O zapeljevanju

O zapeljevanju

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 11. 2018 - 13.00

Spregovorimo sedaj o igri, ki najjasneje prikazuje tesni spoj političnega z libidinalnim, o igri slasti, o igri, ki jo vede ali nevede – vsekakor pa hote – vsi kar naprej igramo. Spregovorimo o igri zapeljevanja. Kot vsaka igra, je tudi ta nedolžna. Navsezadnje mora vsak ples prikrivati strasti, ki ga vzpodbujajo, dokler se ne razplamtijo do te mere, da vse požro in požgejo. To pa ne pomeni, da pripada polju tistih in tistega, kar je nezaznavno. Zapeljevanje ni skrivanje, čeprav je mimikrija njegov sestavni del. Zapeljevanje tudi ni, vsaj ne v osnovi, lov, kakor so radi oznanjali njegovi krivi preroki in prevaranti, ki jih je v zmoto zapeljala pretirana vera v lastno moč.

Kakor za vsako igro velja tudi za zapeljevanje: sprejeti jo in šele potem igrati. In kakor v vsaki igri velja tudi v tej, da jo je mogoče izgubiti, zato pa je potrebno staviti. Ker je zapeljevanje igra približevanja in pripenjanja na nasprotnika, pomeni zapeljevati dražiti, odkrivati vabljiva in ranljiva mesta in se umikati poskusom približevanja. Po drugi strani pa seveda ne bi imelo smisla ostati na varni distanci, zato pomeni zapeljevati tudi približevati se in izgubljati, da bi na nasprotniku našli prav takšna mesta in ga privezali ter končno priželi nase. Vsak dober igralec navsezadnje ve, da ni mogoče igrati brez izgube in da je ta navsezadnje prav tolikšna slast kot pridobivanje, zapeljati je torej prav toliko kot biti zapeljan. »Boj je oče vsega in vsega kralj, in nekatere pokaže kot bogove, druge kot ljudi, nekatere napravi za sužnje, druge za svobodne,« pravi Heraklit.

Vendar pa ima vsaka igra tudi svoje goljufe in strahopetce, torej tiste, ki želijo le dobivati in nikdar nič staviti. Slednje bomo imenovali prave zapeljivce; to so tisti, ki jih obsojata tako morala kot religija in izkustvo. Kdor je bil kdaj zapeljan, ve, kaj pomeni biti na takšen način prevaran; drugemu odkriti preveč in tam, kjer si pri soigralcu mislil najti mehko mesto, naleteti na neomajnost. Kakor to z besedami zapeljivca opiše Vladimir Bartol - ki sam sicer ni bil kaj prida zapeljiv, je pa zato iz samega občudovanja vso svojo literaturo posvetil zapeljivcu - v noveli Sistem Ivana Groznega.

Ta zlovešči ruski car je k sebi poklical vsakega novega dvorjana in mu v napadu iskrenega kesanja izpovedal vse svoje grehe. Dvorjan, ki ni mogel verjeti svoji sreči, je hitel tolažiti vladarja in mu s svojimi nepomembnimi grehi dopovedovati, da smo vendarle vsi grešniki. Slutimo lahko, kako so se ob tem pretanjeno zasvetile vladarjeve oči, »prignal ga je tja, kjer ga je hotel imeti«. Svojemu dvorjanu je bil zdaj tako blizu kot katerikoli zaupnik, oni pa je v zameno dobil le, kar je bilo znano vesoljnemu svetu … Zapeljivec si torej nadene preobleko igralca, a le zato, da bi nasprotnika privabil na svoje ozemlje. To se pravi tja, kjer - njegovemu nasprotniku neznano - nima možnosti vpliva na potek igre. Zapeljivec torej vlaga vso svojo energijo, da igre ne bi igral kot hazarder, ampak kot kazino, ki privablja naivne igralce in igra le tiste igre, v katerih sreča ni nikdar na strani pogumnih; the house never loses.

Zapeljivčeva nepoštena taktika potemtakem temelji na tem, da nikdar ne razkrije »poslednje karte«. Nikoli ne tvega, geneza zapeljivca pri Bartolu je še največkrat povezana ravno s katastrofalno igro zapeljevanja. Sami prevarani, razočarani ali poraženi se zakolnejo, da nikdar več ne bodo podlegli. Zapeljivec je, kakor nam podaja v noveli Gentlemanovo rojstvo, umetna tvorba, ki je preračunana tako, da se nikdar več nikomur ne približa, a ima hkrati neznansko moč nad premaganimi, ki seveda pri Bartolu in tudi sicer niso po naključju predvsem ženske.

Zapeljevanju sicer ne gre pripisovati pretiranega pomena, kakor to sicer radi enostransko počno zapeljivci, ta igra ni ontološka, načeloma ne ogroža eksistence ali sveta kot takega. Ker je igra moči in vednosti, to se pravi prebiranja prikritih znakov, draženja z nepoznanim, ogroža le »red stvari« in grozi s kaosom. In še to največkrat le subjektivno – s kaosom ljubezni ali njenega propada. Zapeljevanje je torej epistemološka igra in tudi temelji na užitku v sposobnosti zaznavanja in organiziranja znakov. Kljub temu, da samo po sebi ne ustvarja »novega neba in nove zemlje«, pa razkraja trdne referenčne okvire transcendence in avtoritete, že zato, ker igra sama od igralca zahteva trenutke ranljivosti. Kadar gre igra predaleč, lahko torej končamo v razsutem preobčutljivem svetu, kjer so mogoči vsi pomeni. Prapodoba zapeljevanja v rajskem vrtu - prav tako kot Sokratova usoda - jasno odkriva epistemološko naravo zapeljevanja.

Vendar je treba povedati tudi, da Sveto pismo zapeljivca ne razume najbolje, čeprav njegovo prapodobo postavlja na svoj začetek. Edina strategija, ki jo morala in avtoriteta ponujata proti zapeljevanju, je zavrniti igro. Zapeljivec tako postane skušnjavec, tisti torej, ki igro samo ponuja. Aristokratski Kristus v puščavi igro trikrat zavrne. Ker ni mogoče igrati, ne da bi se zbližali s hudičem, je igrati prepovedano. Kristus ohranja intelektualno čistost, kakor bi ne imel telesa in njegovih strasti, ostaja vzvišen in to zahteva tudi od svojih učencev. “Prav v tem je bil aristokrat. Mislil je, da bi bila kultura individualne duše dovolj, da bi pregnala pošasti, pogreznjene v kolektivni duši. Politična zmota,” pravi Deleuze.

Zavrniti igro je seveda edina resnična obramba pred zapeljivcem, kajti tudi navidezna igra se ne more odviti, če vanjo ne privolimo. Toda tako ni mogoče pomiriti naših lastnih strasti, ki nas bodo prej ali slej izdale. Kristus je, če verjamemo Deleuzeu, bil prav tako pokvarjen kot njegov nasprotnik. Polnila ga je zla vnema “dajanja, ne da bi sam kaj vzel […] To je isti lesk, isti poudarek kot pri tistih, ki jemljejo ne da bi dajali.” Kristus je le zapeljivčev obrat, ves ranljiv; tako, da nikdar ne igra.

Buržoazna revolucija in kapitalizem na drugi strani sta domače območje pravega zapeljevanja, zemeljskega in razdirajočega. Revolucionar in trgovec; sofist in špekulant; to so ekonomska, politična in intelektualna figuracija mesene, libidinalne igre zapeljevanja. Zapeljevanje sicer res grozi s kaosom, a omogoča tudi novo fiziko,  kapitalistično in revolucionarno: “Kolektivna naloga je torej vzpostaviti, najti ali ponovno najti kar največ zvez. Kajti zveze in disjunkcije so natanko fizika odnosov, kozmos,” trdi Deleuze.

To pa še ne opraviči zapeljivca! Kajti zapeljivec je kakor Kristus v resnici glasnik zakona, še toliko bolj, ker navidez oznanja konec vseh zakonov in kaos. Zapeljivcu ustreza strog družbeni kod, ki ga je lahko transgresirati in v katerem je posledično sam vedno zapeljiv, hkrati pa je lahko pridobiti moč nad drugimi, ki jih strogo določen sistem dolžnosti dela ranljivejše. Bolj kot so odnosi strogo kodificirani, večji mogotec je zapeljivec in manj tvega.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.