature, is crushed by it. That's what defines a drought period, one of Bernard Pivot [former host of the literary chat show,Apostrophes, now of Bouillon de culture (Cultural Boiling Pot), nullity, the disappearance of all literary criticism outside commercial promotion."
 
"Moreover, when something disappears, no one notices because nobody misses it when it disappears. For example, under Stalin, Russian literature in the nineteenth century style just disappeared, and no one noticed. Today, there are ingenious people, new Becketts perhaps, but if they don't get published, nothing would seem to be missing, such new creation would be missed by no one. Deleuze says the most impudent declaration he ever heard was: Today we no longer risk making mistakes like Gallimard did when he refused initially to publish Proust since we have the means today to locate and recognize new Prousts and Becketts. Deleuze says that's like saying they have some sort of Geiger counter that helps them identify a new Beckett through some kind of sound or emiting some kind of glow!"
 
In mogoče še iz te perspektive: Ali ne omogoča odsotnost kanona le drugo vrsto zvezdništva? V primeru Mladih rim bodo zvezde šarmantni in dobri bralci. Njihov glas (dobesedno), osebnost, nenazadnje tudi 'fukabilnost'. 
 
In ali ni v literaturi glas avtorja vselej že nadomeščen z glasom nečesa občega (z glasom generacije, sveta). S tistim, kar Deleuze imenuje postajanje-otrok (v nasprotju z otroštvom nekega posameznika):
 
"That's what writing is, says Deleuze, stuttering in language, pushing language to the limit, stuttering, becoming an animal, becoming a child, not from one's own childhood, but rather "the childhood of the world." A writer does not appeal directly to his private life -- what Deleuze calls totally disgusting, truly shit (une dégoutation, la vraie merde) -- does not dig through family archives, but rather remains a child of the world. A writer becomes, but not a writer, nor his own memorialist."
 
Glas generacije bi tako bil stvar literature kot take. Njen konstitutivni del. Preseganje tovrstrnega vrednotenja (vrednotenja z glasom generacije) pa potemtakem preseganje literature kot take: zadovoljiti se s pripovedjo posameznika, ki enostavno opisuje dogodke svojega življenja. Z literaturo kot hobijem, kot praznim govoričenjem tipa Facebook in Twitter.
 
Ali ni Twitter ultimativni princip 'enakih med enakimi'?
 
Pardon za ekskurz skozi Deleuza. Le v premislek. 

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness