Današnji komentar se bo, kot se za komentar spodobi, nanašal na komentar Tiborja Hrsa Pandurja, ki je bil pred dnevi objavljen na spletni strani Lud Literature. Ta komentar se nadalje nanaša na nek drug komentar Mojce Pišek, v katerem avtorica ugotavlja, da so mladi slovenski pesniki ničvredni jalovi plodovi, ki so si medsebojno podobni kot jajce jajcu. Pandurja ta ugotovitev seveda razjezi, predvsem zato, ker je izrečena v kontekstu uvrščanja v brezčasni pesniški kanon. Ugotovitev naj bi implicirala, da so med mladimi pesniki samo zelo redki izbranci tisti, ki so vredni obravnave: predvsem tisti, ki so prebili mejo nerazločnega mrmranja pesniške množice in se uvrstili v zgodovinsko Antologijo 75 pesmi od Dekleve do Peratove; torej tisti, ki so postali glasovi svoje generacije. Glasovi, ki se bodo torej morda vtisnili v zgodovino, medtem ko bo vse ostalo pesnjenje jalovo odmevalo v praznini pozabljenosti.

Poudariti moram, da pesniško in literarno sceno spremljam zgolj sporadično. Tudi zato se bom v tokratnem komentarju povsem odrekel vsakemu poskusu vsebinske določitve kvalitete. Nasprotno, zanimajo me določeni oblastni mehanizmi, ki jih povzroča prav specifičen način določitve kvalitete in so v zadnjem času postali ravno znotraj literarne scene najbolj eksplicitni, četudi delujejo tudi znotraj drugih sorodnih intelektualnih in umetniških scen. Zastavitev je v grobem sledeča: kvaliteta je nekaj izjemnega, nekaj redkega. Večina pesnikov je nekvalitetnih in nevrednih pozornosti. Toda med to množico podobnosti se vzpostavi neka razlika: nekdo postane glas določene množice, določenega socialnega kroga, določenega stilskega pristopa ali kar cele generacije. Ta glas mora biti paradoksno obenem najbolj enak med enakimi, zato da lahko reprezentira to enakost, po drugi strani pa mora biti tudi nekaj različnega in drugačnega, da se sploh lahko znotraj lastne množice vzpostavi kot izjema. Zato je po navadi predhodno potreben nek množici zunanji glas avtoritete, ki od zunaj šele razglasi reprezentativni glas te množice: glas kritika razloči med dobrimi in slabimi pesniki, glas generacije določi glas iz neke druge generacije itd.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je struktura te forme „uspeha“ povsem kastna v neoliberalnem smislu ameriških sanj: četudi obstaja socialna neenakost, vselej obstaja tudi možnost, četudi majhna, da se posameznik znotraj množice delavcev ali množice pesnikov povzpne nekam višje. Toda ta možnost prehajanja hierarhične razdelitve ne ukinja, temveč jo šele utemeljuje. Delavci se še bolj pustijo izkoriščati in se ne povezujejo ter se upirajo sami strukturi izkoriščanja ravno zato, ker obstaja možnost, da napredujejo. Ta možnost pa nadalje implicira, da glavni nasprotnik in tekmec ni delodajalec, temveč sodelavec, denimo so-pesnik ali so-filozof, ki pretendira po istem strukturnem mestu. Konkretni učinki tovrstne strukture so ignoranca, razcepljenost in medsebojno nepripoznanje znotraj množice neuveljavljenih ter konstantno referiranje na tiste, ki so že prebili prag širše prepoznanosti in uspeha. V tem kontekstu je morda filozofski diskurz še veliko bolj nazoren od literarnega: v splošnem gre za mnoštvo izoliranih raziskovalcev, ki ne tvorijo nikakršne scene, obenem pa se vsi ukvarjajo in referirajo na zamejen korpus velikih imen.

V splošnem torej velja, da rabo referiranja in prepoznavanje kvalitete vselej spremlja določena strateška taktika. Vsak tekst lahko s te perspektive uvidimo kot določeno bojno prakso: nekoga napada, z drugim tvori zavezništvo, pomenljiv znak pa je tudi ignoranca. Prav zanimivo je denimo v določenih teoretskih tekstih opazovati, kako predvidljivo v njih nastopa izkazovanje pravovernosti preko taktičnega referiranja, afirmativnega sklicevanja na določene avtoritete ter zavračanja in posmehovanja nad drugimi. Načeloma tako kot v vsaki bojni situaciji tudi tu velja, da se ne splača rušiti, temveč prej podpirati ustaljena razmerja moči. Najmanj tvegano je afirmirati tisto, kar je splošno mnenje že afirmiralo in zavračati odklone. Facebook, eno najpomembnejših orodij pri tvorjenju raznoraznih scen, pri tej predvidljivi afirmaciji že afirmiranega in odrivanju že tako obrobnega, torej pri reproduciranju ustaljenih sodb okusa in razmerij moči, odigra več kot le vlogo nedolžnega formalnega okvirja.

Glede uporniških strategij proti tovrstnemu strukturiranju seveda nimamo konkretnega recepta, a v splošnem se zdi odgovor jasen: vzpostavljati je potrebno zavezništva znotraj iste množice, sodelovati z bližnjimi, s prijatelji, ter pripoznati tiste, ki niso pripoznani. Nikakršne naravne nujnosti ni, da pripoznanje prihaja od zunaj ter da implicira tudi selekcijo in povzpenjanje po hierarhiji. Tudi zgodovina s svojimi velikimi zgostitvami misli potrjuje, da se določena scena vzpostavi in producira nekaj novega ravno preko notranje zaprtega horizontalnega referiranja in upoštevanja: spomnimo se le na „prijateljsko“ bližino med misleci nemškega idealizma, francoskega strukturalizma, beatniške generacije itd. Pandur pride v svojem komentarju do podobnih ugotovitev, ko pravi, da niso samo posamezni glasovi tisti, ki jim je vredno prisluhniti, temveč da “ob mlohavi sceni slabe poezije, ki se jo vseskozi tiska na vatle, cveti cela generacija avtorjev, ki jih je vredno omenjat, citirat, promovirat, omogočat, objavljat in furat dalje.” Toda pozorni moramo biti na dejstvo, da gre v Pandurjevi tematizaciji zgolj za problem kvantitete pripoznanega, ne pa tudi za problematiziranje same zvezdniške strukturiranosti literarnega uspeha: problem ni v konceptu izjemnega glasu generacije kot takem, temveč zgolj v tem, da obstaja nekoliko večje mnoštvo tistih pravih glasov generacije, četudi so ti še vedno redkost znotraj vsesplošne „slabosti poezije“, ki jo lahko bojda opazimo na Mladih rimah, kjer ni nikakršne selekcije.

Prevrednotenja torej ne more izpeljati en sam glas, temveč bi prevrednotenjsko antologijo celotne slovenske poezije lahko sestavila generacija Idiota. Sredi teksta, ki obeta in odpira prave probleme, sledi, vsaj z mojega stališča, razočaranje: Pandur našteje imena dobrih pesnikov, ki so vsi, ne ravno po naključju, objavljali kje drugje kot v Idiotu. Ob imenih pa doda še karakterizacije posameznih literarnih slogov v stilu učbenikov za književnost. Na ravni vsebine veliki prevrednotenjski prelom opredeli kot „brutalni realizem“, za katerega naj bi bila značilna nekakšna avtentična brezkompromisna iskrenost pri posredovanju izkustva.

Tovrstno prevrednotenje se mi zdi jalovo, saj ne more spremeniti ničesar, četudi bo uspešno: vzpostavljeni so spet novi glasovi generacije, nova je določitev velike razlike s staro generacijo, nova je vsebinska določitev kvalitete in nov je določevalec. Torej nič posebno novega, razen morda le novi dve strani v učbenikih za književnost iz leta 2050. Pravo prevrednotenje ne sme biti zgolj vsebinsko, saj bi moralo vsebovati tudi zavrnitev samega ustaljenega načina vrednotenja, torej upor proti strukturi hierarhičnega vzpenjanja, utemeljeni na izjemnosti domnevne vrednosti, razglašene s strani domnevnih avtoritet ali preko množične afirmacije. Prej bi zagovarjal določeno aroganco in ignoranco, če ne celo napad na koncepte, kot so „glas generacije“ ali „vpisati se v zgodovino“. Morda je ravno to način, kako bi se lahko neka generacija zares vpisala v zgodovino, četudi ne smemo tako reči, saj je morda največji problem generacije ravno ta želja po vpisu. Morda pa je tudi sama zgodovina, onkraj njene reprezentacije iz učbenikov za književnost, bolj kot iz velikih prelomov in redkih velikih imen vseskozi že sestavljena iz anonimnega mrmranja množice enakih.