Pa ti zapojmo hvalnico, pesemsko glorifikacijo, fiksacijo na tvojo blagoslovljeno frekvenco, Radio Študent, sonična potenca, impotenca brezveznosti, kadenca žlahtne objesti, prelesti rajžanja, nekrepostna etika, ki se vtika v družbena sranja, nikogar ne vika in sanja o brezmejno neznosni lahkosti bivanja.

Tudi če je tole hvaljenje samohvaljenje, nekako istovetno masturbaciji, pa kaj. Če ima vsaka pizda svoj dan, sonce, zemlja in pražen krompir, naj ga ima tudi naš radio. Pir in mir z vami. In tvojimi decibeli. Belina v beločnicah se nam bo izlivala od slasti. Moralizirajoči debili bodo bili poslani na tobogan po kloaki. Ni je stvari, ki je ne bi prebavili.

Radio, te škatle ne bom ugasnil, pa če nikoli več ne fukam. Radio naj te ne ugasne, pa če me nikoli več ne pofuka. Slavimo nemarksistične nebuloze, od Tobačne do Osmoze, onanija, ki se je ne bi branila nobena galerija, nič naj se nam ne izvija iz nepravičnosti pretečih pesti. Pestí nas zgolj pomanjkanje časa, ena noč je premalo za naše hotenje, dan prekratek za after našega poželenja.

Študent, rajžamo, rejvamo in grandajmo, ne morejo nas zajebat ne vreme, ne piksli in ne Laibachi. Gremo v Šiško. Šiška je po naše pizda. V zasavščini je pizda rit. Ni je praznine, ki je ne bomo mogli zafilat. Ni kotline, kamor se nam ne bi uspelo skozlat. Do Hrasnka ne njese samo UKV, digitalizacija nas zdaj prerine v vsako poro. Noro, kako nas goni in gonimo že 50 let, sprali bomo Ljubljano, Triglav si bo dal čelno.

Nazdravimo, bodimo protagonisti Zdravljice, ki na koncu svoje vzradoščene toksikacije nazdravljajo sebi! Smo vendar dopolnjen radijski subjekt na sebi in za sebe, radioaktivna gamad, radostimo se svoje kipeče krvi. Zmaga je naša, naga furija, imenovana, Svoboda smo, pesem o radiu je pesem o svobodi, zaorji preko logov in gozdov, prebij zemljino sredico in zasij v postgravitacijski orgiji.

Na zvok, našo materijo, ki nam jo po volji in moči upogibajo vrli tehniki. Tehniki!, arhitekti oddajanja, magi, konzervirajoči glasove. Če tehnik zaspi, radia - ni. Glas! Špikerce, obraz naših mišljenj, podoba redakcijskih tvarin, izparine zamolčanosti, ki jih lovi in bljuva naš vrli radio. Radijske službe, ni je boljše družbe. Za verbalne delikte, kreativne konflikte in vzhajajoče radijske relikte. Čezredakcijski tovariši, vsi smo posestreni v kalni prekarni jebi, pred katero se odpira nikomur nič dolžna kritika brez lastnine, sedmine, domovine. Imamo pa dom, rompompom, pod njegovo rožnodolsko perutjo si grejemo naš skupen nič.

Radio, ne samo podpišem, poslušam in skušam mislit tvoje neumorno valovanje, razpeto med kot kocka župe zgoščene sedemnajsturne živosti in ponočevanjskega kakanja. Naključja nam dajejo razbirat višji smisel naših početij, počela in načela nerealne resnice. Med škofi in fuzbalom, popackano z menstrualno krvjo, naoljeno z odojkovo raztopljeno mastjo. Intermedialni trip. Hip, in žagajoče grindanje zamenja blipanje sputnika izpred šestdeset let. Tvoj domet nima meje.

In kaj zdaj ostane?! Nocoj fafamo dulce, jutri je nov dan. Petdeset let je veličastna uvertura za nadaljnjih petdeset, ki so predigra naslednjih. Človeštvo, in radio je njegov prvi meje prisotnosti razblinjajoč medij, se postaja kot zgodovina. Daj vina. In zgodovina je večna prav v svojem preminevanju. Preminevaj torej dalje, Radio Študent, pljuvaj zlagane in božaj avtentične. V množičnosti množičnih medijev nimaš primerljivosti. Briljantno tečen, izostreno nežen, aktivno moder, dober v najetičnejšem pomenu besede. Naj te vse bede še naprej gonijo dalje. Vse najboljše ti želi

Redakcija za kulturo in humanistične vede.