Pri predmetu Racionalistična civilizacija na univerzitetnemu programu Politologija - študije politike in države na Fakulteti za družbene vede smo letos ubrali nekoliko drugačno pot. Že na začetku leta smo se družno, tj. po skupnem posvetu s študenti, študentkami in profesorjem, odločili, da uberemo neformalen, dinamičen in s strani ameriških kampusov inspiriran način poučevanja, ki temelji na participaciji oziroma na seminarjih, ki jih za vsak sklop predavanj pripravi določeno število študentk. Zavoljo tega je bilo na začetku leta potrebno izbrati osnovno os predmeta, okoli katere naj bi potekala nadaljnja predavanja in razprave. V skladu s časom in zato pričakovano se z zgodovino racionalistične civilizacije ni bil pripravljen ukvarjati nihče, več pozornosti in truda pa nas je večina brez težav posvetila vprašanju okolja, ekologije, okoljskega diskurza in ultimativnemu problemu - globalnemu segrevanju.

Nekoliko kasneje smo ugotovili, da se tudi naš profesor poklicno ukvarja s tovrstnimi zagatami, ker pa je »Boomer« in ker še vedno verjame v moč paternalistične kritike neoliberalizma, tudi okoljska kritika ni mogla iti prav daleč. Študentje in študentke smo zatorej bili obsojeni na prvič kritično prevrednotenje koncepta rasti – kot tega že intuitivno razumemo prek ekonomije – in drugič na seznanjenje in ukvarjanje z domnevno inovativnim in za današnji čas nujnim konceptom odrasti.

Premik po časovni osi in prispeli smo do izpitnega obdobja oziroma do prihajajočega ustnega izpita. Na podlagi seminarjev, ki smo jih pripravili študentje, je vsak izmed nas oblikoval vprašanje in odgovor nanj, v naslednjem koraku pa smo skupno gradivo združili, ga vsakomur posredovali in začeli s procesom učenja. Brez težav lahko zatrdim, da se je pred mano znašel kup odpadnega materiala oziroma skupek v celoti predznanstvenih teorij in načinov mišljenja. Kaj želim s tem reči? Nikakršno naključje ni, da se je popoln razpust minimalnih načel znanstvene legitimnosti in kredibilnosti zgodil prav v trenutku ukvarjanja s konceptom odrasti; a več o tem v nadaljevanju. Za boljšo ilustracijo vsega skupaj je vredno, čeprav osebno zelo boleče, še prej izpostaviti nekaj krilatic, ki so brez sankcij romale na izpit ali, drugače rečeno, ki so dejansko spadale v rubriko ustreznih izpitnih vprašanj in odgovorov!

V 1. vprašanju smo lahko videli direkten napad na znanost: »Zakaj uradna znanost ne prizna odkritja Bosanskih piramid?«. V 7. vprašanju je bilo govora o zeleni vesti ali najhujših oblikah esencializma, teologije in vračanja nazaj (globoka ekologija, samorealizacija, biocentrična enakost, ekofeminizem, bioregionalizem, ekoteologija itd.). V 8. vprašanju nekomu ni dišala hladna racionalnost medicine in je zato izvedel zagovor bionergije in zdravilstva: »Koncept celostne obravnave človeka: To celostno gledanje na človeka in tudi druga bitja imenujemo tudi telo-um-duša ali še bolje v obratni smeri, kot poteka naravna hierarhija odločanja: duša-um-telo.« – Slavoj Žižek bi na to odgovoril: »Te ljudi je potrebno nemudoma poslati v Gulag,« jaz pa k temu dodajam: »nastopil je posmeh, nato močno škripanje z zobmi, vse skupaj pa se je končalo z v NBA govorici izpljunjenim ''seriously dude?''«. Za vrhunec zgražanja pa je poskrbelo 9. vprašanje oziroma realizacija, da je po njihovem (resda implicitnem) prepričanju v kvantni mehaniki nekaj nematerialnega.

A dovolj z blatenjem drugih. Ves razlog, zakaj sem tovrstnim miselnim shemam sploh namenil pozornost, izhaja iz vedno bolj prisotne potrebe po njihovi obuditvi ter zaradi preproste dokazne vrednosti, ki nazorno prikazuje zakaj, tj. zaradi zagovarjanja koncepta odrasti, in kako, tj. zavoljo popolne neobčutljivosti do realnosti, so stvari šle narobe. Rekel bi, da je celoten okoljski diskurz tako ali drugače potopljen v različne zmotne intuitivne in metafizične predstave, ki se tičejo tako vprašanja energije kot tudi delovanja znanosti, tehnologije ali sistemskega organiziranja nasploh. Kako drugače pojasniti vsakokratno jamranje zagovornikov odrasti in njihovo poudarjanje - sicer v celoti spekulativno podane - mantre: kritika »neskončne rasti na končnem planetu.«

Ne razumete? Ti ljudje poskušajo življenje znotraj današnjega izjemno kompleksnega globalnega sistema zreducirati in pojasniti prek življenja znotraj petrijevke. In tu gre najti izhodiščno nestrinjanje z danes dominatno verzijo zelene politike, ki prav zaradi manka kreativnosti, manka sistemskega mišljenja in popolnega odpisa selektivne moči razuma postaja bolj in bolj konservativna in konzervirajoča. Strah pred opustošenjem in etična komponenta (odgovornost do narave) sta tako privedli do popolne opustitve razsvetljenskega projekta in verjetja v prometejsko mišljenje, ki bi edino lahko sistematično naslovilo današnji planetarni problem (globalno segrevanje kot hiperobjekt) in vzpostavilo povezovalni vektor k zelo drugačni, a toliko boljši prihodnosti. Ob tem je preklic uporabe razuma in konec verjetja v zmožnosti transformacije začetnih predpostavk človeka zopet privlekel k tlom, levico pa je obsodil na konec historično specifičnega in izrazito progresivnega projekta, katerega bistvo je bil prav boj proti obstoječim sistemskim limitacijam.

Sledeč temu ne čudi, da se je zelena levica znašla v primežu fantazem harmonične narave in da je zavoljo njih tudi podlegla interpretaciji nje kot nečesa, česar bistvo naj ne bi bilo dinamično, ampak statično, kolikor nam hkrati ne dviguje obrvi, zakaj je v njej sploh vzniknilo verjetje v naravni red ali bojda naravne zakonitosti same. Na okoljski in ekološki problematiki utemeljena verzija levice je zato ideološko vedno bližje tradicionalni desnici in njenemu zagovoru družbene hierarhičnosti, časovnosti in fiksnosti družbenih, spolnih in drugih vlog. Obrat za 90 stopinj, ki ga na tem mestu zasledujem, tako temelji na zasuku prevladujoče politične dihotomije, ki se ne deli več na desne in leve, ampak na tiste, ki želijo iti gor (črni), in na tiste, ki želijo ostati dol (zeleni). Hvala bogu za desne libertarke in levičarske tehnokrate! Kako privlačen je sodobni moderni svet …